Gordana Kosanić

Gordana Kosanić je skupinska habilitatorka v Varstveno delovnem centru (VDC) Polž Maribor, ki skrbi za institucionalno varstvo odraslih oseb z motnjo v duševnem in telesnem razvoju v podravski regiji. Nedavno je nastopila četrti mandat predsednice Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) v zavodu, na panožni ravni pa je dejavna kot podpredsednica za področje sociale.

Ali lahko na kratko predstaviš svojo delovno organizacijo?

VDC Polž Maribor je javni socialno varstveni zavod, ki pokriva večji del podravske regije. Združuje šest enot, kjer se izvaja storitev vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji (v nadaljevanju VVZPP). Enote so locirane v Šentilju, Lenartu, Rušah, Slovenski Bistrici in dve v Mariboru. Dodatno izvajamo še storitve socialnega vključevanja in omogočamo bivanje uporabnikom v treh enotah institucionalnega varstva (v nadaljevanju IVO). Bivalne enote so v okolici Maribora. Trenutno je okoli 125 zaposlenih, ki izvajajo storitve za 265 uporabnikov v storitvi VVZPP in za 50 uporabnikov v storitvi IVO.

Kakšna je tvoja dosedanja poklicna in sindikalna pot?

Moje delovno mesto je skupinski habilitator, kar pomeni organiziranje, spremljanje in izvajanje strokovnega dela z uporabniki, pripravljanje ter spremljanje individualnih načrtov, sodelovanje s starši, skrbniki itn. To delo opravljam polnih 26 let, 18 let pa imam pooblastila za vodenje enote v Lenartu, kjer je 50 uporabnikov in 11 zaposlenih. Običajno delam od ponedeljka do petka, od sedmih do treh popoldne, občasno pa se vključujem tudi v institucionalno varstvo kot strokovna delavka, kjer delo poteka popoldne, pa tudi čez vikende. Sindikalistka sem sicer od samega začetka svoje karierne poti, zdaj začenjam četrti mandat kot predsednica sindikata VDC Polž Maribor, kjer imamo skupaj približno 50 članov: številka niha glede na upokojevanje, smo pa pridobili dosti mladega kadra.

Zakaj sploh biti sindikalno aktiven?

Zato, ker verjamem, da so možne spremembe, da lahko zaposleni sami, kot del skupnosti, kot del ene organizacije, lažje vplivamo na to, kaj bo z nami, se pravi na zakonodajo in ostale pravice. Kadar smo organizirani, smo močnejši, zato verjamem v sindikalno delo. Pa tudi zrasla sem v družini dveh sindikalistov. Oba moja starša sta bila zaposlena v kovinski industriji in aktivna sindikalista Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei). In če zrasteš kot sindikalist, ti ne preostane drugega. Tudi moj podmladek, moja hčerka, zelo sledi, kar se dogaja, tako da nam je to nekako v genih oziroma nam je bilo privzgojeno in se prenaša iz generacije v generacijo.

»Kadar smo organizirani, smo močnejši, zato verjamem v sindikalno delo.«

Kateri boji ali sindikalni dosežki so ti ostali najbolj v spominu?

Mislim, da sem zelo močen povezovalni člen med člani sindikata in zaposlenimi nasploh v naši organizaciji. Kot podpredsednica Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, ki pokriva področje socialnega varstva, pa sem bila tudi neposredno vključena v pogajanja za plačno reformo, kot del pogajalske skupine. In to se mi zdi ključno, da so lahko naši člani dobili informacije iz prve roke, kaj se dejansko dogaja, kaj lahko pričakujemo, kje smo in v kateri smeri delujemo.

Hkrati pa sem imela možnost kot strokovna delavka sami pogajalski skupini na vladni strani predstaviti delo v socialnem varstvu, ki ni toliko v ospredju, kot so na primer druga področja in druge dejavnosti. Večkrat jim je bilo potrebno razložiti posamezna delovna mesta v sociali in jasno poudariti, zakaj je potrebno drugačno vrednotenje različnih področij. In tukaj sem videla svojo pomembno vlogo in sem zelo ponosna, da sem lahko predstavila ne samo svoje delovno mesto, ampak tudi delovna mesta svojih članov in drugih zaposlenih v socialnem varstvu.

