»V sindikate se ne želijo vključevati«
Tisti, ki iz tujih držav prihajajo delat k nam, naj bi videli le lastne ozke interese, ki so povezni s čim več zaslužka, za vse drugo pa naj jim ne bi bilo mar. Hkrati naj bi to bili ljudje, ki ne zaupajo nikomur, tudi sindikatom ne, zato niti ne menijo, da bi včlanitev vanje tudi njim koristila. V interesu sindikatov je, da je njihovo članstvo množično, in ker je tujih delavk in delavcev vse več, se poraja vprašanje, kako jih privabiti v sindikalne vrste. Zbrali smo nekaj pogledov in izkušenj.
Ker je migriranje delavk in delavcev stalnica, je nujno, da se tudi v sindikatih soočimo s tem, da imamo na »svojem« dvorišču delavke in delavce iz različnih držav in družbenih okolij. Kako jih nagovoriti, kako z njimi komunicirati o delavskih pravicah, univerzalni kategoriji človekovih pravic, ki ne poznajo barve kože, izobrazbe, jezika?
Neznanje jezika otežuje komunikacijo
Lepa Vasilič, generalna sekretarka Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS), takoj ovrže mit in pravi, da v SDTS ne delajo razlik med domačimi in tujimi delavci in delavkami. »V svoje vrste vabimo vse zaposlene v trgovini. Posebnih programov ali postopkov včlanjevanja izključno za tujce torej nimamo, saj sindikat temelji na enakosti vseh delavcev. Res je, da je tujcev največ zaposlenih v skladiščih, v zadnjem času pa tudi v prodajalnah (polnjenje polic), kjer se pogosto soočajo z jezikovno bariero, kar otežuje njihovo vključevanje v sindikalne aktivnosti in širše v družbeno življenje. Lažje jih je včlanjevati tam, kjer imamo sindikat že organiziran, saj prek obstoječih članov hitreje dobijo informacije in zaupanje. Mit, da tujci pridejo k nam samo čim več delat in da jih pravice ne zanimajo, ne drži povsem. Pogosto se res obrnejo na sindikat šele, ko pride do težav, a enako velja tudi za marsikatere domače delavce. Pomembno je razumeti, da številni tuji delavci v Sloveniji živijo in delajo prvič, da ne poznajo zakonodaje in da jim pogosto nihče sistematično ne razloži, kakšne so njihove pravice in možnosti. Ko začutijo, da jim sindikat lahko konkretno pomaga – naj bo to pri pogodbi o zaposlitvi, izplačilu plače, izboljšanju delovnih pogojev ali pri razumevanju pravnega okvira – zelo hitro pokažejo interes za članstvo. Menimo torej, da tujci niso nič manj zainteresirani za sindikalno organiziranje, temveč potrebujejo več podpore pri razumevanju sistema in jezika, da lahko izrazijo svoje potrebe. Pri vključevanju je zato ključno vprašanje znanja slovenščine, zato je pomembno, da jo tujci obvladajo vsaj do te mere, da lahko sledijo pravicam, ki jim pripadajo. Menimo, da bi morala za to v večji meri poskrbeti država, z organiziranim učenjem slovenskega jezika za vse tuje delavce. To bi jim olajšalo vključevanje ne le v sindikat, ampak tudi širše v delovno in družbeno okolje.«
K temu predsednica SDTS Tina Skubic, ki organizira in zastopa delavstvo v Mercatorju, dodaja še, da vsem novozaposlenim v Mercatorju pošljejo vabilo k včlanitvi in osnovne informacije o delovanju SDTS. Tujcem pošljejo tako vabilo v angleškem jeziku.
