Pogosto slišimo, da so tuje delavke in tuji delavci bolj izkoriščevalci ugodnosti naše družbe, kot da bi vanjo kaj prispevali sami. Je to res? Kaj kažejo podatki in kaj pravijo poznavalci? Smo res upravičeno zaskrbljeni, da se bodo kot zajedavci prisesali na našo »državo blaginje« in iz nje izželi vse dobro, da ne bo za »nas« in »naše« ostalo nič?
Pogled smo usmerili onkraj zakonodaje in ob njo, v grobo realnost tujosti v naši državi, saj je v ozadju mita spet polno nerazumevanja in nepoznavanja dejanskih razmer in različnih ravni problema, predvsem pa nezavedanja, da tuje delavke in tuji delavci v našo državo prihajajo predvsem delat, ne pa jo izčrpavat. S seboj prinesejo svoje roke, svoje znanje in svojo potrpežljivost. Mi jim slednje bolj malo vračamo. In to kljub dejstvu, da jih je med nami vse več, saj jih potrebujemo, ker število »domačega« aktivnega prebivalstva v naši državi upada in ta primanjkljaj polnijo prav one in oni.
Jasen pogled številk
Igor Feketija, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je že pred časom tudi v državnem zboru »operiral« s podatki informacijskega sistema Centra za socialno delo o tem, koliko je po državah posameznih tujcev pri nas in koliko jih prejema najpogostejše socialne transferje, otroški dodatek, denarno socialno pomoč in varstveni dodatek. Ti kažejo, da imamo med aktivno populacijo okoli 15 odstotkov tujih delavk in delavcev, od tega pa jih 12 odstotkov prejema otroški dodatek, devet odstotkov denarno socialno pomoč in šest varstveni dodatek (ta je namenjen starejšim in je pričakovano, da ga je dosti manj, pravi Feketija). Po njegovih besedah je ta delež prejemnikov med vsemi prejemniki en vidik, ko pa gre za zneske, so podatki malenkost drugačni. Pri otroškem dodatku so tako recimo državljani in državljanke Kosova edini med tujci, saj imajo v povprečju več otrok, ki v odstotkih nekoliko odstopajo od povprečja med aktivno populacijo. »Ampak kakorkoli sem obračal te številke, so bile v prid temu, da tuji delavci še vedno podsorazmerno jemljejo te pravice. To pa preprosto zato, ker so ene teh pravic vezane na stalno ali pa začasno bivališče. In pri nas pred dovoljenjem dobiš najprej začasno bivališče za eno leto, potem se ti podaljša za dve in še za dve, šele po petih letih pa lahko zaprosiš za stalno bivališče, na katero pa so potem vezane druge pravice,« pojasni sogovornik.
Nujno razbijati mite
Feketija meni, da je razbijanje mitov oziroma omilitev ksenofobne retorike na tem področju potrebna. Treba je vedeti, da je med priseljenci, zlasti tistimi s Kosova, veliko takih, ki pridejo k nam preko gradbenih podjetij, ki so pretežno v lasti tudi kosovskih državljanov. Gre v resnici za »podjetja poštne nabiralnike«, ki te ljudi zaposlijo fiktivno in jih napotijo naprej. Tam pa je bilanca izrazito negativna, pravi državni sekretar, saj so pri nas zavarovani, predvsem zdravstveno, potem pa, ko se na gradbišču v Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem ali kje drugje poškodujejo, zdravljenje krije naša zavarovalnica. Ekonomsko gledano tako nastaja velika luknja in tudi vsebinsko, saj ne prispevajo pri nas ničesar, ampak pripomorejo le k bogatenju njihovega »gazda«. Ta model je v tej zgodbi izrazito negativen in bi ga bilo nekako treba omejiti, seveda pa to ni problem konkretnih delavcev (gre predvsem za moške), ampak sistemski problem in problem grdih praks, saj se s temi delavci ravna zelo grdo in pri tem trpijo. Če bi svoje delo pri tem bolje opravljali naši nadzorni organi, tudi tožilstvo in policija, bi bilo verjetno mogoče te zavržne prakse onemogočiti.
