Dolgoživa družba in svet dela: Dosežek, ki zahteva nov družbeni dogovor

Evropa in Slovenija sta sredi zgodovinske demografske transformacije. Projekcije kažejo, da bo leto 2026 prelomno – število prebivalcev v EU in Sloveniji naj bi v tem letu doseglo svoj vrh, nato pa se bo začel dolgotrajen proces krčenja in staranja prebivalstva. Vendar demografske zime ne smemo razumeti kot grožnjo, temveč kot priložnost za vzpostavitev »dolgožive družbe«, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, dostojnem delu in inovativnem sindikalnem organiziranju.

Podatki Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) in projekcije EUROPOP2023 Evropskega statističnega urada (Eurostat) kažejo jasno sliko prihodnosti. Slovenija se trenutno približuje svojemu prebivalstvenemu vrhu; 1. januarja 2025 je imela 2.129.000 prebivalcev. Po predvidevanjih se bo rast ustavila konec letošnjega leta, nato pa bo sledil počasen upad prebivalstva pod dva milijona do leta 2070.

Še bolj zgovorni so podatki o starostni strukturi. Delež starejših (65 let ali več) se je v Sloveniji od osamosvojitve do danes podvojil – z 10,8 odstotka leta 1991 na 22,2 odstotka v začetku leta 2025. Do leta 2050 naj bi ta delež presegel 30 odstotkov, hkrati pa se bo močno zmanjšal delež delovno aktivnega prebivalstva (15–64 let). Če je ta skupina še leta 2022 predstavljala 64 odstotkov prebivalstva, bo leta 2060 po projekciji Urada za makroekonomske raziskave (Umar) znašala le še dobrih 54 odstotkov, kar pomeni izgubo več deset tisoč potencialnih delavk in delavcev.

Nekoliko hitrejše upadanje se predvideva okoli leta 2045, ko naj bi se odrazil največji vpliv staranja prebivalcev zaradi prehajanja številčnejših generacij, rojenih okoli leta 1980, med starejše prebivalce (nad 65 let), in hkrati manjših generacij, ki se bodo rojevale v prihodnjih letih, med delovno sposobne (20–64 let). Generacije, ki se bodo začele rojevati v prihodnjih letih in čez dvajset let prehajati med delovno sposobne, bodo predvidoma za okoli deset tisoč oseb manjše od tistih, ki se bodo okoli leta 2045 starale. Zato se bo povečevalo število starejših prebivalcev.

Ključni dejavnik teh sprememb je podaljševanje pričakovane življenjske dobe, kar je neposreden rezultat družbenega napredka. Moški, rojeni v Sloveniji leta 2100, lahko pričakujejo, da bodo živeli 89 let, ženske pa dobrih 93 let, pri čemer se bo razlika med spoloma postopno zmanjševala. Ob tem se bo močno povečal delež najstarejših prebivalcev. Delež starejših od 80 let se bo do leta 2100 skoraj potrojil, kar pomeni bistveno več ljudi z dolgo življenjsko potjo po zaključku formalne zaposlitve. Hkrati se bo razmerje med starejšimi in delovno aktivnimi zaostrilo: na 100 delovno sposobnih prebivalcev bo do leta 2050 skoraj 60 starejših, proti koncu stoletja pa že več kot 63. To razmerje bo v Sloveniji izrazitejše kot v večini držav Evropske unije (EU), zlasti v obdobju med letoma 2045 in 2060, ko bo pritisk staranja najmočnejši.

Vir: Eurostat, 2023

Omenjene demografske projekcije jasno kažejo, da staranje prebivalstva ni začasen pojav, temveč dolgoročen strukturni premik. Delovno aktivno prebivalstvo se bo namreč zmanjševalo tudi ob razmeroma visokem prirastu tujcev, kar pomeni, da pomanjkanja delavk in delavcev ne bo mogoče reševati zgolj z migracijami. Tudi v najbolj ugodnih scenarijih bo število delovno sposobnih nižje, kot je danes, na vrhuncu zaposlenosti, kar postavlja vprašanje organizacije dela, delovnih pogojev in razporeditve delovne obremenitve v ospredje družbenih razprav.

Koncept dolgožive družbe: Priložnost za novo paradigmo

V tem okviru se uveljavlja pojem dolgožive družbe, ki staranja ne razume kot breme, temveč kot civilizacijski dosežek. Daljša življenjska doba pomeni več raznolikih življenjskih faz, več prehodov med delom, učenjem, skrbjo in počitkom ter večjo heterogenost delavk in delavcev. Svet dela se bo moral temu prilagoditi z večjo prožnostjo, z možnostmi za postopno upokojevanje, vseživljenjsko učenje, prilagojena delovna mesta in boljšo zaščito zdravja pri delu v vseh starostnih obdobjih.

