Karina Virovbal

Karina Virovbal sindikalizem jemlje resno, zato se je tudi sindikalno aktivirala. Dela na upravni enoti na Linhartovi v Ljubljani, tam je letos postala prvi obraz Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS). V Slovenijo je sicer prišla študirat pravo iz ne tako oddaljene Ukrajine in tu ostala. 

Lahko, prosim, najprej predstaviš svojo delovno in sindikalno pot?

Dobro leto in pol sem na upravni enoti na oddelku za okolje in prostor, pred tem sem nekaj let delala v gradbenem inženiringu, še prej pa v gospodarstvu. Po izobrazbi sem pravnica, malo sem še bila na ekonomski fakulteti, saj smo potrebovali vsaj minimalno poznavanje tega področja. Na pravni fakulteti imam vpisan doktorat, a glede na vse druge obveznosti zdaj ta malo stoji. Predsednica sindikata upravne enote v Ljubljani na Linhartovi sem postala letos, ko se je našemu dotedanjemu predsedniku iztekel mandat. Predlagali so me sodelavke in sodelavci in moram priznati, da sem v začetku imela nekaj zadržkov; čeprav rada pomagam drugim, nisem vedela, koliko časa bo od mene zahtevalo to delo. Res pa je tudi, da ne želim dela puščati na pol poti.

Koliko dela imaš, kateri so glavni problemi, s katerimi se ukvarjate na upravnih enotah?

V letošnjem letu imamo ogromno izzivov. Na začetku leta je bil to povečan obseg dela, ki se je nekoliko spremenil glede na lanska pogajanja o sporazumu o prekinitvi stavke. Naslednje vprašanje je sistemizacija delovnih mest, ki je ravno predmet razprave naše konference sindikatov upravnih enot. To je področje, ki se dela na dolgi rok in se lahko pozna tako pozitivno, če je zastavljeno dovolj široko, kot negativno, če pomeni omejevanje. Zato moramo biti pri sistemizaciji še posebej dosledni in natančni. Zelo dober korak naprej je bila izenačitev delovnih mest na upravnih enotah in ministrstvu, treba pa je poznati samo strukturo in spoštovati hierarhijo, ki je mogoče malo drugače zastavljena na ministrstvu kot na upravnih enotah.

Ena od sindikalnih nalog je tudi pridobivanje članstva. Kako ti to gre?

Besede so seveda lahko nekaj lepega, a v končni fazi so dejanja tista, ki pokažejo, ali se je smiselno ali ne vključevati v sindikat. Naši člani so tisti, ki vidijo pozitivne učinke sindikalnega dela, od pravne zaščite dalje. Ta je zelo pomembna, saj smo recimo pri nas že letos imeli napade tretjih oseb na naše delavke in delavce. Spoštovanje uradnih oseb je na žalost še zelo nizko.

Vi, ki delate na upravnih enotah, ste prvi stik državljanov z državo. Kako vas vidijo?

Upravne enote so postale na žalost le servisne službe in ne več prvi izvrševalec predpisov države. Na žalost je zato tudi spoštovanje ljudi do nas majhno. K temu pa pripomore tudi dejstvo, da recimo taksa za pravilno in v zakonskem roku izdano gradbeno dovoljenje, ki ga izdam, znaša trikrat več kot moja plača. Vidik odgovornosti se izgublja s podcenjenostjo.

Se ta podcenjenost pozna tudi v pomanjkanju kadrov?

Seveda, dobiti dobre kadre je neverjeten izziv; pri nas imamo razpise, a prijav je zelo malo. Če pa že so, se marsikdo raje, ko vse da na tehtnico, odloči iskati delo v gospodarstvu.

V čem je prihodnost sindikata?

V večji izobraženosti, strokovnosti pa tudi številčnosti. Več kot nas je, večja je naša moč ne le nasproti neposrednemu delodajalcu, recimo načelniku, ko govorimo o upravnih enotah, ampak tudi v pogajanjih na ravni države. Je pa sindikat pomemben tudi zato, ker povezuje in se nobeden med nami ne počuti osamljen, prepuščen sam sebi. Veliko se je treba tudi sproti izobraževati, saj če se ne zavedamo svojih pravic, bo težko kaj premakniti naprej. Zelo veliko poudarka zdaj dajemo na naši upravni enoti promociji zdravja. Marsikdo je v zadnjem času zaradi napora in stresa zbolel, in tu govorimo o resnih boleznih, o raku. Promoviramo izobraževanje, delavnice. Meni se zdi varnost in zdravje pomembna točka, saj bomo samo zdravi lahko delali dlje, kot zdaj predvideva pokojninska reforma. Moram pa reči, da je nam že profesor v tretjem letniku fakultete rekel, da naša generacija nikoli ne bo dočakala pokojnine (smeh).

Kot kaže, je to, da mladi več ne verjamejo v pokojninski sistem, tudi posledica tega, da vanj ne verjamejo niti starejši?

Očitno.

Kakšen je zate pravi obraz sindikata?

Prav gotovo mora to biti nekdo, ki je odprt, transparenten, ki mora interese in koristi drugih ljudi dati pred svoje interese. Posvetiti se mora drugim ljudem. Vsem seveda ne moreš ugoditi, če pa vsaj ugodiš večini in na dolgi rok, se bo to poznalo. Moraš imeti nek cilj, širino in strategijo, kaj bo tvoje prizadevanje prineslo in izboljšalo. Tako je z zakonodajo, ki je osnova za to, da posamezniki in posameznice lahko dosežejo recimo napredovanje. Zavedati se je treba svojih pravic in jih tudi znati uveljavljati.