Tuji delavci in delavke v dolgoživi družbi

Slovenija se sooča z zapleteno demografsko sliko, ki je posledica staranja prebivalstva oziroma – ustrezneje rečeno – čedalje bolj dolgožive družbe, v kateri živimo. To pa vpliva tudi na naš svet dela. V marsikateri dejavnosti marsikaterega delovnega mesta namreč ni več mogoče zapolniti z »domačim« delavcem ali delavko – na primer v gradbeništvu, predelovalnih dejavnostih, prometu in skladiščenju, gostinstvu, trgovini ter na področju vzdrževanja in popravila motornih vozil. Tako ni presenečenje, da se delež tujih delavk in delavcev med delovno aktivnimi samo še povečuje.

V tem sestavku se posvečamo izzivom dolgožive družbe skozi optiko migracij oziroma vplivu tujih delavk in delavcev na demografsko sliko Slovenije. Pokazati želimo, čeprav se marsikdaj zdi, da ni tako, da so migracije naravni del sleherne odprte in vitalne družbe, obenem pa bi radi opozorili na nujnost preprečevanja izkoriščanja in diskriminacije – tudi tujih delavk ter delavcev.

Kdo so ti ljudje?

Podatki Statističnega urada RS iz novembra 2024 kažejo, kot smo pred časom v Delavski enotnosti že pisali, da je bilo v Sloveniji 948.400 delovno aktivnih oseb. Medtem ko se je število delovno aktivnih slovenskih državljanov v enem letu znižalo za 0,3 odstotka, se je število tujih delavcev in delavk povečalo za kar 9,5 odstotka. Njihov delež med delovno aktivnimi se je s 14,7 odstotka oziroma 135.200 oseb dvignil na 15,9 odstotka – to je skoraj 148.000 ljudi. Med njimi še vedno prevladujejo državljani in državljanke nekdanjih jugoslovanskih republik; skoraj polovica jih je iz Bosne in Hercegovine, dobra desetina jih prihaja iz Srbije in Kosova, sledijo jim prebivalci Hrvaške in Severne Makedonije. Med preostalimi so na vrhu lestvice državljani in državljanke Bolgarije, Italije, Rusije, Ukrajine in Turčije. Čeprav v medijih pogosto zasledimo novice o množičnem povečevanju števila delavk in delavcev iz bolj oddaljenih držav, zlasti iz Južne in Vzhodne Azije, to ne drži popolnoma. Z izjemo tujih delavk in delavcev iz Indije, katerih število se je v zadnjem letu podvojilo, na slabih 1500 oseb, ostaja delež državljanov Filipinov, Indonezije, Kitajske, Nepala in Tajske zanemarljiv in se zgolj linearno povečuje. Največ tujih delavk in delavcev se zaposli na področju gradbeništva, predelovalnih dejavnosti, prometa in skladiščenja, gostinstva, trgovine ter vzdrževanja in popravila motornih vozil.

Če pri dejavnostih upoštevamo državljanstvo, državljani in državljanke Bosne in Hercegovine predstavljajo večino delavk in delavcev na področju predelovalnih dejavnosti, gradbeništva, prometa in skladiščenja, sledijo jim državljani in državljanke Kosova, Srbije in Severne Makedonije. Glede na nedavno objavljene izsledke raziskave v okviru projekta Recruit4Tomorrow, ki so ga raziskovalke Fakultete za javno upravo in Ekonomske fakultete v Ljubljani opravile skupaj s sindikati in delodajalskimi organizacijami na vzorcu 552 malih, srednjih in velikih podjetij v Sloveniji, na Hrvaškem, Madžarskem, Slovaškem in v Bolgariji, več kot 80 odstotkov podjetij v Bolgariji in Sloveniji zaposluje delavke in delavce iz tretjih držav. Skoraj četrtina slovenskih podjetij ima več kot 20 odstotkov svoje delovne sile sestavljene iz tujcev, pri čemer tujci v Sloveniji v povprečju zaslužijo 12 odstotkov manj kot njihovi slovenski sodelavci v istih podjetjih. Več kot polovica tujih delavcev in delavk je zaposlena za nedoločen čas, slabih štirideset odstotkov jih ima pogodbe za določen čas, zgolj peščica jih je samozaposlenih. Tujci v Sloveniji večinoma zasedajo delovna mesta, ki zahtevajo nižjo izobrazbo. Kljub temu, da jih ima več kot polovica srednješolsko ali nižjo izobrazbo, jih slovenski delodajalci vidijo kot bistvene za zadovoljevanje potreb po delovni sili, saj zapolnjujejo nedostopnost domače delovne sile v specifičnih panogah, imajo spretnosti in kompetence pri specializiranih nalogah ter so pripravljeni na visoko intenziteto dela.

