Simona Zajšek

Je izkušena sindikalistka in delavka, predsednica sindikata, ki spada pod okrilje Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS), v Domu upokojencev Ptuj, največjem javnem socialnovarstvenem zavodu v Sloveniji. Tam se že več kot desetletje ukvarja z osebami z demenco.

Kakšna je vaša poklicna pot?

V Domu upokojencev Ptuj sem se zaposlila leta 1996. Začela sem kot receptorka, potem sem šla delat v računovodstvo, kjer sem ostala petnajst let. Nato so mi po spletu različnih okoliščin predlagali, da se zaposlim kot animator na oddelku za demenco. To je bilo leta 2010. Po razmisleku sem to delovno mesto sprejela in moram povedati, da mi ni bilo žal. Ko sem bila mlajša, sem si želela delati kot vzgojiteljica v vrtcu, zdaj pa, včasih tako rečem, delam z velikimi otroki, ki imajo demenco. To so sicer odrasle osebe, ampak pač vsi vemo, kaj demenca pomeni. Od leta 2010 torej delam na oddelku za demenco v našem zavodu.

Kako je to videti?

Podobno kot delo vzgojiteljice v vrtcu. Osebe z demenco imajo zelo rade rutino, da je vedno vsak dan enak, saj ne marajo sprememb. Zjutraj jim pomagamo pri negi, potem skupaj pripravimo zajtrk, pozneje pa si pripravimo tudi kavico. Vmes imamo različne aktivnosti. Ko je lepo vreme, gremo ven in imamo zunaj telovadbo, drugače pa aktivnosti večinoma potekajo na oddelku. Ko je lepo vreme, gremo torej ven, če pa je slabo vreme, pa smo notri, kjer imamo prav tako telovadbo, zlagamo brisače, včasih iz kuhinje dobimo na primer fižol, če je sezona, da ga naši varovanci otrebijo in dobijo naslednji dan za kosilo. V dom poskušamo prinesti nekakšno domačnost, da se vsaj malo počutijo kot doma, da ne sedijo samo na primer pred televizijo, prepuščeni sami sebi.

Kakšna pa je vaša sindikalna pot?

Članica sindikata sem od vsega začetka, ko sem prišla v dom. Prejšnja predsednica sindikata v našem zavodu je svoje delo opravljala petindvajset let, potem pa se je ravno pred upokojitvijo odločila, da ima dovolj. Pa sem se jaz spustila v to. Zdaj mi teče tretji mandat, ki se bo končal leta 2027. Je pa res, da se je v zadnjih letih kar precej zmanjšalo naše članstvo.

Mentaliteta delavk in delavcev se je zelo spremenila. Daš jim nekaj, pa hočejo samo še več. Od plačane članarine pričakujejo ne vem kaj vse, drugi, ki niso člani sindikata, pa so prav tako deležni skoraj vseh ugodnosti. Zato marsikdo reče, zakaj bi jaz plačeval članarino, če sem na istem kot oni drugi, razen pač določenih ugodnosti, kot je brezplačna pravna pomoč, solidarnostna pomoč in podobno. Tudi pri današnjih plačah, še posebno v javnih zavodih, kot je naš, se tudi petnajst evrov na mesec komu pozna oziroma mu jih je težko dati. Pri nas delajo tudi na primer medicinske sestre, bolničarke, ki morajo plačevati članstvo v zbornici zdravstvene in babiške nege, pa se potem različne članarine tudi tako naberejo.

Kako se potem lotevate sindikalnega dela?

Vedno sem na razpolago članom in članicam, če imajo kakšno vprašanje. Povem jim, kakšne ugodnosti imajo, vendar čudežev ne obljubljam. Saj se trudimo, da jim damo, kar pač lahko. V našem zavodu imamo tako urejeno, da ob koncu leta dobimo od delodajalca kakšno malenkost za darilo, mi pa potem obdarujemo članstvo januarja ali februarja, da nimamo vsega naenkrat in se malo razporedimo. Sicer pa na primer poskušam razložiti, da tudi na primer brezplačna pravna pomoč lahko ogromno pomeni. Lahko rečeš, da je trenutno ne potrebuješ, ampak nikoli ne veš.

Kakšen je sindikalni dosežek, ki bi ga želeli izpostaviti?

Omenila bi eno majhno stvar. Moja predhodnica na mestu predsednice sindikata v zavodu je to delo opravljala petindvajset let. Ne spomnim se, da bi kdaj organizirala kakšen izlet, piknik, in moja prva poteza je bila, da smo šli v okviru sindikata na izlet. Lahko vam povem, da smo imeli premajhen avtobus. Toliko je bilo prijav, da smo morali najeti dvonadstropnega, da smo lahko ugodili vsem, ki so želeli zraven.

Kako sindikate pripraviti na izzive današnjega časa?

Morali bi biti nekoliko trši pri pogajanjih o višini plač. Te morajo biti višje, tudi v javnih zavodih, kakršen je naš. Marsikaj se namreč začne in konča pri plačah. Sicer pa se mora po mojem mnenju vsak delavec zavedati svojih pravic in dolžnosti. Razumem, da kot član sindikata iščeš svoje pravice, sindikalno pomoč in podobno, vendar hočem ponavadi slišati obe plati. Tako tudi članu odkrito povem, poglej, tega nisi naredil prav. Mislim, da je treba biti objektiven, saj se moramo vsi zavedati svojih pravic in dolžnosti. Tudi sama nimam nič proti strogemu šefu, mora pa biti fer. Obstajati mora določena hierarhija, a tudi obojestransko spoštovanje.