Ideja o dolgoživi družbi ni evfemizem za starajočo se družbo, temveč gre za novo paradigmo, ki jo je Slovenija začrtala v Strategiji dolgožive družbe leta 2017. Njen cilj je bil zagotoviti blaginjo vseh generacij v spremenjenih demografskih razmerah. Namesto fokusa na »staranje kot breme« strategija poudarja, da je treba demografske spremembe obravnavati kot prilagoditev sistemov, ki omogočajo kakovostno življenje vseh generacij. Prav zato je strategija v prvem stebru (trg dela in izobraževanje) poudarila tri preproste cilje: dlje in varneje ostati v delu, strateško upravljati migracije ter okrepiti vseživljenjsko učenje.

Prvič: daljša delovna aktivnost. Strategija je predvidela, da bomo morali omogočiti postopno upokojevanje, prilagoditi delovna mesta in okrepiti varnost in zdravje pri delu, da bi ljudje lahko delali dlje – brez izčrpanosti in bolezni. A ocena stanja, ki jo je leta 2023 za Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) pripravila raziskovalka Alenka Kajzer, je pokazala mešano sliko: pri starosti 55–59 let je delovna aktivnost močno zrasla, pri skupini 60–64 let pa Slovenija še vedno zaostaja za večino držav članic EU. Po 65. letu je delovna aktivnost nizka in se ni bistveno izboljšala.

Drugič: priseljevanje in integracija. Strategija je jasno napovedala, da brez priseljevanja ne bomo imeli dovolj delovne sile – a da ga morata spremljati urejena integracija tujcev v družbo ter delovna okolja. Sedem let kasneje je jasno, da prav delovne migracije preprečujejo sesutje našega trga dela: gospodarska rast je povečala priseljevanje, v času pandemije covida-19 je to sicer delno upadlo, nato pa se je ob pomanjkanju delavcev znova okrepilo. To pomeni, da se številna domača podjetja zanašajo na priseljevanje tujcev, država pa po oceni Umarja še vedno nima celovitega in dolgoročnega pristopa na tem področju. Poleg tega ostaja pomembno vprašanje kakovosti vključevanja tujih delavcev: tveganje revščine je pri tujih državljanih še vedno večje kot pri slovenskih, čeprav se je v zadnjih letih zmanjšalo.

Tretjič: učenje in prekvalifikacija. Strategija je opozorila, da bomo zaradi digitalizacije in daljših karier potrebovali več vseživljenjskega učenja, posebej za starejše in nizko izobražene. Ocena izvajanja ukrepov pa je pokazala, da se je vključevanje odraslih v izobraževanja po letu 2021 sicer močno povečalo (tudi zaradi izobraževanja na daljavo), vendar ostaja največja težava v tem, da se starejši v učenje vključujejo bistveno manj, kot bi bilo potrebno za varno delo in ohranjanje zaposljivosti.

Skupna ugotovitev poročila Stanje na področjih Strategije dolgožive družbe iz leta 2023 je bila precej neposredna: Slovenija strategije dolgožive ne družbe ne izvaja sistematično, kar velja še danes. Še vedno nimamo akcijskega načrta, ki bi ukrepe povezal, določil nosilce in roke za izvedbo. Napredek obstaja, a ne tam, kjer bi ga najbolj potrebovali – pri delavcih, starejših od 60 let, integraciji tujih delavcev ter usposabljanju ranljivih skupin.

Vpliv staranja na svet dela: od pomanjkanja delavcev do delovnih migracij

Če strategije dolgožive družbe ne bomo izvajali sistematično, bodo učinki staranja najprej in najbolj vidni prav na trgu dela: manj bo delovno sposobnih, več bo starejših, pomanjkanje kadrov pa bo postalo stalnica in ne le ciklični pojav. Kljub temu, da podatki Sursa kažejo, da se delovna aktivnost starejših (v starostni skupini 55–64) pri nas povečuje (stopnja delovne aktivnosti se je med letoma 2015 in 2025 zvišala za skoraj 20 odstotkov), kar dokazuje, da so delavci pripravljeni dlje časi delati, če so delovna mesta varna in zdravju prijazna, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ocenjuje, da bo imelo splošno krčenje delovno sposobnega prebivalstva neposreden vpliv na gospodarsko rast in vzdržnost socialnih sistemov.

V zadnji napovedi zaposlovanja iz julija 2025 »Ali lahko premagamo demografsko krizo« OECD opozarja, da se bo brez večjih dvigov produktivnosti rast BDP na prebivalca v evropskem povprečju lahko upočasnila za približno 40 odstotkov do leta 2060, saj se razmerje med aktivnimi in upokojenimi hitro zmanjšuje. V Sloveniji se to že prevaja v kronično pomanjkanje delavk in delavcev v številnih panogah, pritisk na intenzivnost dela in večje tveganje za izčrpavanje zaposlenih – posebej tam, kjer se starostna struktura kadra že danes nagiba navzgor (izobraževanje, zdravstvo in sociala).