Dolgoživa družba

Zakaj potrebujemo tuje delavke in delavce?

Odgovor je preprost, čeprav ga marsikdaj ne želimo slišati: slovensko gospodarstvo preprosto ne more delovati brez tujih delavcev in delavk. Trenutni državni sekretar na ministrstvu za delo Igor Feketija je bil pred časom za Delavsko enotnost neposreden: »Sto odstotkov potreb po novi delovni sili v gradbeništvu, kmetijstvu in predelovalni industriji že dve, tri leta zapolnjujemo izključno s tujo delovno silo. Brez njih ne bomo pobrali svojih pridelkov, ne bo delala niti ena tretja izmena v tovarnah in niti ene ceste, hiše ali fasade ne bomo naredili.«

Svet dela v Sloveniji je, kot pojasnjuje Feketija, segmentiran: k nam prihajajo pretežno mladi moški, stari od 20 do 29 let, z nižjimi kvalifikacijami, ki opravljajo dela, ki jih domača delovna sila enostavno ne želi ali ne zmore opravljati. Ob tem pa je treba razumeti, da ne prihajajo sami od sebe: »Niso prišli, naši delodajalci so jih pripeljali k nam.« Ta sprememba perspektive pa je ključna za vsako odprto in iskreno razpravo o migracijah. Tujci torej zapolnjujejo tista delovna mesta, ki jih domači delavci – iz različnih razlogov – ne želijo ali ne morejo zasesti. Raziskava omenjenega projekta Recruit4Tomorrow pa pokaže še eno zanimivo sliko: med vsemi razlogi, zakaj podjetja zaposlujejo tujce, je znižanje stroškov dela na zadnjem mestu. Kolektivne pogodbe namreč zagotavljajo enako plačilo za enako delo ne glede na poreklo delavca. Strokovnjakinji Valentina Franca in Polona Domadenik Muren v publikaciji Ekonomska demokracija ugotavljata, da gre »velika zasluga pri tem kolektivnim pogodbam, ki določajo pravice in obveznosti za vse delavce enako, ne glede na njihovo sindikalno članstvo«.

Ali res izkoriščajo našo družbo?

Podatki informacijskega sistema Centra za socialno delo kažejo, da pri nas deluje torej okoli 15 odstotkov tujih delavcev in delavk med aktivno populacijo, od katerih jih 12 odstotkov prejema otroški dodatek, devet odstotkov denarno socialno pomoč in le šest odstotkov varstveni dodatek. Igor Feketija je pri tem jasen: »Ampak kakorkoli sem obračal te številke, so bile v prid temu, da tuji delavci še vedno podsorazmerno jemljejo te pravice. To pa preprosto zato, ker so določene pravice vezane na stalno ali pa začasno bivališče. In pri nas pred dovoljenjem dobiš najprej začasno bivališče za eno leto, potem se ti podaljša za dve in še za dve, šele po petih letih pa lahko zaprosiš za stalno bivališče, na katero pa so potem vezane druge pravice.« Še bolj zgovorna so dejstva pri pokojninskem sistemu: delavci iz držav, s katerimi Slovenija nima bilateralnih socialnih sporazumov (zlasti Kosovo in nekatere azijske države), plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar do pokojnine niso upravičeni, dokler ne dosežejo petnajstletne dobe vplačevanja prispevkov. Nekdo torej lahko 14 let in 11 mesecev mesečno polni pokojninsko blagajno – in ko odide, ne dobi ničesar. Tuji delavci in delavke torej prispevajo, a samih pravic pogosto ne uživajo.