Prispevajo zlasti svoje roke
Ker delavcev in delavk pri nas primanjkuje in se ta problem očitno še poglablja, bi slovensko gospodarstvo brez prispevka njihovega dela sploh še lahko ustrezno funkcioniralo? Govor je tako o nekvalificiranih kot višje in visoko usposobljenih tujih delavkah in delavcih. Bomo v prihodnje sploh še lahko funkcionirali brez njih, še vprašamo državnega sekretarja.
Feketija odgovarja: »Gospodarstvo se organsko prilagaja temu, kar jim je dano. Donedavno so bili razvajeni z viškom delovne sile in so se temu prilagodili, zdaj se bodo morali prilagoditi temu, da bodo tekmovali za delovno silo in bodo prosperirali tisti, ki jo znajo učinkovito privabiti in ustrezno nagraditi oziroma z njo dobro delati, da jo zadržijo.«
Nadalje dodaja, da v resnici predstavniki delodajalskih organizacij prodajajo povsem drugo zgodbo, ki njih kaže v dobri luči, vsi drugi pa so izkoriščevalci. A vedeti je treba, da gospodarstvo pri nas poganja okoli milijon delavk in delavcev. Brez tega milijona delovno aktivnih, kolikor jih imamo približno v Sloveniji, gospodarstvo ne more funkcionirati, tudi Akrapovič ne more izdelati niti pol izpušne cevi.
Feketija se izraža plastično in pojasni: »Drugič, trg dela je segmentiran in tam, kjer nam najbolj manjka, imamo najmanj. Mi uvažamo v 90 odstotkih roke. To so delavci, stari od 20 do 29 let, teh je daleč največ in so nizko kvalificirani. Sto odstotkov potreb po novi delovni sili v gradbeništvu, kmetijstvu in predelovalni industriji že dve, tri leta zapolnjujemo izključno s tujo delovno silo. Brez njih ne bomo pobrali svojih pridelkov, ne bo delala niti ena tretja izmena v tovarnah in niti ene ceste, hiše ali fasade ne bomo naredili. To je še največ, kar prispevajo k nam, pustimo sploh bilanco socialnih transferjev in socialnih zavarovanj.« A imamo tudi takšne, ki želijo mite o izkoriščevalskih tujih ljudeh izkoristiti v svoj politični prid in potem mešajo pravice iz zavarovanj (brezposelnost, zdravstvo, pokojnine), pa socialne transferje, ki so čisto nekaj drugega.
Če ne delaš vsaj 15 let, ni nikakršne pokojnine
»Potem je treba vedeti tudi to, da delavci, zlasti s Kosova oziroma iz vseh tretjih držav, s katerimi nimamo socialnega sporazuma, prvih 14 let in 11 mesecev pri nas tudi plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne da bi bili upravičeni do kakršnekoli pravice do pokojnine iz tega, saj je minimalna doba vplačevanja prispevkov za kakršnokoli pokojnino 15 let – od tega ni mogoče odstopiti, ker so taka evropska pravila. In če nimamo sporazuma, po katerem bi se dobe seštevale, pomeni, da lahko nekdo kar 14 let in 11 mesecev plačuje prispevke v pokojninsko blagajno in od tega nima nič. Invalidsko je drugače, ker so druge zahtevane dobe,« Feketija opozori še na en vidik prispevanja in manka pravic.
Ni res, da nam kradejo službe
Tuje delavke in delavce ob tem nujno potrebujemo tam, kjer nihče od nas ne želi ali ne more delati. Pa še tam se pogosto sliši, da bi morali pustiti delati upokojencem, ki jih omejujejo z začasnim in občasnim delom, hkrati pa uvažamo tujce. Kar zdaj delajo tujci, pobirajo pridelke, delajo v tovarnah in na gradbiščih, si je težko predstavljati, da bi množično delali upokojenci. Feketija pa opozarja tudi na številne predsodke, ko se vsakemu od nas zdi, da pozna osebo, ki hodi z dobrim avtomobilom po otroke, z ruto na glavi in je uradno samohranilka. Družbena omrežja so polna zgodb o gospeh v rutah, ki pridejo na Rdeči križ z BMW-jem po karton mleka. Treba je poudariti, da obstaja razlika med anekdotičnimi »dokazi« in objektivnimi dejstvi, dodaja Feketija.