Povezava med priseljevanjem, staranjem in delovno zmožnostjo pa je v Sloveniji še bolj neposredna. Umar v poročilu o stanju na področjih Strategije dolgožive družbe (2023) izrecno ugotavlja, da bo brez razmeroma visokega števila priseljencev težko ohraniti rast delovno aktivnega prebivalstva: v scenariju brez povečevanja neto migracij se bo prebivalstvo Slovenije v obdobju 2023–2030 v povprečju zmanjševalo za okoli deset tisoč ljudi letno, medtem ko neto migracije upadanje omilijo in hkrati omogočajo rast delovno aktivnih.

Temu pritrjuje tudi osnovni scenarij Eurostatove demografske projekcije EUROPOP2023, ki predpostavlja, da se v Slovenijo vsako leto v povprečju priseli okoli šest tisoč ljudi več, kot se jih iz nje izseli. Po optimističnem scenariju bi v Sloveniji leta 2100 ob večjem priseljevanju in nižji umrljivosti lahko živelo 330 tisoč prebivalcev več kot po osnovnem scenariju. Ob scenariju nižje rodnosti ali nižjega števila priseljencev pa bi Slovenija imela leta 2100 skoraj 300 tisoč prebivalcev manj. Ob scenariju brez priseljevanja bi v Sloveniji leta 2100 živelo več kot pol milijona prebivalcev manj kot v osnovni projekciji.

Manjši pritok tujih delavcev bi bistveno povečal težave z zagotavljanjem delavk in delavcev, pri čemer je bilo njihovo »pomanjkanje« že leta 2022 zelo pogost omejitveni dejavnik proizvodnje. Poleg tega je priseljevanje močno odvisno od gospodarskega cikla. Šele leta 2022, po pandemiji covida-19, je neto število delovno aktivnih priseljencev preseglo 16 tisoč oseb letno, takšne številke pa vztrajajo še danes. Delovno aktivni priseljenci sicer predstavljajo dve tretjini vseh tujcev, ki se v Slovenijo priselijo na letni ravni.

Kako se Evropa spopada z demografskim prehodom?

Na ravni EU je težišče vse manj v »podaljševanju delovne dobe za vsako ceno« in vse bolj v treh sklopih ukrepov. Prvi je aktivacija neizkoriščenih virov dela: v EU je približno 51 milijonov prebivalcev, starih 20–64 let, zunaj trga dela; največji delež predstavljajo ženske, starejši delavci (55–64 let) in migranti, pri čemer so razlogi pogosto povezani z oskrbo, zdravjem, zgodnjim upokojevanjem in administrativnimi ovirami.

Drugi sklop so ukrepi za usklajevanje dela in skrbi: Direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (2019/1158) krepi pravice staršev in oskrbovalcev (npr. dopust za oskrbovalca in možnost prožnejše ureditve dela), Evropska strategija o oskrbi je dobila leta 2022 še konkretnejšo podlago v priporočilu Evropskega sveta o dostopu do cenovno dostopne in kakovostne dolgotrajne oskrbe.

Tretji sklop pa je upravljanje migracij in zaposlovanje v deficitnih poklicih: Evropska komisija je marca 2024 objavila akcijski načrt za odpravo pomanjkanja delovne sile in znanj, ki dopolnjuje predlog za vzpostavitev evropskega »kadrovskega bazena« (EU Talent Pool), zasnovanega kot skupne platforme za mednarodno zaposlovanje. Ta bo namenjena izboljšanju delovnih pogojev v deficitarnih poklicih tako, da bo spodbujala pravično mobilnost znotraj EU in privabljanje talentov iz tretjih držav prek poenostavljenih postopkov.

Povečevanje števila tujcev je opazno tudi v strukturi prebivalstva: po podatkih Sursa so tuji državljani 1. julija 2025 predstavljali 10,2 odstotka prebivalcev Slovenije. A tudi ob višjem selitvenem prirastu delovno aktivnih tujcev demografskih »lukenj« ne bomo v celoti zapolnili – Surs ocenjuje, da bo po letu 2045 tudi v scenariju povečanih migracij delovno sposobnih manj kot danes. Zato je ključno, kakšne migracije imamo in kako tuje delavce vključujemo v družbo: hitro priznanje kompetenc, jezikovna podpora, preprečevanje segmentacije na »drugorazredna« delovna mesta ter njihova vključitev v kolektivne pogodbe so nekateri izmed nujnih korakov.

