»Tujci so glede varnega in zdravega dela bolj ranljivi«
Migriranje oziroma iskanje boljših priložnosti za življenje in delo v drugi državi ter beg iz prvotnih držav zaradi versko-političnih ali ekonomskih razlogov prinaša za delavke in delavce migrante nove priložnosti, a tudi številne nove pasti in ovire, ki so drugačne od tistih v državi izvora. Ena med njimi, povezana z delom, je tudi večja ranljivost glede varnega in zdravega dela. Popolnoma enake okoliščine dela in tveganj na različne skupine delavk in delavcev lahko zaradi njihovih osebnih okoliščin vplivajo drugače. Raziskali smo, kako je mogoče varno in zdravo delo urediti kar najbolje.
Tokrat mita ne razbijamo, ampak ga potrjujemo kot dejstvo, ki je povezano z več dejavniki. Na vprašanje, kaj se dogaja na tem področju in kako zavarovati to ranljivo delavsko populacijo, predvsem pa zakaj, je odgovorilo leta 2023 ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) oziroma dr. Sonja Robnik iz sektorja za varnost in zdravje pri delu s pripravo smernic za oceno tveganja varnosti in zdravja pri delu z vidika raznolikosti. Povzemamo ugotovitve in priporočila, ki potrjujejo, da vseh ukrepov ne moremo narediti za t. i. tipičnega delavca ali delavko, ker kaj takega ne obstaja. In vendar se dogaja ravno to, saj se velika večina ukrepov v naših delovnih okoljih nanaša na moške srednjih let, srednje postave in telesnih sposobnosti, ki od rojstva govorijo jezik države, v kateri delajo. Vse to pa le redko drži za vse delavke in delavce v nekem delovnem okolju, še manj pa za tiste, ki prihajajo k nam živet in delat iz geografsko in kulturno bolj ali manj oddaljenih družbenih okolij, so morebiti tudi druge rase, govorijo primarno druge jezike … oziroma so migrantske delavke in delavci.
Kot smo že ugotavljali v prejšnjih analizah položaja tujih delavk in delavcev pri nas, običajno ti ljudje pri nas opravljajo dela, za katera delodajalci ne dobijo domačih delavk oziroma delavcev, tudi zato, ker gre za fizično težja dela, v manj plačanih dejavnostih in so zanje pripravljeni poprijeti. Največ jih namreč dela v proizvodnji in gradbeništvu. Prav zato gre za tudi sicer za varnost in zdravje problematična ali bolje rečeno bolj izpostavljena in nevarna dela.
Vsi različni
Med tujkami in tujci, ki delajo v Sloveniji, še vedno prevladujejo državljanke in državljani z območja nekdanje Jugoslavije, na drugem mestu pa so tisti iz držav Vzhodne Azije, kot so Filipini, Indonezija, Nepal, Indija in Tajska. Sledijo Ukrajinke in Ukrajinci, nato državljanke in državljani držav Bližnjega vzhoda (zlasti Iran in Irak) in Centralne Azije (Kirgizistan, Uzbekistan, Mongolija), ljudje iz Afrike, Albanije in Turčije. Takšna mešanica ljudi pa se v resnici le malokrat najde ob istem času v istem delovnem okolju, čeprav se ponekod nekaj tega že dogaja; večkrat gre za večje skupine tujih delavk in delavcev, ki prihajajo iz istega tujega kulturnega okolja, ko recimo kak gradbinec najema delavce z nekega področja Bosne ali Albanije, avtoprevoznik s Filipinov ipd.
Vsak od teh ljudi prinaša s seboj k nam svoje osebne okoliščine, zaradi katerih (po naši zakonodaji) ne sme biti diskriminiran. Te osebne okoliščine pa niso povezane samo z njegovim oziroma njenim spolom, starostjo, spolno usmerjenostjo, verskim prepričanjem ipd. – o diskriminaciji govorimo, ko je oseba obravnavana slabše ali neenako izključno zaradi njenih osebnih okoliščin – ampak tudi zaradi jezika, družbenega položaja, narodnosti, rase, barve polti ipd.
Tuji delavci in delavke se z neenako obravnavo zaradi marsikatere naštete osebne okoliščine srečujejo zelo pogosto. In ker mora biti po naši zakonodaji vsak, ki dela, zaščiten tudi z vidika zagotavljanja varnega in zdravega dela, ki je preventiva pred tem, da zaradi dela zboli, se poškoduje, umre, se slabše fizično oziroma psihično počuti, morajo biti pri tem upoštevane tudi osebne okoliščine vsakega delavca in vsake delavca, tudi tujega oziroma tuje.