Neučinkovitost inšpekcije odganja članstvo
Robert Štebej je vstopna točka oziroma t. i. infotočka ZSSS, tako da se nanj obrnejo tisti, ki iščejo prvo sindikalno pomoč. K njemu v pisarno na sedežu ZSSS na Dalmatinovi 4 v Ljubljani prihajajo pretežno tujci iz držav, nastalih na območju nekdanje skupne države Jugoslavije. »V pisarno prihajajo že s konkretnim problemom, ki ga želijo z našo pomočjo, poudarjam, v najkrajšem možnem času odpraviti. V več kot 90 odstotkih so se pripravljeni včlaniti in se tudi včlanijo,« izvemo. Štebej ocenjuje, da je zanje članstvo v sindikatu celo bolj pomembno, kot je za nas. V pisarno pridejo po njegovih izkušnjah z upanjem, da je sindikat tisti, ki jim bo pomagal, verjamejo, da bo sindikat našel rešitev in se bo sindikata delodajalec ustrašil. »Potem pa imamo na drugi strani realno stanje. Njihov problem začnem običajno reševati z dopisom, predstavitvijo nepravilnosti in pozivom k njihovi odpravi. Večina delodajalcev na tak poziv niti ne reagira. V precej primerih takšna oškodovana ozaveščena oseba v upanju in želji želi prijavo zadeve na inšpekcijo. Želijo tudi širše zastavljen problem in pomoč sindikata pri prijavi,« pravi sogovornik, ki takšno prijavo potem uredi, zgodi pa se tudi tam bolj malo oziroma je reakcijski čas inšpektorata za delo zelo dolg, predolg. »Ko oddamo prijavo, je odzivni čas inšpektorata nad letom in pol,« poudari Štebej. Ko se leto in več izteče, je namreč on tisti, ki se spet sooči z opeharjenim delavcem oziroma delavko, ki povečini potem ocenjuje, da sindikat »očitno ni naredil zame nič«. Zaradi tega se takšna oseba potem iz sindikata tudi izčlani, saj presoja, da sindikat ne more rešiti njihovega problema. Ta trend, ki se nakazuje zaradi anemičnosti inšpektorata, po besedah našega sogovornika pomeni tudi dodaten upad sindikalnega članstva. Štebej ponazori zgodbo iz nedavnega primera, ko inšpektorat tudi po ponovni njegovi intervenciji po prijavi iz decembra 2023 še ni opravil nadzora v zvezi s presežki ur in neizplačilom regresa. Čeprav vsi vemo, da naj bi bilo inšpektorjev premalo, je za čakajočega na pravico to nedopustno dolgo. Delavec iz navedenega primera je nedavno klical Štebeja in zahteval izpis iz sindikata.
Kar se dogaja potem, pravi Štebej, tujemu delavcu oziroma delavki vzame upanje, da mu bo oziroma ji bo kdo pomagal, »stisko pa še poglobi«. »Jaz pa kot nekdo, ki gleda človeku v oči, moram uporabljati stavke, kot so ‘tako pač je’ , in tudi meni je ob tem zelo velikokrat neprijetno,« ugotavlja.
Iz katerih dejavnosti pride k njemu največ tujih delavk in delavcev, še vprašamo. »Gradbeništvo, vozniki, proizvodnja, vse več jih je tudi iz čistilnih servisov,« odgovori Štebej. Gre torej za ljudi z nižjo izobrazbo, z minimalno plačo, ki velikokrat ostanejo na suhem, izvemo.
Odnos strank je pogosto ponižujoč
V gostinstvu in turizmu že dalj časa zaposlujejo tuje delavke in delavce. Pregovorno znanim »natakarjem z juga« se zadnje čase pridružuje vse več drugih delavk in delavcev, saj jih primanjkuje ne le med strežnim osebjem, ampak je premalo tudi tistih, ki bi želeli delati v kuhinji, opravljati delo sobaric ipd. Slabo plačana, težka in pogosto neenakomerno časovno razporejena dela tako vse bolj zasedajo tuje delavke in delavci tudi iz tretjih držav, ki k nam prihajajo s trebuhom za kruhom. O tem, kako se počutijo pri nas in ali se vključujejo v sindikat, smo se pogovarjali s sindikalistko Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Sgit) iz Save Hotelov na Bledu Milko Turčen. Tudi sama je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prišla v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine in dela v restavraciji na »bifejski mizi«, kjer skrbi za hrano.
»Pogosto je prvo vprašanje, kaj ima nekdo od članstva. Če jim povemo še kaj več od tega, da bodo za sindikalno članarino dali odstotek od plače, se povečini včlanijo. Pojasnim, da imajo brezplačno pravno pomoč, različne nasvete, izlete,« pove sogovornica in pojasni, da je pri njih največ ljudi iz nekdanje skupne države, največ iz Srbije, malo manj iz Črne gore, tudi iz Bosne. Pri njih jih je največ zaposlenih v kuhinji in v strežbi, za sobarice oziroma za čiščenje imajo najete zunanje izvajalce. »Jaz ne ovinkarim in pred najinim pogovorom sem se pogovorila z nekaterimi. Povedali so mi, da jih najbolj moti, da so do njih preveč arogantni slovenski gostje, ki jih šikanirajo. Pogosto so ti nesramni in zahtevajo, da jih postreže Slovenec. A hkrati povedo, da so med sodelavci in sodelavkami in pri našem vodstvu, od vrha pa do tal, zelo lepo sprejeti. Povedo, da jim je lepo delati z nami, da nimajo težav z nami, z gosti pa jih imajo.« Turčen dodaja, da se vsi trudijo govoriti slovensko, prav tako se trudijo tisti, ki prihajajo zdaj, imajo namreč že kar nekaj Egipčanov, Indijcev, bolj ali manj v kuhinji, ki hodijo na tečaj. Z njimi sama ni še veliko komunicirala, saj je jezik zaenkrat še ovira. A njihov predsednik sindikata, ki se, kot sama pravi, »jezike uči kar sproti«, govori sedem jezikov in zato nimajo težav stopiti v stik s človekom, ga nagovoriti, mu razložiti, kako sindikat deluje. »Pričakujem, da z naše strani ne bo težav,« pravi; sama se pogovarja malo slovensko, malo bosansko in nekaj angleško, pa tudi nekako gre. »Če ljudje želimo, se razumemo. Tistemu, ki dela z mano, pokažem, in če ga zanima, res dela. Imamo pa enega, ki pravi, da ne bo delal,« pove. Dodaja, da so t. i. naši tujci iz nekdanje Jugoslavije tudi v začetku govorili, da niso prišli delat, ampak so prišli po denar. »Jaz sem vseskozi govorila, da je za denar treba delati. Pri nas v Sloveniji je pač tako. Z mano se leta 1983, ko sem prišla sem, nihče ni želel pogovarjati v bosanščini, samo strogo slovenščina. Bila sem vržena v ogenj in sem pogosto jokala, ko sem šla iz službe, saj nisem ničesar razumela. A bila sem se prisiljena naučiti. Stari direktor me je učil jezika in v enem letu sem se naučila. Zdaj prihajajo Egipčani, Indijci, Arabci, kdorkoli že, in vsi se takoj z njimi pogovarjajo angleško,« pojasni še eno plat zgodbe.