Neželene družine
Delavce seveda potrebujemo. A ko se izkaže, da so ti delavci ljudje, ki imajo svoje želje in potrebe ter si prizadevajo za združitev s svojo družino, običajno raven tolerance v Sloveniji do njih pade še nižje. Naenkrat nam ni do tega, da bi prišla k nam še gospa z ruto na glavi in množica otrok, ki ne znajo slovensko. Kaj meni Feketija? »To je prav gotovo lahko problem, če zanemarimo, in zaenkrat zanemarjamo, vidik integracije. Tuji delavci imajo po enem letu pri nas pravico do združitve z družino. V zadnjih dveh, treh letih smo izdali po 20 do 25 tisoč dovoljenj za namene prve zaposlitve. Torej, toliko ljudi je prišlo k nam delat iz tretjih držav. In čez eno leto lahko pridejo za njimi njihove družine. Hipotetično, torej če se tem 50 tisočem v dveh letih po treh letih pridruži še žena in dva otroka, je to lahko tudi do dvesto tisoč ljudi. Ob tem se lahko vprašamo, kakšne so sploh fizične kapacitete, kam jih bomo nastanili, saj so stanovanjske razmere že za lokalno populacijo težek problem,« opozori Feketija.
Kot smo v Delavski enotnosti že pisali, že zdaj mnogi tuji delavci in delavke živijo v nemogočih razmerah. Druga stvar pa je, da je treba nekako poskrbeti za integracijo, začeti pa z jezikom, kar je bila tema serije zapisov o tujih delavkah in delavcih pri nas v našem glasilu pretekli mesec. Opozorimo dodatno na to, da gre po večini za nižje izobražene delavce, ki že v materinem jeziku niso vrhunsko izurjeni, potem pa mi od tega človeka pričakujemo, da se bo po desetih urah dela dnevno pri nas še izobraževal v našem jeziku, ob tem, da je tako na gradbišču kot v nastanitvi s samimi drugimi tujci in ima zelo malo stika s slovensko govorečimi ljudmi. Delodajalec sicer mora tujemu delavcu iz tretjih držav znotraj delovnega časa omogočiti v prvem letu dela določeno številu ur obiskovanja tečaja, in to je obveznost obeh. To je vsaj prvi korak. Ko pa se mu po enem letu pridruži družina, postane zadeva malo bolj komplicirana in je odvisna od tega, od kod prihajajo. »Še vedno največ prihajajo iz Bosne in Hercegovine, tu je problem manjši, saj se pozna tako geografska kot kulturna bližina. Njih smo že vajeni, jih razumemo; val priseljevanja, ko smo na njih počistili svojo ksenofobijo, je že mimo, in oni so že skoraj naši,« meni Feketija. Drug vidik pa so po njegovem Kosovci, kjer je velika razlika, ali prihajajo iz dveh urbanih središč, torej Prištine in Mitrovice, ali, takih je skoraj polovica, iz bolj ruralnih okolij, kjer pa so dosti bolj konservativni. Pristop mora biti po mnenju Feketije bolj ciljan, saj ni mogoče v isto učilnico stlačiti ljudi različnih kultur in nazorov. Nekateri programi kulturne mediacije obstajajo, pove, a še vedno preveč temeljijo na dobri volji in premalo na sistemskem pristopu.
