Suzana Lukovnjak

je sindikalna zaupnica Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota (PIŠK). Ob letošnjem kulturnem prazniku je sindikat murskosoboškemu županu Damjanu Anžlju poslal javno pismo, v katerem je izrazil zaskrbljenost zaradi stanja v knjižnici, ki da zaostaja za sodobnimi standardi, ter pozval občino k strokovnemu in politično neobremenjenemu reševanju razmer. Vodstvo knjižnice je nato sindikat obdolžilo obrekovanja, zdaj pa ga skuša utišati še z zasebno tožbo. A Suzana vztraja, da se poskusom ustrahovanja v sindikatu ne bodo uklonili.

Suzana v PIŠK dela že petintrideset let, za delo bibliotekarke pa se je navdušila, ko je kot otrok vstopila v malo večjo knjižnico in ji je nosnice preplavil vonj po knjigah. »Takrat sem si zaželela, da bi bila nekoč knjižničarka, in to željo tudi uresničila,« pove in doda, kako jo veseli delo s strankami. »Rada delam v izposoji in ljudem svetujem, kakšne knjige naj preberejo. Vodim tudi projekt Bralna značka za odrasle, ki se ga vsako leto udeleži nad osemdeset zvestih bralcev. Ta projekt poteka zdaj že 15 let, hkrati pa sem tudi sama velika ljubiteljica knjig in poezije. Na nočni omarici imam cele skladovnice knjig, za branje pa mi je uspelo navdušiti tudi svoje otroke,« navdušeno pripoveduje.

Kako bi ljudem predstavili delo knjižničarke?

Mislim, da knjižničarji nismo več ljudje, ki strogo gledajo iznad očal in kažejo s prstom, da moraš biti tiho. Danes smo veliko več. Obvladati moraš celotno človeško znanje, ki se nahaja v knjižnici, poznati moraš vsa področja in seveda slediti novostim. Blizu moraš biti ljudem, skoraj kot psiholog. Naši uporabniki se nam velikokrat tudi potožijo in jih moramo včasih potolažiti, jim nameniti vzpodbudno besedo. Poslušamo različne zgodbe, ki jih pripovedujejo, ne moreš jih kar tako odsloviti, vzeti si moraš čas zanje.

Zakaj vas to delo navdušuje, kaj je tisto, kar vam daje?

Najlepše je seveda, ko pride uporabnik in pohvali tvoj knjižni predlog: »Joj, kakšno dobro knjigo ste mi zadnjič dali, me je prav razveselila. Polepšala mi je življenje, polepšala mi je dan ali teden, čisto drugače gledam na kakšno stvar.« Pri tem delu je to tisto najlepše: zadovoljni uporabniki.

Kaj je bil povod za pismo, ki ste ga v imenu sindikata poslali murskosoboškemu županu Damjanu Anžlju?

Pismo smo napisali zaradi tega, ker je župan Mestne občine Murska Sobota, gospod Anželj, na seji mestnega sveta na vprašanje, kaj se dogaja v knjižnici, enemu izmed svetnikov povedal, da v knjižnici potekajo neke notranje politične bitke. Osebno poznam samo enega delavca, ki je aktiven član kakšne politične stranke, zato so člani sindikata izvršnemu odboru sindikata predlagali, da bi županu napisali javno pismo. V izjavi je namreč povedal, da čaka informacije iz prve roke. Mislili smo, da delavci najbolje vemo, kako stvari potekajo, zato smo s soglasno podporo sindikalnega članstva 8. februarja, ob dnevu kulture, pismo poslali županu in nekaterim medijem. Konkretnega odgovora od župana nismo prejeli, o očitkih pa se kasneje tudi ni razpravljalo na svetu zavoda.

V pismu županu ste opozorili na več problematičnih zadev; od pomanjkanja kadra, zanemarjanja razvoja in digitalizacije, neustrezne izposoje knjižničnega gradiva do slabe dostopnosti storitev bralcem na periferiji itd. Ti problemi se verjetno niso pojavili kar tako, čez noč?

