Suzana Lukovnjak

je sindikalna zaupnica Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota (PIŠK). Ob letošnjem kulturnem prazniku je sindikat murskosoboškemu županu Damjanu Anžlju poslal javno pismo, v katerem je izrazil zaskrbljenost zaradi stanja v knjižnici, ki da zaostaja za sodobnimi standardi, ter pozval občino k strokovnemu in politično neobremenjenemu reševanju razmer. Vodstvo knjižnice je nato sindikat obdolžilo obrekovanja, zdaj pa ga skuša utišati še z zasebno tožbo. A Suzana vztraja, da se poskusom ustrahovanja v sindikatu ne bodo uklonili.

Sicer dela v izposoji in je dnevno v stiku z ljudmi, ki podpirajo prizadevanja za dobro knjižnico. Vztraja, da so predvsem uporabniki tisti, ki jim – strokovnim delavcem – dajejo motivacijo v prizadevanjih, da bi bila knjižnica prijazna uporabnikom in zaposlenim. V PIŠK dela že petintrideset let, za delo bibliotekarke pa se je navdušila, ko je kot otrok vstopila v malo večjo knjižnico in ji je nosnice preplavil vonj po knjigah. »Takrat sem si zaželela, da bi bila nekoč knjižničarka, in to željo tudi uresničila,« pove in doda, kako jo veseli delo s strankami. 

V pismu županu ste opozorili na več problematičnih zadev; od pomanjkanja kadra, zanemarjanja razvoja in digitalizacije, neustrezne izposoje knjižničnega gradiva do slabe dostopnosti storitev bralcem na periferiji itd. Ti problemi se verjetno niso pojavili kar tako, čez noč?

Naša območna knjižnica je ena izmed desetih v Sloveniji in v primerjavi z drugimi smo tako tehnično kot kadrovsko zelo podhranjeni. Trenutno imamo na primer samo enega delavca z licenco za kreiranje zapisov, pa še ta je pred upokojitvijo. In potem se kakšno takšno gradivo, ki še ni v sistemu COBISS, nabira, in uporabniki ne morejo priti tako hitro do njega, kot bi morali. Še vedno nimamo sistema izposoje z RFID čipi, ki bi nam trenutno precej olajšal delo, saj delamo inventuro. Zdaj bo to trajalo dlje časa, vsaj nekaj mesecev, ker imamo veliko knjig. Zadolženi smo za knjižnice na našem območju v Ljutomeru, Gornji Radgoni in Lendavi, krajevnih knjižnic pa je vse manj in jih spreminjamo v premične zbirke.

Zakaj je ustrezno tehnološko opremljena in kadrovsko popolnjena knjižnica tako pomembna za vašo regijo?

Naša knjižnica, posebej tu v Pomurju, je ena izmed najpomembnejših kulturnih ustanov za lokalno skupnost. Vsak dan skozi vrata pride okoli 400 uporabnikov si gradivo izposodit, ga vrnit, se učit, nudimo jim informacije, jih učimo knjižničnega sistema, dela s sodobnimi aplikacijami, prihajajo na različne prireditve. Poleg tega vemo, da so v knjižnici dostopna raznovrstna znanja, ki mislim, da bodo tudi v prihodnosti koristila ljudem na tem območju. Prihaja veliko pomurskih študentov, tukaj študirajo, pišejo diplomske naloge, magisterije, doktorate, to so naši bodoči intelektualci, možgani Pomurja, ki smo jim dolžni ponuditi vse, kar jim lahko ponudijo druge knjižnice, saj smo vendarle tudi študijska knjižnica.

Kako grožnje vodstva vplivajo na vaše delo in delo vašega kolektiva?

Mislim, da ne vplivajo dobro, namesto da bi delali, se moramo posvečati takim zadevam. Meni se zdi poteza delodajalca: tožiti svoje delavce, svoj sindikat, svojega sindikalnega zaupnika, zelo, zelo neprimerna. Namesto da bi nam prišel naproti, se usedel z nami za skupno mizo, poslušal naše argumente, saj smo vendarle strokovni delavci, z več desetletji knjižnične prakse.

S čim se še soočate pri svojem sindikalnem delu?

Sindikat Glosa je v takšnem obsegu v knjižnici začel delovati komaj leta 2021, ko smo spoznali, da moramo stopiti skupaj, se organizirati, če hočemo pri delodajalcu kaj doseči. Vpisalo se nas je več kot pol kolektiva. Zdaj nas je sicer malo manj, ker se sodelavci upokojujejo, nekaj jih je dalo odpoved, nekaj odšlo delat drugam. Ena izmed naših pomembnejših bitk so bili covidni dodatki v času pandemije, ko smo bili ena izmed redkih odprtih institucij. V zadnjem času bojujemo bitko glede poletnega delovnega časa, ker imamo takšen režim, da delamo en dan dopoldan, drug dan popoldan in potem še v soboto. Več kot polovica kolektiva je starejšega od 50 let, trije delavci imajo status delavca pred upokojitvijo, drugo leto se jim bodo pridružili še trije. Tak režim dela seveda vpliva na bioritem, družinske obveznosti, razpoloženje, delovno vnemo. Že nekajkrat smo vodstvu predlagali spremembe, zaenkrat brez uspeha.

Kaj bi rekli, da so tiste lastnosti sindikalne zaupnice, da ji lahko rečemo, da je pravi obraz sindikata?

Mislim, da predvsem odgovornost do članov sindikata, torej da razume vsakega člana, ki je v sindikatu, ne samo tiste glasne, ampak da stopi tudi do tistih, ki so mogoče bolj tihi, ki so nekje ob strani, da jih vpraša, ali imajo kakšne probleme oz. ali potrebujejo kakšno pomoč. Potem mora biti seveda odgovorna do sebe, da dela v redu, da dela natančno. Znati mora komunicirati z delodajalcem, z javnostjo. Zaupnica mora torej biti človekoljub, neustrašna, pripravljena, da se ji bodo metala polena pod noge, in se zavedati, da je v službi članov sindikata, ki ji morajo seveda zaupati.

Za konec: kako mislite, da se bodo težave z vodstvom knjižnice zaključile?

Želim si, da bi naše vodstvo spoznalo, da se zaposleni trudimo za to, da bi bilo v knjižnici boljše uporabnikom, pa tudi, da bi nam vodstvo prišlo naproti, nam dalo roko in reklo: »Začnimo sodelovati skupaj, povejte, kaj bi bilo dobro spremeniti.« Mislim, da si nobeno vodstvo ne želi apatičnih in kimajočih delavcev, uporabniki v Pomurju pa si zaslužijo enako kakovostne storitve kot uporabniki v preostali Sloveniji.