»Ja, potrebujemo jih, potrebujemo jih ogromno. In pač je treba poskrbeti, da se bodo lahko fizično in sociološko vključili v našo družbo, da bomo lahko skupaj z njimi živeli,« pravi Feketija. Dodaja, da absolutne številke niso še tako velike, poleg tega pa se tisti, ki prihajajo, naseljujejo na nekaj mestih v Sloveniji, kjer drug drugemu pomagajo. Ker je ponekod recimo koncentracija Kosovcev in njihovih družin večja, to pri sokrajanih vzbuja ksenofobne občutke. Potem je tudi na lokalnih skupnostih, da se tega lotijo, tudi s podporo države. Nekaj dobrih praks že obstaja; učiteljice ustvarijo program vrstniškega mentorstva, ko vsak Kosovec dobi sošolca Slovenca, ki se obiskujeta, si pomagata. To je potem čisto drugače, kot če se grupirajo vsak na svojem koncu razreda, se prepirajo in si nagajajo.
Država je sicer sprejela strategijo integracije.
Za dobre delodajalce balkanski bazen ni prazen
Nihče od teh ne pride k nam kar tako in išče službo, vedno delodajalec vloži vlogo za enotno dovoljenje za prebivanje in delo, in to za delavce, ki jih je sam identificiral, lociral in jih pripeljal k nam. Niso prišli, naši delodajalci so jih pripeljali k nam – tu mora biti sprememba retorike. In zato tudi niso prišli naše države izkoriščat, ampak k nam delat. Če pa govorimo o Aziji, pa je to še stokrat bolj res, pravi Feketija. Da ljudje iz Pakistana, Bangladeša, Nepala iščejo rešitve za svoje ekonomske tegobe prav v Sloveniji, je posledica delovanja slovenskih rekruterjev (problem jim je po besedah našega sogovornika reči agencije, ker se potem lahko mešajo z agencijami za posredovanje dela, ki imajo svoje delavce in jih posojajo delodajalcem), kar je neregulirano področje in to lahko dela kdorkoli.
Naš sogovornik pojasni, kako to poteka. Rekruterji vzpostavijo stik s temi državami in našim delodajalcem ponujajo, da jim pripeljejo delavce. Potem naš delodajalec plača temu rekruterju, da mu priskrbi delavca in papirje ter mu ga dostavi na letališče. To pa močno spominja na trgovanje z ljudmi, na sužnjelastništvo. In potem se nekateri do teh ljudi posledično tako tudi vedejo, kot da so sužnji. Hkrati pa so ti ljudje nekje v Indiji ali drugje plačali svojemu lokalnemu posredniku, da jih je prodal temu slovenskemu rekruterju, on pa naprej našemu delodajalcu. Te ljudi dostikrat tako k nam privabijo z lažnimi obljubami.
Kot glavni motiv, zakaj k nam vabijo na delo ljudi iz Azije, je pogosto slišati, da je balkanski bazen prazen, spomni Feketija. Opozori, da za dobre delodajalce ta bazen ni prazen, mnogi, ki gredo tja na zaposlitvene sejme, delavce in delavke zase najdejo. Če pa gre za koga, za katerega se ve, da grdo ravna z delavci, teh na tem področju ne bo dobil. Tako se lahko zgodi tudi, da »blagovna znamka delodajalca«, ki velja za celo državo, izgubi pri ugledu. Dober primer so recimo tisti, ki so se pri nas z določenega območja Bosne opekli preko Vegrada; njihovi bratje, sosedje … k nam ne gredo več. Od drugod pa še vedno raje gredo v Slovenijo kot marsikam drugam.
Več plasti
Zgodbe o tem, da nekdo prihaja k nam le izkoriščat državo blaginje, so torej prej mit kot resnica. A ker so miti in stereotipi močno zakoreninjena zadeva, jih bo težko ovreči, še posebej, če se napajajo z našimi »strahovi«. Te pa obilo izkorišča del politike, saj je tujskost vedno odličen sovražnik, ki odvrača poglede od lastnih napak. In teh ni malo, saj naša država še vedno tudi sistemsko ne skrbi za vse, ki jo potrebujejo, da bi lahko spodobno živeli in delali. Zgodba ima torej več plasti in njihovo razgrinjanje ni enostavna naloga.
Mojca Matoz