Naša območna knjižnica je ena izmed desetih v Sloveniji in v primerjavi z drugimi smo tako tehnično kot kadrovsko zelo podhranjeni. Trenutno imamo na primer samo enega delavca z licenco za kreiranje zapisov, pa še ta je pred upokojitvijo. In potem se kakšno takšno gradivo, ki še ni v sistemu COBISS, nabira, in uporabniki ne morejo priti tako hitro do njega, kot bi morali. Še vedno nimamo sistema izposoje z RFID čipi, ki bi nam trenutno precej olajšal delo, saj delamo inventuro. Zdaj bo to trajalo dlje časa, vsaj nekaj mesecev, ker imamo veliko knjig. Zadolženi smo za knjižnice na našem območju v Ljutomeru, Gornji Radgoni in Lendavi, krajevnih knjižnic pa je vse manj in jih spreminjamo v premične zbirke. Ker smo ostali brez bibliobusa, ki se nam je že lani septembra pokvaril, je treba vse te poti opraviti z avtom, kar je izjemno zahtevno, še posebej pregledovanje knjig in izposoja v slabem vremenu, da ne govorim o obremenjenosti našega šoferja. Zdaj smo kupili odsluženi bibliobus iz Nove Gorice, saj so tam kupili novega, ampak trenutno še ni v uporabi. Šofer bibliobusa in servisna služba sta vodstvo knjižnice vrsto let opozarjala, da je stari bibliobus v zadnjih vzdihljajih, da je treba iti v akcijo za nakup novega, ampak se ni na tem področju nič naredilo, ker precej časa traja pridobivanje soglasij občin, zamejskih skupnosti, ministrstva za kulturo. Skratka, to so postopki, ki trajajo in se jih je treba lotiti pravočasno.

Zakaj je ustrezno tehnološko opremljena in kadrovsko popolnjena knjižnica tako pomembna za vašo regijo?

Naša knjižnica, posebej tu v Pomurju, je ena izmed najpomembnejših kulturnih ustanov za lokalno skupnost. Vsak dan skozi vrata pride okoli 400 uporabnikov si gradivo izposodit, ga vrnit, se učit, nudimo jim informacije, jih učimo knjižničnega sistema, dela s sodobnimi aplikacijami, prihajajo na različne prireditve. Poleg tega vemo, da so v knjižnici dostopna raznovrstna znanja, ki mislim, da bodo tudi v prihodnosti koristila ljudem na tem območju. Prihaja veliko pomurskih študentov, tukaj študirajo, pišejo diplomske naloge, magisterije, doktorate, to so naši bodoči intelektualci, možgani Pomurja, ki smo jim dolžni ponuditi vse, kar jim lahko ponudijo druge knjižnice, saj smo vendarle tudi študijska knjižnica.

Kako grožnje vodstva vplivajo na vaše delo in delo vašega kolektiva?

Mislim, da ne vplivajo dobro, namesto da bi delali, se moramo posvečati takim zadevam. Meni se zdi poteza delodajalca: tožiti svoje delavce, svoj sindikat, svojega sindikalnega zaupnika, zelo, zelo neprimerna. Namesto da bi nam prišel naproti, se usedel z nami za skupno mizo, poslušal naše argumente, saj smo vendarle strokovni delavci, z več desetletji knjižnične prakse. Mislim, da bi moral biti delodajalec ponosen, ker ima delavce, ki so angažirani, ki hočejo spremembe, ne pa da jih toži za obrekovanje, kar vsebina našega pisma po mojem sploh ni bila. Še enkrat ponavljam, zavzemamo se za kakovostno, strokovno in tehnološko razvito knjižnico, to je bil naš edini namen in za to si bomo prizadevali še naprej. To smo dolžni tistim, ki pridejo za nami, to smo dolžni pomurskim ljudem.

S čim se še soočate pri svojem sindikalnem delu?

