Rajko Gajšek

Je predsednik sindikata reševalcev Reševalne službe Slovenska Bistrica ter predsednik sveta zavoda v Zdravstvenem domu Slovenska Bistrica, sicer pa predstavnik mlajše generacije sindikalistk in sindikalistov Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS), ki poudarja, kako pomembno je medsebojno in medsektorsko povezovanje. 

Kako poteka vaše delo?

Delo reševalcev poteka 24 ur na dan, vse dni v tednu, vse dni v letu. Tako podnevi kot ponoči in za vikende  po ruskem turnusu, torej 12 ur v kosu, dnevna, nato nočna, nato smo dva dni prosti. To je seveda idealen scenarij, realno je pogosto, da delaš dva dni zaporedoma dnevni turnus, nato nočnega, potem si šele prost. Je pa na takšen način delo organizirano v vseh reševalnih službah, ni izjem. Predaja službe poteka zjutraj in zvečer ob začetku oziroma koncu izmene, kar vključuje tudi komunikacijo z regionalnim centrom za obveščanje. Ob izrednih dogodkih, kot je okvara vozil, ali pa nenapovedani odsotnosti pa je potrebno komunicirati tudi z dispečersko službo zdravstva. Sicer pa komunikacija z drugimi službami v zdravstvenem domu ni potrebna.

Se storitve, ki jih običajno zagotavlja reševalna služba v zdravstvenem domu, razlikujejo od tistih v kliničnih centrih?

Zagotavljamo to, kar po programu moremo zagotavljati: dve nujni reševalni vozili čez dan, dve čez noč ter vozilo urgentnega zdravnika 24 ur na dan.

Ste bolj ali manj obremenjeni od drugih oddelkov v zdravstvenem domu?

Težko bi rekel, da smo bolj ali manj obremenjeni, ker je delo v reševalni službi specifično. Ambulante delajo od pol osmih zjutraj pa do dveh in imajo konstantno naročene paciente. Pri nas tega ni. Mi smo »odvisni« od nenadnih dogodkov.

Kako pa vpliva starost na opravljanje dela, je reševalec v petdesetih letih lahko enako agilen kot v tridesetih?

Fiziološko ne, je pa sposobnost za delo odvisna od samega posameznika. Lahko si pri tridesetih kripelj ali pa pri štiridesetih atlet. Pri nas smo večina nekako srednja generacija, ker imamo fante, stare od 21 let pa do najstarejšega sodelavca, ki ima še dve leti do upokojitve in je star 57 let. On izrecno izstopa po starosti, druga najstarejša sodelavka pa ima 48 let. V takšnem kolektivu se sicer pojavljajo medgeneracijski šumi, ni pa to velika  težava. Več je lahko težav, ker smo pretežno moški kolektiv in imamo samo dve sodelavki. Kljub temu se kot kolektiv dobro ujamemo. Jaz recimo nisem med najmlajšimi, nisem pa tudi med najstarejšimi.

Omenil si, da imate samo dve sodelavki. Ali se ženske tudi sicer manj odločajo za ta poklic?

Ženske se manj odločajo za ta poklic, ker gre za naporno, terensko in nočno delo. Bremena oziroma ljudje so občasno zelo težki, potem je tu še oprema in vprašanje je, če bi z večjim številom reševalk zdravstveni dom sploh lahko nudil potrebno oskrbo.

Verjetno imate vseeno na voljo opremo, ki vam lajša prenašanje bremen?

Seveda, nimamo sicer še električnih postelj, imamo pa t. i. kardiostole, ki imajo gosenice za lažje prenašanje po stopnicah, recimo v blokih in večstanovanjskih stavbah. Vendar pa niso vedno uporabni; če imaš recimo makadam, moraš vseeno dvigniti in ročno prenesti ponesrečence.

Kako pa je prišlo do ustanovitve sindikata reševalcev v Zdravstvenem domu Slovenska Bistrica?

Sindikalno celico sindikata reševalcev smo v Zdravstvenem domu Slovenska Bistrica ustanovili marca 2023. Za svoje pravice smo se borili že prej že prej, ampak nam težav v zavodu oziroma v reševalni službi, ki so nastale s strani vodstva zavoda – na primer neizplačevanja nadomestil plače za praznike ter nekaterih drugih dodatkov – ni najbolj uspevalo reševati. Tako da nas je to potem pognalo in združilo v sindikat. Od 30 zaposlenih v reševalni službi nas je trenutno 26 članov in članic sindikata.

Kaj so zate sicer največji izzivi pri sindikalnem delu?

To, da ko se v nekaj zapičiš, pri tem vztrajaš. Pa da iščeš rešitve v skladu s predpisi in zakoni. Največji izziv pri reševanju nastalih težav pa je, kako spodbuditi neaktivne institucije v naši državi, predvsem ministrstva, da se aktivirajo. Problem je tudi ohlapna zakonodaja, ker pač bela barva več ni bela, ampak je svetlo bela, temno bela, rumeno bela. Tako je na žalost pri nas in je včasih težko najti neko smiselno rešitev.

Zato je še toliko bolj pomembno, kakšno vodstvo imaš. Ali vodstvo na podlagi predpisov sprejme odločitev, dobro za nas, ali je pač ne. Ni namreč samoumevno, da imaš na drugi strani sogovornike, ki te bodo v prvi vrsti bili pripravljeni poslušati, v drugi vrsti pa sprejeti ustrezne rešitve.

Kako pa navdušiti mlade ali novozaposlene za sindikalizem?

Dokler je v določenem zavodu oziroma določenem kolektivu vse v najlepšem redu, je to težko, ni pa nemogoče. Novozaposlenim je smiselno predstaviti, kaj počne sindikat, kakšne ugodnosti prinaša članstvo in kako te lahko zavaruje, če pride do težav. Da imaš zadeve pripravljene, še preden jih greš reševat. Če bi bilo po moje, bi sicer vsi, ki niso člani sindikata, ne bili upravičeni do pravic, ki jih zanje izborimo, temveč bi morali iz te kalkulacije izpasti. Kar pa vemo, da je trenutno še nemogoče.