Ste zadovoljni s tem, kako je plačna reforma uredila delovna mesta v vaši dejavnosti?

Res je, da so bila tudi razočaranja – eni so dobili več, drugi manj. A tako pač je, vedno bi lahko bilo bolje. Verjamem pa, da je pri sindikalnem delu pomembno, da gremo naprej postopoma, korak za korakom. Tako da še zdaleč nismo zaključili. Moraš pa seveda kot sindikalni vodja znati utemeljiti, zakaj je prišlo do ene ali druge situacije.

V SZSSS imamo resnično srečo, da nam je vodstvo našega krovnega sindikata vedno dostopno in pripravljeno posredovati potrebne informacije. Sama sicer nisem pravnica, sem pa po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna delavka, zato še toliko bolj cenim, da od sindikata prejmem strokovne obrazložitve in lahko preverim, kaj posamezen člen dejansko pomeni. Takšna podpora veliko pomeni tudi članstvu, ki prav zaradi zaupanja in transparentnosti vztraja v sindikatu.

V kakšnih odnosih pa ste z vodstvom zavoda?

Morda bo zvenelo nekoliko klišejsko, a z vodstvom imamo zelo korekten odnos. Naše vodstvo ima posluh za zaposlene in sindikat vidi kot partnerja pri sprejemanju odločitev, spremembah pravilnikov ter pri drugih pomembnih vprašanjih. Seveda pride tudi do nestrinjanj in različnih pogledov, vendar imamo srečo, da direktorica razume pomen sodelovanja in vedno deluje v interesu zaposlenih.

Omenila si, da imate številne mlade člane. Kako njih navdušiti za sindikalizem?

Z mladimi je izjemno pomembno vzpostaviti odprto in iskreno komunikacijo. Treba jim je predstaviti, kaj sindikat dejansko ponuja – da to niso le izleti ali darila, ampak da za temi ugodnostmi stojijo konkretni razlogi in prizadevanja za pravice delavcev. Ko razumejo, zakaj določene stvari imamo, sindikalizem začnejo dojemati kot nekaj, kar jih neposredno zadeva. Da je vse rezultat trdega, dolgotrajnega dela sindikalistov.

Mladi torej potrebujejo predvsem informacije, obrazložitve, argumente, in ko jih dobijo, je to največkrat tudi razlog, da se včlanijo v sindikat. Mi smo jih pridobili prav z odprto komunikacijo, poudarjanjem pomembnosti povezovanja, da skupaj zmoremo več. Na splošno pa je delo s članstvom dandanes res velik izziv, tako, kar se sindikata tiče, kot na splošno, kar se tiče vodenja zaposlenih, povezovanja z drugimi sindikalnimi kolegi znotraj dejavnosti in širše.

Kako sindikate pripravite na izzive časa, ki jih prinaša vse večja digitalizacija dela?

Zelo pomembna je medgeneracijska solidarnost. Pri nas delajo tako upokojeni sodelavci kot študenti in to medgeneracijsko sodelovanje – prenos znanja in izkušenj, tudi sindikalnih, je za nas zelo pomembno. Povsem drugače je, ko zna delavec, ki je bil vse svoje delovno življenje v sindikatu, prenesti svojo izkušnjo mlajšemu kolegu ali kolegici.

Pri nas imamo mlajše vodje, s katerimi lahko delim svoje izkušnje z vodenjem. Hkrati pa se veliko naučim od njih, predvsem njihovih digitalnih veščin in sodobnih pristopov. Sem vseeno gospa v petdesetih (smeh), zato za nekatere stvari potrebujem nekoliko več časa. Vseeno pa je izjemno prijetno, ko mi mladi rečejo, da sem njihova učna baza. To je zagotovo najlepši kompliment, ki ga lahko kot dolgoletna zaposlena prejmem od mlade generacije.

Kakšen mora biti sindikalist, da mu lahko rečemo, da je pravi obraz sindikata?

Pravi sindikalist mora imeti karizmo, močno sposobnost povezovanja, vztrajnost in željo po izzivih. Vedno mora postavljati interese članov pred svoje osebne, tudi če to pomeni osebno izpostavljenost. Poleg tega je pomembna strpna in argumentirana komunikacija. Mislim, da smo na pravi poti in da svoje delo opravljamo zelo dobro.