Sindikat Glosa je v takšnem obsegu v knjižnici začel delovati komaj leta 2021, ko smo spoznali, da moramo stopiti skupaj, se organizirati, če hočemo pri delodajalcu kaj doseči. Vpisalo se nas je več kot pol kolektiva. Zdaj nas je sicer malo manj, ker se sodelavci upokojujejo, nekaj jih je dalo odpoved, nekaj odšlo delat drugam. Ena izmed naših pomembnejših bitk so bili covidni dodatki v času pandemije, ko smo bili ena izmed redkih odprtih institucij. V zadnjem času bojujemo bitko glede poletnega delovnega časa, ker imamo takšen režim, da delamo en dan dopoldan, drug dan popoldan in potem še v soboto. Več kot polovica kolektiva je starejšega od 50 let, trije delavci imajo status delavca pred upokojitvijo, drugo leto se jim bodo pridružili še trije. Tak režim dela seveda vpliva na bioritem, družinske obveznosti, razpoloženje, delovno vnemo. Že nekajkrat smo vodstvu predlagali spremembe, zaenkrat brez uspeha. Sicer pa imamo v sindikatu različna srečanja, vsako leto poletni piknik, članice za 8. marec dobijo simbolično darilo. Potem nudimo velikonočne pakete, organiziramo prednovoletno srečanje s člani sindikata in njegovimi podporniki; imamo namreč veliko podpornih članov med nekdanjimi zaposlenimi. Tisti, ki so se upokojili v zlatih časih knjižnice, težko verjamejo, kaj se zdaj dogaja.

Zdaj lažje razumem to, kar ste izpostavili v javnem pismu. Če bo šlo tako naprej, bo knjižnica v petih, desetih letih ostala popolnoma brez kadra?

Na Ptuju imajo okoli trideset zaposlenih, v Novi Gorici okoli štirideset in v primerjavi z njimi smo kadrovsko res  podhranjeni, saj imamo le 22 strokovnih delavcev. Bojimo se, da bomo izgubili območnost in postali običajna občinska knjižnica. V prej omenjenih knjižnicah so začudeni nad tem, kar se nam dogaja, ker smo bili v preteklosti vedno ena izmed boljših knjižnic v Sloveniji. Tudi tehnološko lahko rečem, da smo bili v devetdesetih letih ena prvih z računalniško izposojo, imeli smo kar dva bibliobusa, od tega enega čisto novega itn.

Kako pa pridobivate novo članstvo? Je mlade danes težje navdušiti za sindikalizem oziroma seznaniti s sindikalnim delom?

To je odvisno od delovnega kolektiva. Imamo zelo zagnanega mlajšega sodelavca, ki nas starejše spodbuja in nam daje nov zagon. Sicer pa je zanimanja za sindikalno delo vse manj. Mogoče je ljudi tudi malo strah, ker se bojijo, da bodo pri delodajalcu malce slabše zapisani. Zato mislim, da se sindikat mora potruditi in zaposlenim pokazati, da aktivno sodeluje; ne samo v delovnem procesu, temveč tudi pri drugih stvareh, ki se tičejo dela same organizacije. Ker če bodo videli, da se nekaj da narediti, da jim sindikat lahko pri tem pomaga, se bodo tudi raje včlanili. S tem vidijo, da sindikat ni samo to, da ti vsak mesec trgajo tisti procent od plače in se potem nič ne naredi.

Kaj bi rekli, da so tiste lastnosti sindikalne zaupnice, da ji lahko rečemo, da je pravi obraz sindikata?

Mislim, da predvsem odgovornost do članov sindikata, torej da razume vsakega člana, ki je v sindikatu, ne samo tiste glasne, ampak da stopi tudi do tistih, ki so mogoče bolj tihi, ki so nekje ob strani, da jih vpraša, ali imajo kakšne probleme oz. ali potrebujejo kakšno pomoč. Potem mora biti seveda odgovorna do sebe, da dela v redu, da dela natančno. Znati mora komunicirati z delodajalcem, z javnostjo. Zaupnica mora torej biti človekoljub, neustrašna, pripravljena, da se ji bodo metala polena pod noge, in se zavedati, da je v službi članov sindikata, ki ji morajo seveda zaupati.

Za konec: kako mislite, da se bodo težave z vodstvom knjižnice zaključile?

Želim si, da bi naše vodstvo spoznalo, da se zaposleni trudimo za to, da bi bilo v knjižnici boljše uporabnikom, pa tudi, da bi nam vodstvo prišlo naproti, nam dalo roko in reklo: »Začnimo sodelovati skupaj, povejte, kaj bi bilo dobro spremeniti.« Mislim, da si nobeno vodstvo ne želi apatičnih in kimajočih delavcev, uporabniki v Pomurju pa si zaslužijo enako kakovostne storitve kot uporabniki v preostali Sloveniji.