Med delom in preživetjem

Zgodbe tujih delavcev in delavk obenem pogosto razkrivajo svet, ki je pogosto večini skrit. Tako poznamo t. i. postelja migrante, delavce, ki prihajajo sami in bivajo v samskih domovih ali prenaseljenih zasebnih hišah; tiste, ki se želijo združiti z družino, in pa vse bolj prisotne azijske delavce, ki prihajajo skozi mreže rekruterjev. Stanovanjski problem je pri številnih ključen. Namesto normalnih bivalnih razmer so nekateri tuji delavci prisiljeni živeti v razmerah, ki ne bi smele biti sprejemljive – od plesnivih stanovanj do prenaseljenih nastanitev z minimalnim higienskim standardom. Obenem je tudi pravni položaj tujih delavcev pogosto zapleten. Delavski predstavniki v delovnih okoljih namreč ugotavljajo, da večina tujih delavcev in delavk ne pozna nacionalne delovne zakonodaje – zlasti ne pravil o omejitvah delovnega časa, odmorih in letnem dopustu, saj so standardi v njihovih izvornih državah nižji. Obenem določeni delodajalci tuje delavce namerno dezinformirajo ali jim prikrivajo ključne informacije, kar njihov položaj še dodatno poslabšuje. Posebej zaskrbljujoče pa so prakse pri zaposlovanju delavcev iz Azije. Rekruterji vzpostavijo stik z delavci v Indiji, Bangladešu ali Nepalu in jim obljubijo zaposlitev v Sloveniji; ti plačajo lokalnemu posredniku, da jih »proda« slovenskemu rekruterju, ki jih nato preda delodajalcu. To pa močno spominja na trgovino z ljudmi oziroma celo na nekakšno sužnjelastništvo.

Kako je z integracijo?

Integracija tujih delavk in delavcev v Sloveniji v praksi pogosto ni najboljša, obenem pa je tudi na papirju, na zakonski ravni premalo dodelana. Po spremembi Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) konec leta 2019 morajo, kot smo v Delavski enotnosti že pisali, tujci iz tretjih držav obvezno opraviti izpit iz slovenščine na ravni A1, če želijo ostati na seznamu brezposelnih. Kdor izpita ne opravi v letu dni, izgubi pravico do socialne pomoči, hkrati pa mora stroške ponovnega opravljanja izpita, ki znašajo več kot 130 evrov, kriti sami.

Čeprav je ministrstvo za notranje zadeve v Strategiji vključevanja tujcev, ki niso državljani Evropske unije, izdane jeseni 2023 kot odgovor na kompleksne migracijske procese in povečevanje števila tujih delavcev v Sloveniji, poznavanje jezika ocenilo kot osnovno predpostavko za njihovo dostojanstveno udeležbo v družbi, v praksi ne zagotavlja ustreznega dostopa do jezikovnih tečajev, ki bi integracijo spodbujal. Trenutno je delavcem tujcem zagotovljenih 180 učnih ur, če imajo v Sloveniji stalno bivališče, tistim z začasnim bivališčem pa zgolj 60 učnih ur. Pravico do dodatnih 120 ur pridobijo zgolj, če se jim v roku enega leta spremeni status. Civilna družba ob tem poudarja, da je zagotovljeno število učnih ur slovenščine odločno premalo za uspešno integracijo, in predlaga najmanj 500 ur, tudi na način, da bi delavci tujci do dve uri svojega delovnega časa dnevno lahko namenili učenju slovenskega jezika. Tako bi lahko zasledovali cilj povezovanja jezika s spoznavanjem kulture in pravnega sistema. Strategija namreč ostaja še naprej usmerjena predvsem na formalno znanje jezika, ne pa na širše komunikacijske in integracijske kompetence. Čeprav najnovejše spremembe Zakona o tujcih (ZTuj-2H) prinašajo nekaj izboljšav, med drugim podaljšanje obdobja brez izpita za družinske člane, povečanje števila ur s 180 na 240, še vedno ne zadostujejo. Udeleženci in izvajalci izobraževanj so namreč izpostavili, da bi bil učinkovit prag za doseganje znanja na ravni A1 vsaj 500, v idealnem primeru pa 1000 učnih ur slovenščine. Vse prepogosto namreč ostajajo tuji delavci zaradi dolgega čakanja na vpis, neustrezne ravni tečaja, pomanjkanja informacij in prostega časa brez konkretne možnosti, da se jezika sploh učijo. Opazno pa je tudi spolno neskladje; delavci tujci imajo običajno zaradi izmenskega dela in nepredvidljivih urnikov manj časa za učenje jezika kot njihove partnerke, otroci ali drugi člani in članice njihovih družin.

