»Tuji delavci in delavke so nelojalna konkurenca«

Gre za pogost očitek, za vseprisoten motiv strašenja, ko beseda nanese na tuje delavke in delavce na določenem območju. In zdi se, da z njim tudi težko prav zelo zgrešimo – mar niso tuji delavci in delavke pogosto »pripravljeni« delati za denimo manjše plačilo in v manj varnih delovnih razmerah? Kaj drugega kot nelojalna konkurenca – konkurenca, ki ni v skladu z zakonskimi določbami, poslovnimi običaji in poslovno moralo, kot se reče – pa bi nam, »domačim« delavkam in delavcem, v tem primeru lahko bili?

Očitek je torej znan – tuji delavci in delavke nam jemljejo službe oziroma delo, so nelojalna konkurenca v svetu dela in na tak način povzročajo tudi socialni damping, ki je škodljiv za vse. S tem pa se na splošno znižujejo standardi za vse delovne ljudi, in sicer na vseh mogočih področjih, od plačila, varnega in zdravega dela do delovnega časa in konec koncev tudi do včlanjevanja v sindikate. Znano naj bi namreč bilo, da so tuji delavci in delavke »pripravljeni« delati za manjše plačilo, v manj varnih delovnih pogojih, dlje od zakonsko določenega časa, brez odmora za malico, tudi brez denimo prostih vikendov in podobno. Na tak način so pri delodajalcih, vsaj v teoriji, kot bomo videli, veliko bolj zaželeni kot domači delavci in delavke, ki s(m)o »navajeni« drugačnih, višjih delavskih standardov. In kot taki naj bi bili na srednji, dolgi rok ob vključevanju tujih delavcev in delavk v naš sveta dela tudi na slabšem. Zato torej nemalokrat o tujih delavcih in delavkah govorimo kot o nelojalni konkurenci.

Katera slika je prava?

To je ena slika in vsaj na prvi pogled ji je, kot rečeno, razmeroma težko ugovarjati, saj zajame povsem realne sentimente in konkretne posledice – v obliki nižanja delavskih standardov –, ki jih ljudje lahko vsakodnevno občutijo na svojih delovnih mestih. A je vendarle stvar bolj kompleksna. Poglejmo nanjo z drugega zornega kota: se res tuji delavci in delavke, ki iz matične države odidejo delat v tujino, pogosto tudi več tisoč kilometrov stran od svojega doma, zavestno, sami od sebe, odrečejo pravičnemu, dostojnemu plačilu, varnim delovnim pogojem, odmorom in počitkom …? Seveda obstajajo primeri, ko želi tuji delavec oziroma delavka čim več zaslužiti in je zato pripravljen oziroma pripravljena tolči dolge delavnike. A je kljub temu nemogoče trditi, da ti ljudje kar avtomatično pristanejo na to – ali pa da to celo želijo – da imajo manj pravic in ugodnosti od domačih. Nasprotno, ponavadi je to, poenostavljeno povedano, posledica nepoznavanja lokalnega jezika, lokalne zakonodaje, lokalnih sindikatov, skupaj seveda z izkoriščevalskim odnosom delodajalcev.

Zato velja odkrito reči: tuji delavci in delavke niso nelojalna konkurenca domačim. Težava ni v delavkah in delavcih iz tujine, temveč v delodajalcih, ki različne delavce in delavke obravnavajo različno, in neupoštevanje zakonodaje kot take. Niso torej tuji delavci in delavke tisti/tiste, ki znižujejo standarde, ampak delodajalci, ki jih pogosto izkoriščajo. Tuji, migrantski delavci in delavke so namreč praviloma v bolj ranljivem položaju, saj prihajajo v Slovenijo iz nuje, obenem pa praviloma sprejmejo delo, ki ga domači delavci oziroma delavke nočemo opravljati. Pri tem, kot rečeno, pogosto ne poznajo svojih pravic, lokalnega jezika in na splošno zakonodaje, obenem pa so zaradi odvisnosti od delodajalcev tudi nasploh bolj »pripravljeni« pristati na slabše delovne pogoje, nižje plačilo, daljše delovnike …
Ne gre torej za nelojalno konkurenco in socialni damping, ampak bolj za nekakšno strukturno neenakost, ki jo poganjajo prakse kapitala in nacionalnih držav kot takih (ki na primer dopuščajo izkoriščanje, ne izvajajo ustreznega nadzora in podobno), ne pa volja ali želja tujih delavk in delavcev.

Nelojalna konkurenca je sicer pojem predvsem iz poslovnega sveta – z zelo slabšalnim prizvokom. Gre za dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu.

Kot dejanja nelojalne konkurence se po zakonu o varstvu konkurence štejejo:

reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu, ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov;

prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga; prikrivanje napak blaga ali storitev ali kakšno drugačno zavajanje potrošnikov;

oglaševanje navidezne razprodaje ali navideznega znižanja cen in podobna dejanja, ki zavajajo potrošnike glede cen;

neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to, ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu;

dajanje ali obljubljanje daril, premoženjske ali drugačne koristi drugemu podjetju, njegovemu delavcu ali osebi, ki dela za drugo podjetje, da bi se darovalcu omogočila ugodnost v škodo kakšnega podjetja ali potrošnikov;

pridobivanje kupcev blaga ali uporaba storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade;

protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja.

