2013: Prva tožba proti Uberju zaradi prikritega samozaposlovanja

Uber se že več kot desetletje bori v pravnih bitkah glede statusa zaposlitve svojih voznikov in dostavljavcev. Uber trdi, da so ti delavci »neodvisni izvajalci«, Uber pa ponuja le »posredniške« storitve, ki te »podjetnike« povezujejo s potencialnimi strankami.

Po drugi strani mnogi Uberjevi delavci in delavke trdijo nasprotno: da je njihovo delo dejansko tesno nadzorovano s strani Uberja, ki določa stopnje plač, nadzoruje dostop do strank ter uporablja algoritemsko upravljanje in digitalni nadzor za izvajanje nadzora nad delovnim procesom.

Uberjeva trditev je bila na sodišču prvič izpodbijana leta 2013 v primeru, znanem kot O’Connor proti Uberju. Skupina voznikov v Kaliforniji je vložila skupinsko tožba, v kateri so trdili, da so bili napačno razvrščeni kot neodvisni izvajalci, ko so bili dejansko zaposleni pri Uberju, in jim je bil tako po kalifornijskem delovnem zakoniku odrečen dostop do povračila poslovnih stroškov.

Leta 2019 je Uber sklenil izvensodno poravnavo z vozniki v Kaliforniji ter v podobnem primeru, ki so ga vložili vozniki v Massachusettsu; poravnava naj bi bila vredna 100 milijonov dolarjev. Izvensodna poravnava je pomenila, da dolga pravna bitka nikoli ni bila rešena s sodbo sodnika, vendar je bila to začetna točka za pravni boj glede prikrite samozaposlitve, ki je kmalu dosegel evropske obale.