Medgeneracijska solidarnost je ključ do stabilnosti

Za sindikalno organiziranje to pomeni jasen premik težišča: prihodnja »večina« na trgu dela bo starejša in bolj raznolika (po znanjih, zdravju, statusih dela), hkrati pa bo večji del novih članov prihajal iz vrst tujih delavk in delavcev. Če si sindikati ne bomo prizadevali za gradnjo močnih integracijskih programov za starejše (prilagoditve delovnih mest, varnost in zdravje pri delu, usposabljanja na delovnem mestu), se bo pomanjkanje delavk in delavcev reševalo predvsem z njihovim razslojevanjem – kar neposredno slabi kolektivno moč in odpira prostor socialnemu dampingu.

Evropska konfederacija sindikatov (Etuc) zato v svojem zadnjem akcijskem programu 2023–2027 poudarja potrebo po »sindikalni prenovi«. To vključuje:

• Organiziranje ranljivih skupin: Sindikati moramo prodreti med prekarne delavce, zaposlene na platformah in delavce v dolgotrajni oskrbi, ki so pogosto spregledani.
• Digitalni sindikalizem: Uporaba novih tehnologij za doseganje članstva in kampanje na daljavo morajo postati nov okvir sindikalnega organiziranja.
• Uveljavljanje načela »človek ima nadzor«: V dobi umetne inteligence se moramo boriti za pravico delavcev do človeškega nadzora nad algoritmi in zaščito zasebnosti.

Ena največjih nevarnosti skorajšnjega demografskega prehoda je umetno ustvarjanje konflikta med generacijami. Politike, ki bi favorizirale mlade na račun starejših (ali obratno), so škodljive. Etuc zato zagovarja koncept »medgeneracijske solidarnosti«, ki temelji na vzajemni podpori. Sindikati moramo postati prostor, kjer se srečujejo interesi vseh generacij – od mladih, ki iščejo prvo stabilno zaposlitev, do starejših, ki zahtevajo dostojne pogoje pred upokojitvijo.

V tem kontekstu koncept dolgožive družbe odpira prostor za t. i. »srebrno ekonomijo« – sektorje, ki se prilagajajo potrebam starejših, hkrati pa izkoriščajo njihov neprecenljiv kapital znanja in izkušenj. Namesto da bi starejše delavce izrivali s trga dela, jih moramo vključiti kot mentorje in prenašalce veščin na mlajše generacije. Primeri dobre prakse iz tujine to potrjujejo. V Italiji so že od leta 2012 vzpostavljeni t. i. »pakti medgeneracijske solidarnosti«: starejši delavci pred upokojitvijo skrajšajo delovni čas in prevzamejo vlogo mentorjev, manjši stroški za plače pa se uporabijo za zaposlovanje mladih. Na ta način se izkušnje ohranijo v podjetju, mladi pa dobijo priložnost za vstop na trg dela v varnem okolju.

Medgeneracijska solidarnost se mora odražati tudi v sistemih socialne zaščite. Staranje prebivalstva povečuje potrebo po dolgotrajni oskrbi. V Sloveniji se od 1. januarja letos v polnosti izvaja dolgotrajna oskrba, ki bo ključna za razbremenitev družinskih članov (pogosto žensk v srednjih letih) in zagotavljanje dostojanstva starejšim. Sindikati moramo biti v prvih vrstah boja za javno, dostopno in kakovostno mrežo teh storitev.

Naša pot v leto 2100

Pred nami so desetletja, v katerih bodo delavke in delavci postali najdragocenejši vir za doseganje družbenega miru, sindikatom pa ponujajo priložnost, da ponovno okrepijo svojo vlogo v družbi. V svetu, kjer bo delavk in delavcev vse bolj primanjkovalo, se pogajalska moč namreč seli na delavsko stran – pod pogojem, da bo organizirana in enotna. Dolgoživa družba namreč ni le statistična projekcija; je vizija družbe, ki ceni življenje v vseh njegovih obdobjih.Je družba, ki ščiti mlade pred prekarnostjo, srednji generaciji omogoča usklajevanje dela in zasebnosti, starejšim pa zagotavlja, da njihovo znanje ne postane odvečno.

Slovenija ima s svojo tradicijo socialnega dialoga in razvejano sindikalno mrežo odlično izhodišče, da demografski prehod izpelje pravično. Začrtati mora okvir, kjer bo dolgoživost priložnost za nove oblike sodelovanja. Za nas, predstavnike delavcev, to ne bo boj le za višje plače ali boljše pokojnine, temveč boj za ohranitev človeškega dostojanstva v svetu, ki se hitro spreminja. Konca leta 2026, ko bo število prebivalcev Slovenije začelo upadati, torej ne smemo razumeti kot začetek konca, temveč kot začetek zrele in solidarne družbe, ki se zaveda, da je njeno največje bogastvo človek.

Miha Poredoš