Bojan Svetina

Je voznik avtobusa je že vso svojo poklicno kariero, v sindikat pa je vključen že od vsega začetka. V Sindikatu delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) so mu letos podelili priznanje za delo. V obrazložitvi priznanja so v sindikatu Nomaga zapisali, da je vseskozi aktiven pri organizaciji dela v sindikatu, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, njegovo razumevanje vloge sindikata pa je pripomoglo k ohranjanju in pridobivanju novega članstva.

Opiši, prosim, svojo karierno in sindikalno pot.

Po poklicu sem elektroničar, opravljam pa delo voznika avtobusa. To je bilo moje prvo delovno mesto in moram reči, da sem čisto slučajno dobil priložnost kot pripravnik v avtobusnem podjetju Integral Prevalje. Ta se je kasneje preimenoval v Koratur, zdaj je to Nomago. Kot voznik sem se zaposlil že leta 1986, od takrat sem tudi v sindikatu. Vmes so bila le tri leta, ko sem zamenjal delodajalca, kjer ni bilo sindikata, potem pa sem prišel spet nazaj. V času Koraturja sem bil več let v izvršnem odboru sindikata.

Zakaj je po tvoje treba biti sindikalno aktiven?

Sindikat je zaščita proti delodajalcu. Imaš pa tako tudi več ugodnosti. Žal pa večina bolj gleda na denar, na to, da mora sindikatu plačati članarino, in ne vidi tega, kar sindikat naredi za svoje članstvo in za vse delavke in delavce. Ne vidijo tudi tega, kar sindikat nudi, recimo brezplačno pravno pomoč, in da sindikat pomeni skupno delo, solidarnost. Nekateri pričakujejo le, da bo sindikat »nekaj dal«.

Kaj so glavne zadeve, ki voznike najbolj tarejo? O čem se največ pogovarjate, kaj bi želeli še posebej urediti drugače?

Najbolj nas tare delovni čas. Premalo imamo prostega časa. Dejansko smo po večini kar čez cel dan razporejeni na delo. Prej sem vozil nekaj časa v turizmu, zadnja leta pa vozim v linijskih prevozih. Po večini med Slovenj Gradcem, Ljubljano in Mariborom.

Pogosto slišimo, da voznikov primanjkuje. Kako je s tem pri vas?

Voznikov ni nikoli bilo dovolj, odkar sem v tem poslu. Mislim, da je tako zaradi delovnega časa, saj želijo mladi biti več z družino, imeti več prostega časa. Ko sem bil jaz mlad, sem gledal na to malo drugače, saj sem rad potoval. Zdaj je tudi meni v redu, da nisem cele dneve od doma. Vse bolj zahtevno pa je tudi delo z ljudmi, kar je velik del obveznosti voznika avtobusa. Biti moraš kar malo psihologa in še marsikaj, da jih lahko tudi po potrebi umiriš, jim kaj pojasniš brez nepotrebnega nezadovoljstva. Če ne bi bilo tako, bi bil lahko vsak dan kar po desetkrat v konfliktu. Ljudje danes ogromno pričakujejo, so nestrpni in z ničimer zadovoljni. Tako ni le na avtobusih, povsod je po malem to opaziti. Tudi med vozniki na cesti. Tam je še slabše. Premalo je sodelovanja, preveč egoistično se vsi vozniki obnašajo na cesti.

Je premalo sodelovanja med ljudmi tudi v sindikatih?

Na splošno je v družbi tako, da vsak gleda le nase, da smo postali egoisti. Težko je pridobiti ljudi za sindikat. Vsak razmišlja le o sebi in sindikat poišče le takrat, ko ima težave. Ljudje ne cenijo tega, kar zanje naredijo tisti, ki delujejo v sindikatu in si vzamejo čas za skupno sindikalno delo. Še težje je pridobiti v članske vrste tuje delavce. Teh je pri nas zadnja leta kar nekaj. Ti se verjetno malo bojijo, najbrž tega, da bi izgubili službo, zato se težje odločijo za včlanitev v sindikat; pravijo, da ne želijo težav in so k nam prišli le zaslužit, da lahko denar pošiljajo domov. Mi smo na primerFilipince, ki delajo pri nas, želeli včlaniti, pa so se z nekim strahom branili, da tega ne želijo. Občutek je, da so negotovi, kam so prišli in kaj se bo dogajalo. Mogoče bo kaj drugače, ko bodo že nekaj časa tukaj.

Kaj ti pomeni to, da si dobil priznanje SDPZ?

Veliko mi pomeni, da se to, da kaj narediš, tudi opazi.

Kakšen bi po troje moral biti pravi obraz sindikata?

Tak človek mora biti odprt, dostopen, ne gledati na svet in ljudi okoli sebe ozko. Potrebna je pozornost za vse, da prisluhne in razume. V naši firmi niso le vozniki, tudi druge je treba videti.