Tu pa naletimo na nerazumevanje v samih delovnih okoljih, kjer tveganja ocenjujejo in preprečujejo pogosto preveč površno in po meri povprečnega oziroma tipičnega delavca, ki pravzaprav ne obstaja – kot smo že ugotovili v enem od prejšnjih odstavkov tega članka.
Kako to delajo »dobri«?
Če bi pri vzpostavljanju varnega in zdravega dela migrantskih delavk in delavcev upoštevali poleg posebnosti še nekaj osnovnih načel, bi bilo razumevanje, zakaj je potrebno temu vprašanju nameniti več pozornosti, boljše. Najprej je treba razumeti, da je delo treba prilagoditi delavki/delavcu in ne obratno. V dobrih delovnih organizacijah to počnejo. Poleg tega imajo kakovostne ocene tveganja, pri katerih si zastavljajo prava vprašanja, ki kažejo na razumevanje raznolikosti, pri čemer so psihološka varnost, zaupanje in dobri odnosi med najpomembnejšimi vrednotami. Učinkovita kultura varnosti in zdravja pri delu je lahko le nevtralna glede na spol, starost in druge osebne okoliščine, med katerimi je tudi tujost. Delavke in delavce je nujno obravnavati kot ljudi.
Ovire in okoliščine
Kot v omenjenih smernicah ugotavlja MDDSZ, se delavke in delavci migranti, rojeni v drugih državah in zaposleni v Sloveniji, soočajo poleg čisto običajnih izzivov vsakega delavca in delavke pri nas tudi s posebnimi, zato moramo biti pozorni na to, da:
- lahko slabo znajo slovenski jezik,
- lahko ne razumejo tveganj za varnost in zdravje pri delu, saj usposabljanje ni bilo prilagojeno njihovi ravni znanja jezika,
- lahko ne obvladajo dovolj niti maternega jezika,
- lahko prihajajo iz okolja, kjer varnost in zdravje pri delu nista vrednota,
- lahko imajo drugačno raven izobrazbe, kot se pričakuje za določeno delovno mesto – nemalokrat njihova doma pridobljena izobrazba ne velja v našem okolju,
- imajo morda slabo socialno/podporno mrežo,
- morda ne poznajo slovenskega zdravstvenega sistema,
- so pogosto zaposleni v dejavnostih z višjo stopnjo tveganja in delajo v slabših delovnih razmerah: monotono in fizično zahtevno delo, izmensko delo, pogosto delo nad polnim delovnim časom, so izpostavljeni visokim temperaturam, hrupu, močnim vibracijam, toksinom, pesticidom in kemikalijam, pogosto delajo stoje …,
- so pogosto zaposleni v prekarnih/negotovih oblikah dela, kar slabo vpliva na njihovo samooceno telesnega in duševnega zdravja,
- so zaradi osebnih okoliščin v življenju lahko bolj izpostavljeni nezdravemu načinu življenja: nezdrava in neredna prehrana, motnje spanja, kajenje, uživanje alkohola ipd.,
- so pogosto izpostavljeni negativnim stereotipnim razmišljanjem v delovnem in življenjskem okolju,
- so na delovnem mestu pogosteje tarča slabe komunikacije, diskriminacije ter fizičnega in psihičnega nasilja.
Postavljajmo dodatna vprašanja
Zaradi vseh teh in drugih okoliščin je treba imeti pri pripravi ocen tveganja in iz njih izhajajočih ukrepov za zagotavljanje varnega in zdravega dela v mislih, da je treba to področje za migrantske delavke in delavce urediti tako, da bodo prepričani, da ti zajemajo tudi njihove okoliščine.
Najprej se je treba prepričati o njihovem znanju jezika in pismenosti. Če katera skupina jezika ne obvlada, ji je treba zagotoviti tolmačenje, pripraviti potrebno gradivo v njihovem maternem jeziku ter jih z ukrepi za varno in zdravo delo seznaniti v obliki, ki jo bodo zagotovo razumeli – to so lahko tudi piktogrami, ilustracije, praktični prikazi ipd. Pozorni bodimo, da ne bomo povzročili zmede ali napačnega razumevanja. Pri preverjanju znanja pa je treba zagotoviti, da bo to prilagojeno tudi tistim, ki so šibki v znanju jezika – pisni preizkus zanje ni prava rešitev, lahko pa je ta usten, nujno pa je praktično preverjanje na delovnem mestu.