Slovenija kot odskočna deska
Bogdan Ledinek, predsednik Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG), pravi, da je včlanjevanje tujih delavk in delavcev v sindikat najbolj povezano z angažiranjem sindikalnega predsednika oz. predsednice v podjetjih. Oni so »ogledalo in vstopna točka«. »Tuje delavke in delavci v naši dejavnosti so, a tistih iz nekdanjih jugoslovanskih držav pravzaprav niti ne vidimo več kot tujih, ti so ‘naši’,« pravi Ledinek in navede dejstvo, ki otežuje sindikalno organiziranost tujih delavk in delavcev pri nas: »Mnogi, ki prihajajo zdaj, pogosto tempa dela v proizvodnji ne zdržijo prav dolgo. Imeli smo celo primer, ko je eden odšel že prvi dan, še pred malico. Za marsikoga je Slovenija le odskočna deska, tako da se niti ne trudijo vključevati v sindikate.« A ker pri nas delavk in delavcev že nekaj časa primanjkuje, si delodajalci, ki potrebujejo delovno silo, izmišljujejo razne pristope, kako jo pridobiti; ponujajo jim recimo bonuse oziroma nagrade na začetku in še takrat, ko ostanejo vsaj pol leta. Tako so ti ljudje v bistvu dražji za delodajalca. O strukturi tujih delavcev pa Ledinek pove, da so pri njih v veliki večini zaposleni moški, saj gre za delovno intenzivno proizvodnjo.
Poiščejo pot do sindikata
Za konec se v našem kratkem popotovanju skozi organiziranje tujih delavk in delavcev še usedemo s predsednico Sindikata Mladi plus Mojco Žerak, saj je to sindikat, ki poskuša organizirati tudi tiste bolj ali manj mlade delavke in delavce, ki prihajajo k nam zaslužit z najbolj prekarnimi, običajno slabše plačanimi in negotovimi zaposlitvami. A ne gre le zanje.
»Težko bi rekla, da je bila izkušnja s tujimi delavkami in delavci kakorkoli drugačna kot s slovenskimi,« povzame Žerak dosedanje izkušnje. Tudi slovenski dostavljavci niso rasisti in ksenofobi, tako da se jim zdi čisto normalno, da se tudi oni vključujejo v sindikat. Potencialna ovira je lahko le jezik, kar pa ni nepremostljivo, saj večina zna angleško, ali pa zna v skupini iz druge države angleško vsaj eden.
Opažajo pa v tem sindikatu nekaj posebnega pri delavcih iz jugovzhodne Azije: »Dosti bolj zagreti so za sindikalno organiziranje kot kakšni Slovenci. Neki delavec iz Bangladeša je povedal, da je zelo vesel, da je našel sindikat, kamor se lahko včlani, saj je od doma vajen, da so vsi sindikalno aktivni.« Potem se je včlanil, bil aktiven, veliko hodil po terenu, se pogovarjal z drugimi dostavljavci.
