Mitja C. Fabjan

Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE) od zadnjega kongresa pred dvema letoma vodi Mitja C. Fabjan, ki je aktiven član sindikata že celo svojo poklicno dobo. Ponosen je, da je sindikatu uspelo ustaviti apetite po privatizaciji dejavnosti. Uporništvo ima v genih, pomembno pa je zanj tudi ohranjanje integritete in široka paleta potrebnih znanj.

Kakšna je bila tvoja karierna in sindikalna pot?

Od samega začetka sem že zaposlen v elektro distribuciji, v Elektru Ljubljani; včasih smo bili Elektro Novo mesto, pa smo se potem združili. Ko sem pred leti predajal funkcijo predsednika sindikata v firmi in sem hkrati predajal tudi funkcijo v novomeški podružnici, sem bil sam presenečen, da sem to funkcijo opravljal kar 35 let. Ne samo, da sem se takoj včlanil v sindikat, zelo kmalu so me vrgli v delo. Zdaj sem že dve leti predsednik SDE.

Zakaj se je bilo zate pomembno sindikalno aktivirati?

Verjetno je to del družinske zgodbe, že 40 let se namreč ukvarjam tudi z rodoslovjem. Moja mama je s primorskih hribov nad Mostom na Soči, kjer so se menjavale vojske in so ljudje postali puntarji. Po drugi strani pa je bil moj dedek Maistrov borec in nezakonski otrok, ki se je moral vedno boriti. Ko to skombiniraš … V osnovni šoli sem se zavzel za sošolca, ki je prihajal s hribov in ga je drug iz mesta zafrkaval, ter si prislužil ukor. Kar strgal sem ga, saj je bil krivičen. V internatu, kjer sem živel med šolanjem v Krškem, pa je ves internat stavkal zaradi tega, ker so me želeli izključiti. In to je bil v začetku 80-tih let političen problem. Ob puntarstvu pa mi je blizu tudi humanitarnost, saj smo vsi od moje babice naprej krvodajalci. Če zaokrožim, je zame sindikalizem normalna pot.

Katere mejnike pri svojem sindikalnem delu bi izpostavil?

To je recimo sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe, pa ustanovitev sveta delavcev, saj smo bili ena prvih firm, ki smo ga imeli. Zelo ponosen sem tudi na svoje dvajsetletno delo v nadzornem svetu Elektra Ljubljana. Za zadnje obdobje pa bi izpostavil prizadevanja za ohranitev statusa TEŠ-a, kjer je grozilo, da bo šlo podjetje v stečaj, delavci pa izgubili vse pravice. Pa smo zagotovili denar iz proračuna, ohranili smo pravice in vsem službe še za tri leta. Ta borba še traja, a pomembni premiki so bili doseženi. Najbolj pa sem ponosen na to, da naš sindikat ni dovolil privatizacije energetskega sektorja, in zdaj se mnogi iz tujine zgledujejo po nas.

Rudarstva pa imamo v Sloveniji le še za vzorec?

Že zadnjih 20 let se s tem ukvarjamo. V RTH smo imeli tudi sindikat. Tudi tam smo zagotovili, da nihče ni ostal brez službe.

V zvezi z energetiko se veliko govori o zelenem in pravičnem prehodu. Stališče SDE je jasno, kajne?

Da bi se v kar največji meri posvetil temu problemu, sem na to temo pred nekaj leti tudi doktoriral. Sindikat je bil zmeraj tisti, vključno z mano, ki nisem le sindikalist, ampak tudi prebivalec te države, ki absolutno podpira, da se v največji možni meri razogljičimo. Hkrati pa opozarjamo, da to ne more iti samo na breme ljudi. Bil sem tudi eden od članov delovne skupine in sopodpisnik sporazuma o pravičnem prehodu, ki smo ga podpisali v Bruslju, pa potem novele tega. Prvi sem informacije o tem prinesel tudi v Slovenijo, ko še nihče ni razumel, za kaj gre. Res pa je, da smo sprva vsi mislili, da se tiče predvsem umazane industrije. Danes vemo, da se zeleni prehod dotika vsega, ne le naše dejavnosti.

Te zadeve niso zamejene le s Slovenijo, sam veliko pozornost daješ mednarodnim povezavam.

Na ravni EU smo vse zelo zakomplicirali. SDE je v okviru Evropske federacije sindikatov javnih storitev (EPSU) v Bruslju zelo aktiven, hkrati pa sem tudi generalni sekretar sindikatov energetike Jugovzhodne Evrope, kjer imamo specifične težave, ki jih poskušamo usklajeno urejati z velikimi igralci na ravni EU. Problematično je tudi, kako velike korporacije funkcionirajo v lastnih državah in kako drugje, ko naenkrat niso več pristaši socialnega dialoga in skrbi za zaposlene. Nedavno smo o tem v Jugovzhodni Evropi sprejeli resolucijo.

Kako pa v sindikate privabiti člane, zlasti mlade?

Verjetno smo eden redkih sindikatov, ki smo v lanskem letu celo povečali število članov. Mlade nam uspe motivirati in jih včlanjujemo, bolj pa me skrbi njihova pasivnost, saj ne želijo sprejemati nobenih funkcij. Spoznali so vlogo sindikata, se včlanili, ne vidijo pa tega kot svoje karierne priložnosti. Sindikat mora iti v prihodnost z aktivnimi mladimi.

Kakšen naj bi bil po tvoje pravi obraz sindikata?

Sam sem vedno deloval tako, da sem se zavzemal za druge in nisem zase nikoli ničesar prosil. To je pomenilo, da nisem nikoli nikomur ostal ničesar dolžan. Tako sem lahko kateremukoli predsedniku uprave zaloputnil vrata. Druga stvar pa je, da moraš, če vodiš sindikat, kot je naš, ki združuje široko paleto interesov in zmožnosti, znati poiskati kompromise. Nikoli ne moreš zajeti interesov vseh, treba pa se je truditi zajeti največ, kar je možno, in se hkrati pripraviti na nezadovoljstvo manjšine.

Pa še širina je potrebna za sindikalno delo. Kar hočem reči, je, da je sindikalist nekakšen »univerzalen patron«. Idealno je, da poznaš zadeve, delovne procese v firmi, da ti nihče ne more prodajati buč. Sam sem z elektro šolo najprej študiral pravo, potem ekonomijo, iz nje magistriral in doktoriral. Pravo sem šel študirat, ker se mi ni zdelo prav, da pravnikom plačujem za nekaj, kar sem jaz pripravil.