Ksenija Titan je pomočnica vzgojiteljice v vrtcu Murska Sobota in že tretji mandat predsednica vrtčevskega Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (VIR), sicer pa tudi predsednica območnega odbora VIR Pomurje. Poudarja, da je biti sindikalist oziroma sindikalistka privilegij, saj si vez med članstvom, vodstvom zavoda in območnim odborom in na razpolago za kakršnakoli vprašanja in pomoč.

Ali lahko kratko predstavite vašo delovno organizacijo in svojo dosedanjo poklicno pot?

V vrtcu delam 22 let, sicer pa imam 32 let delovne dobe. Delam kot pomočnica vzgojiteljice v eni izmed osmih organizacijskih enot, kjer je tudi uprava, skupaj pa skrbimo za okoli šeststo otrok. Delo z otroki je zanimivo in zelo dinamično (smeh), ker se spreminjajo generacije otrok, generacije staršev, spreminja pa se nam tudi samo delo, ki je bolj zahtevno kot včasih. Večje so namreč obremenitve, več je različnih aktivnosti, več je projektov, pa tudi več administracije.

Se je s prenovo plačnega sistema v javnem sektorju za pomočnice vzgojiteljic v vrtcih kaj izboljšalo?

Se je spremenilo na boljše, opažam, da so bolj zadovoljne tudi druge pomočnice in ne gre samo za višjo plačo in napredovanja. Kar pa nas moti, je naziv, ki smo ga na novo dobile pomočnice in ni finančno ovrednoten. Se pravi, imaš novi naziv, pri plači pa se ti nič ne pozna.

Kaj pa vaše dosedanje sindikalno delo?

Kar se tiče sindikalnega dela, sem v sindikatu VIR dejavna več kot 15 let, nedavno pa sem bila izvoljena za tretji mandat predsednice sindikata v vrtcu Murska Sobota ter v drugi mandat predsednice Območnega odbora Pomurje. Opazila me je sicer sodelavka, ki je menila, da sem primerna za sindikalistko. Nato sem bila najprej dejavna v izvršnem odboru sindikata vrtca, kasneje pa sem kandidirala za predsednico sindikata.

Na katere sindikalne uspehe ste najbolj ponosni?

Že leta 2016 smo imeli v Ljubljani shod v podporo pomočnicam vzgojiteljic in tehničnemu kadru v plačni skupini J. Nato pa smo v VIR v sodelovanju z drugimi sindikati in ZSSS stopnjevali pritisk in leta 2018 izvedli dve stavki zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, da bi vlado prisilili k pogajanjem za izboljšanje pogojev dela. Decembra smo potem le podpisali stavkovni dogovor, za uvrstitev v višje plačne razrede in višje dodatke, ki nam je vsaj malo izboljšal položaj.

Kaj pa pri vas, se v vrtcu Murska Sobota soočate s kakšnimi večjimi kršitvami?

Pri nas je kršitev na splošno zelo malo, saj se res dela, kot je treba. Tudi vodstvo prisluhne sindikatu in ga obvešča, ko je treba.

Zakaj potem sploh biti sindikalno aktiven?

Meni osebno je pomembno, da sem v prvi vrsti, ko se na primer spreminja zakonodaja, da zvem vse novosti, ki jih lahko prenesem svojemu članstvu. Da sem mu na razpolago za vsakršna vprašanja in za pomoč. Tako da biti sindikalist je pravzaprav privilegij, da si vez med vodstvom, člani ter območnim odborom. Z Zdenko (Bobovec, sodelavko ZSSS, op. p.) zelo dobro sodelujeva, venomer mi prisluhne ali priskoči, če je kaj potrebno postoriti, tako da mi je res v veliko podporo. 

Kako pa mlade navdušiti za sindikalizem?

Težko je, ker jih veliko med njimi sindikalizem ne zanima. Prvi problem je tisti finančni, saj razumejo, da bodo uživali enake pravice, ki jih sindikat izbori, tudi če ne bodo plačevali članarine. Drugo je, da se mladi ne želijo javno izpostavljati, niso zainteresirani za tako delo. Na splošno vidim, da ni interesa za sindikalno delo. Tretji problem pa je, da je delo naporno in si ljudje ne vzamejo časa. Dosti je bolniških odsotnosti, ki jih moramo nadomeščati, in tudi ko imajo seje, se jih člani težko udeležijo.

Pa mladi vztrajajo v tem poklicu?

Po domače povedano smo vsi že preutrujeni od vsega, kar se opazi tudi pri zaposlitvah, ko nekateri odidejo po pol leta, drugi ostanejo eno leto ali malo dlje. Med poletnimi počitnicami je recimo kar nekaj odpovedi in gredo ljudje na druga delovna mesta. V javnem sektorju se lahko najde kakšno lažje delo, kot je delo v vrtcu, če recimo ne čutiš poklicanosti za to. Posledice takega dela niso prijetne, starejši imamo recimo več mišično-kostnih obolenj.

Za konec, kakšen mora biti sindikalist, da mu lahko rečemo, da je pravi obraz sindikata?

Predvsem moraš biti komunikativen. V prvi vrsti tudi pošten do sebe in do drugih, da si upaš povedati brez ovinkarjenja, kako stvari stojijo. Da nisi zahrbten in poveš v obraz. Da se udeležuješ vseh srečanj in razprav in znaš izluščiti bistvo. Da znaš reševati težave. Da znaš gledati pozitivno, ko pride do trenj, in se iz vsake situacije nekaj naučiš. Vse je za nekaj dobro, tudi slabe stvari. Vsaka stvar ima slabo in dobro plat.