Mirsad Begić

Je človek mnogih sindikalnih obrazov. Med drugim je nekdanji novinar Delavske enotnosti, ki je v svoji karieri opravil nemalo pogovorov tudi za tole rubriko, nekdanji predsednik Svobodnega sindikata Slovenije, trenutno pa deluje na ZSSS kot strokovni sodelavec za enake možnosti, starševstvo in socialna zavarovanja. Pa še kaj bi se našlo. Vsekakor pa je pronicljiv sogovornik razmišljajočega uma.

Si nekdanji sindikalni novinar, bivši predsednik enega od sindikatov dejavnosti ZSSS, tudi nekdanji predsednik sindikata zaposlenih v ZSSS in trenutno sindikalni strokovni sodelavec ter predsednik odbora za enake možnosti ZSSS. Kakšen je tvoj pogled na sindikalizem z omenjenih perspektiv?

Počaščen sem in privilegiran, da lahko sindikalizem, sindikate in ZSSS spoznavam in sooblikujem z vseh omenjenih perspektiv, upam zlasti, da me pri tem ni prevzelo. Naša dejavnost je izrazito pomembna, temeljna za ustrezno delovanje družbe in sodobne države v pomembni sferi, v svetu dela. Ne pozabimo, da ljudje v naših zemljepisnih širinah že dolgo pretežni del svojega odraslega budnega življenja hočeš-nočeš preživijo pri delu, z delom in na delu. Sindikalizem ima torej veliko neizkoriščenega prostora, tako rekoč neskončen potencial, a možnosti za sindikalizem in sindikate so tako subjektivno kot objektivno določene, če smem tako reči.

V kakšni kondiciji je po tvojem trenutno sindikalno gibanje v Sloveniji?

Če naj bom kritičen, potem je treba priznati, da naše gibanje stagnira, saj se naša humana in težka obrt ne dogaja v praznem prostoru. Svet dela ima številne razsežnosti, že po klasični sindikalni pameti zaostajamo v številnih ekonomskih dejavnostih in poklicih, prav tako se kar nekaj pomembnim področjem ne posvečamo dovolj. Z institucionalne perspektive tega manka sicer ni tako opaziti, vendar pa vsak resen organizacijski premislek pelje k zaključku, da pozitivne krivulje razvoja in napredka sindikalno gibanje pri nas, tako kot marsikje po svetu, v zadnjih desetletjih ne dosega.

Kako pa se je sama ZSSS po tvojih izkušnjah spremenila skozi čas?

Gre torej še za eno težko vprašanje, na katero je nemogoče odgovoriti enoznačno: predvsem je ZSSS največja, najpomembnejša in najbolj strokovna ter celovita sindikalna organizacija v Sloveniji. Izzivi časa pa se kažejo tudi v ZSSS; v kar nekaj pogledih ZSSS raste in se tudi prilagaja, po kar nekaj hladnih organizacijskih kriterijih pa ne. Modernizirali smo se, a hkrati smo postali manjši, povečali smo strokovnost, a smo zožili fokus, vztrajamo pri programskih usmeritvah, a je to nekoliko bolj očem skrito.

Zakaj je pomembno, da smo sindikati pozorni tudi na širše dogajanje okoli nas, denimo na podnebne spremembe, genocid v Gazi ipd., kar sicer morda presega naš vsakdanji delavski boj?

Sindikalno gibanje je gibanje za človeškost dela, družbeno enakopravnost in socialno pravičnost, torej je usmeritev tudi na izpostavljene in druge sorodne teme nujna za doseganje naših namenov. K temu nas zavezuje tudi usmerjenost k demokratičnosti, solidarnosti in medsebojni skrbi. Internacionalizem in solidarizem, usposabljanje in organiziranje ter usmerjenost k prebojnim družbeno-ekonomskim področjem so temelji sindikalizma.

Kot predsednika odbora za enake možnosti ZSSS bi te vprašal tudi, ali znamo in zmoremo sindikati v svetu dela zagotoviti enake možnosti za vse?

Tudi doseganje enakih možnosti je podvzetje brez kraja, saj človeštvo stalno širi svoja obzorja in področja delovanja. Strogo rečeno sindikati seveda ne zagotavljamo enakih možnosti za vse, dejansko pa prispevamo k izenačevanju možnosti. Pri tem pa ne pozabimo, da naj cilj ne ostanejo le možnosti, ampak enaka obravnava in dejanska enakost v številnih razsežnostih našega življenja.

Kako bi sicer sindikate morali pripraviti na izzive sodobnega časa?

Kakorkoli nerealno in stresno se to sliši, da se utegneš odzivati na izzive časa, moraš biti stalno na preži in neprestano v akciji. Sindikati bi morali biti za nekaj odtenkov bolj kritični in samokritični, stalno pripravljeni na informirano prilagajanje sebe in še bolj zagnani pri spreminjanju objektivnih okoliščin. Da je to nepriljubljeno, sporno in naporno, je jasno vsakomur, zato je taka drža dokaj redka, ne le v sindikalizmu.

Kakšen mora biti po tvoje obraz sindikata, pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Sindikalistka mora biti skoraj nadčloveška, kot da superjunaška: poslušalka, organizatorka, spodbujevalka, podpornica in razumevalka, premišljevalka in poznavalka, oskrbovalka, bojevnica in negovalka, pogumnica in spreminjevalka, gostoljubnica in velikodušnica … torej Človek in veliko veliko več kot le obraz.