Irena Jaklič Valenti

Je naša sodelavka z Območne organizacije ZSSS Primorska in Notranjska ter nasploh sindikalistka, ki se nikoli ne ustavi.

Kakšna je tvoja poklicna in sindikalna pot?

Na Obalo sem prišla študirat in po končani, Fakulteti za turistične študije – Turistici sem se lotila diplomske naloge in iskala študentsko delo po hotelih. Prve delovne korake sem naredila v skupini Istrabenz Turizem. Zaposlila sem se v ekipi slaščičarne LifeClass, kjer smo skupaj z italijanskimi in francoskimi mojstri pripravljali slaščice, tortice iz programa LifeClass, pa tudi poročne torte. Sočasno sem bila takrat kot novinka v podjetju hitro vključena tudi v svet delavcev. To je bilo pred približno osemnajstimi leti. Vedno sem se namreč borila za druge, v študentskih letih sem bila predstavnica stanovalcev v študentskem domu Korotan, še prej sem pomagala v domači občini pri Karitasu, v dijaških letih sem bila pri skavtih …

Z delovanjem v svetu delavcev sem postala kritična, študirala sem delovno zakonodajo, kolektivne pogodbe, angažirala sem se tudi pri sodelovanju s sindikati, najprej s Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije. Takratnega sekretarja sindikata v podjetju Ljubomirja Ocvirka – moja sindikalna mentorica je bila še Tinka Jamnik – sem nekoč izzvala z vprašanjem o presežnih urah in ocenili so, da sem dobra kandidatka za predsednico sindikata v podjetju. Pri pogajanjih za kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma sem se potem zelo dobro ujela z ekipo Karmen Leban, nekdanje generalne sekretarke Sindikata delavcev gostinstva in turizma, sodelovala pa sem tudi s pokojnima Majo Kavec in Ladijem Rožičem. Nato je padla ideja, da pridem na ZSSS. Najprej sem oklevala, ker sem resno razmišljala o vrnitvi v gospodarstvo, potem pa se leta 2016 pridružila Zvezi oziroma Območni organizaciji ZSSS Primorska in Notranjska.

S čim vse se ukvarjaš pri svojem vsakdanjem sindikalnem delu? Katere dejavnosti pokrivaš?

Na začetku so me na ZSSS angažirali za delo za naše storitvene sindikate. Pomagala sem tudi pri pogajanjih na državni ravni za kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma. Po upokojitvi območnih sekretarjev, mojih kolegov Bojana Kramarja in Iztoka Sabadina, pa sem na območju ostala praktično sama, šele pred kratkim se mi je v Novi Gorici pridružila kolegica Majda Stubelj … Zdaj delam s številnimi sindikati dejavnosti ZSSS, ne samo s storitvenimi, kot predstavnica ZSSS aktivno sodelujem z Ljudsko univerzo Koper, kjer že več let zapored organiziramo velik lokalni dogodek z imenom Kadrovski izzivi. Sodelujem pri Medregijskem sindikalnem svetu Furlanije – Julijske krajine in Slovenije ter še marsikje drugje.

Name kot predstavnico ZSSS se obračajo mediji, hkrati pa sem tudi info točka za vse, kar se dogaja v lokalnem okolju. V teh letih mi je uspelo nabrati veliko poslovnih kontaktov, zato se name z različnimi vprašanji obračajo tudi nekatera podjetja, sodelujemo s strokovnjaki iz računovodske stroke, pa odvetniki in tako naprej. Komuniciramo, informiramo, rešujemo različne zadeve, vse to pa prispeva delček k opravljanju našega sindikalnega dela.

Deluješ torej v Območni organizaciji ZSSS Primorska in Notranjska. Kako pomembna je po tvojem mnenju mreža območnih organizacij, kot jih še ima ZSSS?

Nikoli ne bom pozabila besed že omenjenega Ljuba Ocvirka, ki mi je dejal, da rezultati pri sindikalnem delu niso vedno takoj vidni. Delo samo je zelo dinamično, ogromno se je treba naučiti, poznati veliko ljudi, pravzaprav je to služba, ki je kot večna univerza. Vedno se učimo, vedno je nekaj novega nenehno smo v pogonu in naši možgani nikoli ne spijo. Pri tem je pomembno, da imamo na lokalni ravni prisotne območne sekretarje, in sicer zato, ker poznamo lokalne procese, povezave, razmerja – politične, gospodarske, zakonodajne –, in sicer na občinski ravni, v podjetjih ter podobno.

Območni sekretarji in sekretarke imamo zato pomembno nalogo, saj dobro poznamo lokalne zgodbe, vrednote, zgodovino, na primer v različnih podjetjih, imamo informacije iz prve roke, na tej podlagi pa lahko tudi uspešno delamo, se pogajamo … Enkrat smo rama za jokanje, drugič tajnica, da nekomu nekaj napišemo, tretjič podpora odvetnikom, da je vse dobro pripravljeno, potem mediatorji, pogajalci … Ampak vse, kar delamo, je na koncu zato, da je bolje delavkam in delavcem. In moj moto je, da vsak dan naredim vsaj eno dobro delo. Ko jih je več, pa sem še bolj vesela …

Katere svoje sindikalne uspehe bi želela izpostaviti ob tej priložnosti?

Naših uspehov je bilo več. Na primer opozorilna stavka sobaric marca 2023 v Hotelih Bernardin v Portorožu, ki so jih potem »prenesli« na zunanjega izvajalca Aktivo čiščenje. S tem smo posledično preprečili outsourcing hotelskih delavcev v hotelih v skupini Istrabenz Turizem oziroma smo tam zadržali jedro stalnih delavk in delavcev. Tudi medijsko je bila zadeva dobro izpostavljena. Tudi naše delo v Marjetici Koper lahko označim za uspeh – od tega, da sindikat še leta 2019 praktično ni imel članov, do izgradnje močnega sindikata, medijsko in kar se lokalne politike tiče precej izpostavljenega, z intenzivnimi akcijami in boji, v katerega je včlanjena velika večina tamkajšnjih zaposlenih, pri tem pa ne manjka različnih pritiskov.

Kakšne lastnosti pa mora po tvoje imeti pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Kot sindikalist moraš biti neumoren, vztrajen, odločen, trmast, odporen, imeti pogajalske in lobistične spretnosti, s sposobnostjo hitrega preklapljanja med različnimi stranmi, s samodisciplino, moralnim kompasom in integriteto. Imeti moraš širino, empatijo, socialni čut in veliko znanja, saj se v enem trenutku pogovarjaš o določeni temi z delavcem, v drugem pa z direktorjem, mediji, županom, ministrom.