So pa ti delavci iz jugovzhodne Azije običajno bolj zadržani do tega, da bi se recimo medijsko izpostavili, razen anonimno, pravi Žerak. Pa ne gre za to, da recimo ne bi imeli urejenih dokumentov, med njimi je namreč zaznan strah pred sankcijami, ne le na ravni delodajalca, ampak nezaupanje do države. »Pred kratkim je recimo do nas prišla mlada delavka iz Iraka, ki je delala v akademski instituciji, dokler se ji ni iztekla pogodba. Prišla je po nasvete in takoj sem ji svetovala, naj se prijavi na zavodu, da bo uveljavljala nadomestilo za brezposelnost, ker je to ena od pravic, ki ji pripada. Povedala je, da tega raje ne bo storila, ker je slišala od drugih tujcev v Sloveniji, da bi zaradi tega lahko imela težave pri podaljševanju dovoljenja za bivanje. Ali to drži, ne vem, smo pa od več tujcev slišali za te zadržke,« pove sogovornica, ki se ji zdi zelo zanimivo, da tudi tak izobražen človek občuti te strahove. Pomenljivo je tudi, kako je ta Iračanka našla pot do Sindikata Mladi plus. Zanj ji je povedal neki njen študent, ki je tudi član tega sindikata, ki je sindikat za mlade prekarne delavke in delavce.
Pogosteje so se na ta sindikat obrnili tuji kot slovenski dostavljavci in dostavljavke, še izvemo. Za njih so izvedeli prek medijev ali prek drugih dostavljavk in dostavljavcev. Ko sindikat zanje reši njihov konkreten problem, po večini ostanejo njegovi člani, a se širše redkeje aktivirajo. So pa med njimi tudi taki, ki so zelo aktivni. Žerak pove primer begunke iz Ukrajine, ki je tudi dostavljavka hrane.
Sindikat Mladi plus ne deluje le na ravni ene panoge, nanj se obrača cela paleta delavk in delavcev iz različnih oblik dela. Tudi Mojca Žerak, kot sogovornica iz gostinstva, potrdi, da pridejo k njim dostavljavci hrane tudi s težavami zaradi strank. Enemu je bila recimo enostransko prekinjena pogodba z algoritmom, potem ko se je pritožila rasistična stranka. Uspelo jim je doseči, da je bila takšna neupravičeno prekinjena pogodba ponovno sklenjena. »Za stranke smo večkrat slišali, da so rasistične, ne bi pa mogli reči, da je večina takih,« poudari Žerak. Pristavi, da je zahteva po dobrem znanju slovenščine pri dostavi hrane lahko pretirana, saj pri tej storitvi ni veliko komuniciranja, vse je namreč dogovorjeno preko aplikacije, dostavljavec ti da le vrečko v roko.
S kakšnimi glavnimi problemi se tuje delavke in delavci obračajo na Sindikat Mladi plus? Pri dostavljavcih in dostavljavkah gre v glavnem za Woltove enostranske prekinitve pogodb, izvemo. V kakšnih drugih panogah, recimo gostinstvu, je to recimo neplačilo in siljenje v delo na črno. Večkrat pa se oglasijo pri njih le zaradi informacij o delavskih pravicah, ki naj bi jih imeli pri nas. Po včlanitvi v sindikat se le-ta za takega človeka zavzame, kako, je odvisno od konkretnega primera. »Mladi plus večino primerov sami obravnavamo, v imenu osebe gremo v stik z delodajalcem in zahtevamo ureditev zadev; če ne gre tam, pa podamo prijavo na inšpekcijo. Vedno pa v dogovoru s članom, saj je, kot že rečeno, pri tujcih vedno zaznati nezaupanje do institucij države. Niso najbolj navdušeni, ko začneš govoriti o inšpekciji, Fursu in tako naprej. Dokler lahko kaj zagotoviš anonimno, je vse v redu, takoj ko bi pa bilo potrebno kaj narediti z imenom in priimkom, z obrazom, pa jih takoj začne skrbeti, kako bi to lahko vplivalo na njihov pravni status v državi,« pove predsednica Sindikata Mladi plus in doda, da sami pravzaprav ne upajo kaj dosti v inšpekcijo.
Mojca Žerak poudari, da so v tem sindikatu veseli vsakega, ki se obrne nanje. Ponosni so, da se tudi med tujimi delavkami in delavci širi dober glas o sindikatu, da jih najdejo, da se vanj včlanijo. Tudi iz kakšne nevladne organizacije jih napotijo k njim.
Skrb zanje je skrb za vse
Iz navedenih in prav gotovo še iz kakšnih sindikalnih izkušenj lahko razberemo, da so tudi tuji delavci in delavke dobrodošli v sindikalnih vrstah, da jih sindikalisti in sindikalistke nagovarjajo k članstvu, da poskrbijo za njihove potrebe, ne glede na to, od kod prihajajo. Kot je potrdila prva sindikalistka Sindikata Mladi plus Mojc Žerak, oni nikoli ne sprašujejo, kdo je s kakšnim namenom prišel v Slovenijo, saj to sploh ni pomembno; pomembneje je, da so jim zagotovljene vse pravice, ki jim pripadajo. Skrb zanje je namreč tudi skrb za celotno delavstvo in je skrb zase.
Mojca Matoz