Med izzivom in priložnostjo

Tudi v Sloveniji pa se sindikalno gibanje, podobno kot drugod, sooča s temeljnim izzivom: kako organizirati skupino – tuje delavke in delavce –, ki pogosto ne pozna svojih pravic, ne govori slovensko, je odvisna od delodajalca, ko gre za delo oziroma bivanje, ter se boji izgube zaposlitve?

Izkušnje s terena, tudi iz tujine, sicer kažejo, da tuji delavci in delavke niso nezainteresirani za sindikalno organiziranje, a so pogosto nezaupljivi in neinformirani. Ko pa jim kdo razloži, da sindikati obstajajo zato, da zaščitijo vse delavke in delavce, ne glede na državljanstvo, je njihov odziv pogosto pozitiven. Ključna ovira je torej nekakšen jezikovni in informacijski zid, ne pomanjkanje zanimanja.

Več čas pa je treba tudi imeti v mislih, da kar se zgodi tujim delavcem, se prej ali slej zgodi tudi domačemu delavstvu. Izkoriščanje tujcev pri stanovanjskih razmerah, plačah ali delovnem času namreč vedno zniža standarde za vse. Zato sindikalno gibanje ne more in ne sme stati ob strani.

Migracije kot del dolgožive in odprte družbe

Dolgoživost je dragocena civilizacijska pridobitev, a hkrati tudi demografski izziv. Tuje delavke in delavci so eden ključnih odgovorov v tej enačbi. Seveda pa niso le nekakšna statistična rešitev: so ljudje, ki v Sloveniji delajo, plačujejo davke in prispevke, vzgajajo otroke ter na različne načine soustvarjajo skupnost, v kateri živijo. Po drugi strani so migracije že od nekdaj del človeštva in tudi kapitalizma. Nekoč so se iz naših krajev selili v tujino, danes ljudje prihajajo k nam. Strah pred »tujim« je v takem primeru razumljiv, a se ne sme pretopiti v nestrpnost in izkoriščanje. Sovražna retorika o migrantih, ki »kradejo naše službe« ali »izkoriščajo našo socialno državo«, je zato zavajajoča in zavržna. Večinoma jo uporabljajo tisti, ki iz strahu in negotovosti delavk in delavcev kujejo politični kapital. Odprta in pravična družba – taka, za kakršno bi se moralo zavzemati tudi sindikalno gibanje – mora zagotoviti, da vsakdo, ki pri nas dela in živi, uživa enake pravice in enako dostojanstvo kot vsi drugi. Ne glede na barvo svoje kože, svoje poreklo, na osebno ozadje … Enake pravice za vse delavke in delavce morajo veljati vedno in povsod.

Kaj moramo narediti skupaj?

Tuji delavci in delavke pri nas torej predstavljajo pomemben del odgovora na demografske izzive, ki jih že živimo, še bolj pa bodo aktualni v (bližnji) prihodnosti. Sindikalno gibanje ima pri tem ključno nalogo: postati mora most med delavstvom – domačim in tujim –, ki ga kapital sicer rad ščuva drug proti drugemu. Samo skupaj, solidarno, pa je mogoče na različnih področjih dvigniti standarde za vse. Obenem je jasno, kot so sindikati v preteklosti že dokazali, da delavskih, socialnih ipd. pravic ni mogoče braniti z izključevanjem, temveč z združevanjem, povezovanjem in nasploh z aktivnim organiziranjem.

Gregor Inkret