Sindikalni zaupnik iz podjetja Kolpa Metlika, kjer deluje v okviru Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG), je strojni tehnik po poklicu in obenem izkušen sindikalist, ki se je v sindikat včlanil takoj, ko je začel delati.

Kakšna je vaša dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo?

V podjetju Kolpa Metlika delam že triindvajset let. V sindikatu sem bil že prej, ko sem delal še v Revozu, član KNG pa sem že od začetka, ko sem prišel v firmo. Zadnja tri, štiri leta sem predsednik sindikata v podjetju. Naša firma se ukvarja s kopalniško opremo, s predelavo in izdelavo različnih kompozitnih materialov. Delamo s kompozitnim materialom Kerrock, imamo pa tudi program kopalniške opreme Kolpasan. Vse, kar nekdo potrebuje za kopalnico, dobi pri nas. Sam delam v orodjarni, mi imamo na skrbi pripravo vseh orodij za izdelavo končnih izdelkov. Pripravljamo oziroma izdelujemo orodja, s katerimi potem naredimo tuš, kad … Sicer sem po poklicu strojni tehnik. Najprej sem pol leta delal v proizvodnji, tam smo začeli pripravljati stvari za pospeševanje proizvodnega procesa, potem pa so me dokončno dali v orodjarno, kjer sem ostal.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Sam sem še stara šola, v sindikatu sem, odkar sem začel delati. Pri nas je bilo normalno, da smo šli vsi v sindikat, danes pa vsak vpraša, kaj ima od tega, da se včlani vanj. Ni več tistega, jaz bom tebi pomagal, ti boš pomagal meni, pa bomo skupaj nekaj naredili. Druga stvar je v tem, da firma ni več naša, firma je njihova. Prej smo vsi skupaj delali za firmo, zdaj pa ima ta svojega lastnika. Mi nimamo nič več tam, mi delamo zanj, torej delamo za njegovo firmo. Včasih smo rekli, bomo udarili eno soboto, pa bomo nekaj naredili za firmo, za našo firmo. Zdaj tega ni več. Kaj mi boš dal v zameno, zanima ljudi, ko jih nagovarjam k članstvu v sindikatu.

Kakšni so vaši najbolj spomina vredni sindikalni dosežki ali boji?

Trenutno smo v fazi, ko je zelo težko zadržati to, kar imamo. Včasih je pritisk tako velik, da je vse skupaj res na meji. Zdaj se dela na tem, da bi imel delavec čim manj, čim manj dopusta, da bi bil čim manj plačan, da bi imel čim manj dodatkov, čim manj tega in onega, da bi delal čim več za čim manj denarja. Imamo tudi velike probleme z delovno silo. Ljudje niso več pripravljeni opravljati nekaterih del za denar, ki jim ga ponujajo.

Pri nas smo sicer določene stvari uredili. Imamo urejene dodatke za nočno delo in podobno, te stvari so maksimalno urejene, največ, kar se lahko dobi. Regres je reden, malo več kot zajamčen, božičnica je, o določenih stvareh se da dogovoriti, ampak to je vsakič na robu, o marsičem se dogovorimo pet minut pred rokom. Ljudje včasih tudi mislijo, da je treba narediti nekaj na silo. Včasih sicer moraš zaropotati, a je treba loviti ravnotežje med različnimi pristopi. Sam sicer opažam, da so ljudje zelo nerazumevajoči do tega, kar sindikat počne. Nekateri so stoodstotno prepričani tudi, da mora sindikat delati za vse, ne samo za člane. Še nekateri, ki dejansko potrebujejo konkretno pomoč, se včasih v sindikat sploh ne želijo včlaniti.

Kako potem sindikate pripraviti na izzive časa?

Sindikalizem je postal zelo naporen. Hkrati pa jaz vsakemu rečem tole: imaš avto in plačuješ zavarovanje zanj – kaj ti zavarovalnica vrne, ko nisi nič razbil? Ničesar. Ti pa zavarovanje zelo prav pride, če imaš nesrečo. Vsakemu tudi povem, poglej, čim nižjo stopnjo izobrazbe imaš, bolj potrebuješ sindikat. Ker enostavno tvoje znanje, tvoje sposobnosti pogosto niso na ravni, da bi lahko sam urejal stvari. Ampak ti ljudje imajo največ pomislekov pri včlanitvi. Številni delavci tudi vidijo samo plačo, a ne vedo, iz česa je sestavljena, ali pa mislijo, da država doplačuje do minimalne plače in podobno. Sam sicer zagovarjam stališče, da če firma ni sposobna dati vsaj minimalne plače, naj se zapre.

Morali pa bi se sindikati postaviti na stališče, in tudi vlado postaviti pred to dejstvo, da je minimalna plača enako minimalna penzija. Vsak, ki dela, ki lahko dela osem ur na dan, mora dobiti primerno plačilo. Vsaj minimalno plačo, ki torej pomeni tudi minimalno penzijo … Za navadnega človeka je sicer nasploh premalo narejeno, medtem ko elita bogati. Sicer pa so pomembna dejanja, ljudem je treba bolje pokazati, kaj in kako sindikati počnemo. Je pa zmeraj problem tudi to, zakaj imajo enake pravice člani in nečlani. Višji znesek regresa, ki smo si ga izborili, dobijo vsi, božičnico prav tako, pravice iz nove podjetniške kolektivne pogodbe tudi. Zakaj bi bil potem sploh kdo v sindikatu?

Kakšen pa mora biti po vašem obraz sindikata, pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Mora biti zelo razgledan. To je prvo. Mislim, da dobra izobrazba pride zelo prav. Če človek sicer nima strokovne izobrazbe, lahko to nadoknadi z dodatnim izobraževanjem. Na pogajanja se mora dobro pripraviti, preštudirati stvari, zraven pa delodajalcu ne sme razkriti svojih šibkih točk. Če pride do točke, ko je negotov, je bolje pogajanja prekiniti in se posvetovati z drugimi … V preteklosti so me že kdaj dobili na kakšno neumnost in me peljali žejnega čez vodo. Od takrat naprej niti enega papirja več ne podpišem na zaupanje.