Pomembno je poznati posebnosti kulturne raznolikosti delavk in delavcev. To pomeni različne vrednote, tudi dojemanje tega, kaj je zdravo – v nekaterih kulturah se recimo ob vročini ne prhajo, zato lahko tak delavec oz. delavka pri nas ne spira s sebe nevarnega prahu. Vzpostavljanje zaupanja in ustrezna komunikacija o potrebnem zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu je zato ključna, samo sankcioniranje ne bo rešitev. To je pomembno tudi zaradi tega, ker se migrantski delavci in delavke nemalokrat ne zavedajo, kakšno škodo sebi, drugim in delodajalcem delajo s tem, ko hodijo recimo delat bolni – za večino je pomembno le to, da pri nas zaslužijo – ob tem pa tvegajo več poškodb in širjenje nalezljivih bolezni. Delodajalec mora imeti interes, da na delo prihajajo samo (fizično in psihično) zdravi ljudje, zato mora imeti tudi interes, da razumejo in uporabljajo naš zdravstveni sistem.
Pri ocenjevanju tveganj v delovnem okolju je koristen podatek tudi, ali se migrantski delavci in delavke pogosteje poškodujejo pri delu ali zaradi dela zbolijo. Če je odgovor pritrdilen, so možni razlogi v tem, da niso dovolj dobro seznanjeni z nevarnostmi in tveganji ali se ukrepi ne izvajajo zadostno oz. je ocena tveganja pomanjkljiva ali njim neprilagojena, lahko pa je tudi, da prav ta skupina dela v najbolj nevarnih razmerah, kjer je delo fizično zahtevno, monotono, delovnik daljši, več je dela v manj ugodnem delovnem času (ponoči, prazniki, konci tedna, izmene). Katerikoli vzrok od teh je prepoznan, ga je treba po prepoznanju odpraviti.
Niso homogena skupina
Da bomo v delovnem okolju zagotovili varno in zdravo delo vsem, je treba vedeti, da vsi delavci in delavke niso homogena skupina, prav tako pa niso homogena skupina vsi migranstki delavci in delavke. Med njimi lahko recimo že ločujemo tiste, ki so pri nas že dalj časa, od onih, ki to niso oziroma niti ne nameravajo biti. Prvi praviloma že bolje razumejo in govorijo naš jezik, drugi ga (še) ne in se ga niti nimajo priložnosti naučiti, kot smo pisali že v enem prejšnjih prispevkov.
Razlike med njimi pa nastajajo tudi zaradi drugih okoliščin, kot so recimo bivanjske razmere – tudi o tem smo že pisali. Za marsikoga pa so težava tudi neurejenost papirjev in dovoljenj.
In še: čeprav recimo nekateri delavci oz. delavke prihajajo iz iste države, ni nujno, da pripadajo isti etnični in/ali verski skupnosti. To, da jih na silo tlačimo v isti koš, lahko prinaša dodatna trenja v delovnem okolju.
Otresti se je treba tudi drugih stereotipov. Eden pogostih je recimo povezan s tem, da pričakujemo, da so delavke in delavci migranti slabše izobraženi, saj to ne nujno drži. Delavke in delavci iz t. i. tretjih držav imajo namreč pri nas pogoste težave z uradnim priznavanjem izobrazbe (nostrifikacijo diplom) ali pa ne dobijo dela, primernega svoji izobrazbi.
Zavedati se je treba tudi, da imajo morebiti delavke in delavci iz drugih držav, zlasti tisti iz bolj oddaljenih, drugačne potrebe po usklajevanju dela in zasebnosti kot drugi, zato jim nezmožnost zagotavljanja tega vidika pomeni dodaten stres. Tega je mogoče z malo razumevanja in dogovarjanja zmanjšati oziroma odpraviti, s tem pa povečati zadovoljstvo in motivacijo.
Ni nepomembno niti to, kako so ti ljudje prišli v Slovenijo, ali so bili morebiti žrtve trgovine z ljudmi, s tem pa lahko pridejo v položaj in začarani krog zadolženosti, kar povzroča dodaten stres in veča možnosti poškodb pri delu.
Potrebna sta volja in znanje
Našteli smo le nekaj vidikov osebnih in drugih okoliščin delavk in delavcev migrantov, ki jih je potrebno upoštevati za zagotavljanje varnega in zdravega dela pri nas. Čeprav se sliši naporno, zahtevno in drago, se splača potruditi. Tega se morajo prvenstveno zavedati delodajalci, ki so zakonsko obvezni zagotavljati varno in zdravo delo, v ta namen pa sprejemati, izvajati in redno revidirati ocene tveganja ter sprejemati ukrepe za promocijo zdravja. Ni nujno, da je vse to res naporno, zahtevno in drago.
Zelo pomembno je, da osebe, ki pripravljajo ocene tveganj in ukrepe za varno in zdravo delo, poznajo posebnosti migrantskih delavk in delavcev, njihove okoliščine in potrebe. Sicer bodo ti delavci in delavke bolj izpostavljeni tveganjem. Naj bo ta članek prispevek k temu, da se to ne bo dogajalo.
Mojca Matoz