To, da izraz nelojalna konkurenca uporabljamo tudi v zvezi z delavkami in delavci oziroma da drug na drugega lahko gledamo kot na nelojalno konkurenco, samo dokazuje, kako zelo smo ponotranjili ta kapitalistično-poslovni delodajalski miselni okvir.

Kakšno delo opravljajo tuji delavci?

Pojdimo še korak naprej: število tujih delavk in delavcev se v Sloveniji, kot smo v Delavski enotnosti že pisali, od leta 2015 naprej nenehno povečuje, v zadnjih letih pa je ta rast še posebej izrazita. Po dostopnih podatkih statističnega urada je bilo tako na primer novembra 2024 pri nas 948.400 delovno aktivnih oseb, od tega je bilo tujih delavcev približno 148 tisoč. Ti najpogosteje opravljajo dela, ki jih domači delavci iz različnih razlogov praviloma zavračajo. Največ tujih delavk in delavcev se tako zaposli na področju gradbeništva, predelovalnih dejavnosti, prometa in skladiščenja, gostinstva, trgovine ter vzdrževanja in popravila motornih vozil. Domači delavci se, kot rečeno, za ta dela pogosto ne odločajo, in sicer predvsem zaradi prenizkih plač in slabih delovnih pogojev. Brez tujih delavcev bi zato številna domača podjetja oziroma gospodarski subjekti težko delovali.

Tujci torej »prihajajo« po tiste službe, ki jih »domače« delavstvo iz različnih razlogov – seveda se je pomembno vprašati tudi po njih – ne želi opravljati. Obenem je njihovo vključevanje v domači svet dela močno regulirano in kot tako predmet različnih predpisov, uredb in kontrol. In pod črto jih domača gospodarstva tudi potrebujejo. Slovenski delodajalci jih, kot smo pred časom zapisali v našem glasilu, vidijo kot bistvene za zadovoljevanje potreb po delovni sili, saj zapolnjujejo nedostopnost domače delovne sile v specifičnih panogah, imajo spretnosti in kompetence pri specializiranih nalogah ter so pripravljeni na visoko intenziteto dela.

Domači in tuji

A pri vsem skupaj je treba reči še nekaj: z izkoriščanjem in izčrpavanjem tujih delavcev trpi tudi domače delavstvo. Če tuje delavce pustimo brez zaščite, pravic, tudi brez sindikalne podpore ipd., jih delodajalci, podjetja, kapital na splošno lahko nenehno izkoriščajo kot poceni delovno silo. To pa ima, kot rečeno, negativen vpliv na naš svet dela v celoti, saj pomeni večji pritisk na domače delavce in delavke, slabšanje delovnih pogojev in rahljanje različnih delavskih standardov. Rešitev torej ni v izključevanju, ampak v sindikalnem povezovanju, v smislu, da je prav vsak delavec oziroma delavka deležen enake pravice do, poenostavljeno povedano, dostojnega dela, ne glede ne to, od kod prihaja. Ko imajo namreč tuji delavci enake pravice – in vse, kar spada zraven – kot domači, jih je težje izkoristiti za socialni damping. Na tak način pa je mogoče izničiti tudi glavni razlog za občutek, da so nam tuji delavci in delavke »nelojalna konkurenca«.

Samo s skupnim delovanjem je mogoče preprečiti, da bi delodajalci izigravali eno skupino delavstva proti drugi. Namesto da torej takoj okrivimo tuje delavce in delavke, bi se veljalo bolj ukvarjati z dejanskimi težavami; to pa so pomanjkanje učinkovitega nadzora nad delodajalci, zlorabe denimo agencijskega dela, razmah prekarnih oblik dela in podobno. Ko so pravila enaka za vse, nad tem pa obstaja tudi učinkovit nadzor s sankcijami in kaznimi za morebitne kršitve, za nelojalno konkurenco ni več prostora.

Čeprav se torej pogosto zdi, kar je obenem popolnoma človeško, da tuji delavci kot nelojalna konkurenca »odžirajo« delovna mesta domačemu delavstvu, je trditev precej daleč od resnice oziroma je ravno obratno: njihova prisotnost omogoča delovanje številnih panog. Težava pa ni v tem, da so prisotni v našem svetu dela, temveč v samem sistemu, ki izkoriščanje, socialni damping itd. sploh dopušča.

Rešitev zato ni tekmovanje med – domačimi ali tujimi – delavkami in delavci, temveč enotna zaščita in uveljavljanje svojih pravic. Potrebne je več solidarnosti in, preprosto povedano, manj strahu.

Pri vsem skupaj pa je, kot smo že zapisali na teh straneh, dobro vedeti še nekaj: kot družba se bomo morali soočiti s tem, da ob staranju prebivalstva – ali bolje rečeno njegovi dolgoživosti – in ob manjši rodnosti enostavno potrebujemo tuje delavce in delavke. Kar je pri tem bržkone najbolj pomembno, je, da tudi njim omogočimo dostojno delo in spodobno plačilo, da imajo ti popolnoma enake pravice kot »domače« delavstvo, da jim omogočimo ustrezno vključitev v družbo in jih med drugim tudi včlanimo v naše sindikate. Zato je bolj kot o nelojalni konkurenci smiselno govoriti o naših (bodočih) kolegih in kolegicah, sodelavcih in sodelavkah, soborcih in soborkah.

Gregor Inkret