Prihodnost socialne države: Kdo bo skrbel za starejše?

Eno ključnih vprašanj dolgožive družbe je povezano s socialno državo. Značilnost stabilnejših družbenih okolij je, da ima daljše življenje s skrbjo za (redkejše) potomce in rastočo populacijo starejših posameznikov in posameznic prednost pred hitrim razmnoževanjem, ki je bolj značilnost negotovih razmer in okolij. V razvitejših okoljih, med katere se uvršča tudi Slovenija, je zato potrebe tako posameznih ljudi kot celotne skupnosti treba urediti tako, da bo ustrezno poskrbljeno za vse.

S podaljševanjem življenjske dobe ob izboljšanju življenjskih razmer in zdravstvene oskrbe se podaljšuje tudi obdobje vitalnosti starejših posameznic in posameznikov, a hkrati se povečuje tudi potreba po ureditvi oskrbe za tiste, ki jo v jeseni življenja, prej ali kasneje in v različnem obsegu, potrebujejo.

Kako vzpostavljamo celovito dolgotrajno oskrbo?

V Sloveniji smo potrebovali dolgo in preveč časa, da smo se ustrezno sistemsko in celovito lotili urejanja področja dolgotrajne oskrbe, ki je ključno za delovanje dolgožive družbe. Čeprav so podatki o tem, da drvimo v dolgoživo družbo, znani že desetletja, smo šele z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, sprejetim julija 2023, dobili pravno podlago za vzpostavitev celovitega sistema dolgotrajne oskrbe.

Do tedaj se je nekako poskušalo soočati s temi potrebami parcialno v posameznih zakonih, breme pa je povečini ostalo na družinah oziroma na neplačanem delu žensk kot neformalnih oskrbovalkah. To je nemalokrat vodilo tudi k izstopom žensk iz sveta dela, pripomoglo pa je tudi k razmahu nevidnega dela in sive ekonomije.

Pri vzpostavitvi sistema s sprejemom zakona se je Slovenija odločila pretežno za organiziranje formalne, javno financiranje storitve. Uvedla je novo socialno dajatev, kar je postalo največji kamen brušenja javnih in zlasti političnih mnenj. Je pa, kot je jasno domala vsem, financiranje sistema eno ključnih za njegovo delovanje.

Izvajati se je sistem začel postopoma, vanj pa je vključena že obstoječa infrastruktura.

Zamik izvajanja dolgotrajne oskrbe je bil posledica več dejavnikov, med njimi politične volje, potrebe po jasnih virih financiranja in ne nazadnje tudi zamud pri vzpostavljanju informacijskega sistema.

Sistem omogoča več načinov dolgotrajne oskrbe, od oskrbovalca družinskega člana, dolgotrajne oskrbe na domu ali v instituciji pa vse do denarnega prejemka. Oskrba je razdeljena na pet kategorij, v katere so uvrščeni uporabniki in uporabnice. Veliko pozornost je tako treba namenjati obsegu izvajanja storitev ter kadrovskim vidikom njihovega izvajanja. O tem malo kasneje, oglejmo si najprej naslovno vprašanje, kako je treba izvajati načela socialne države v spreminjajoči se demografski sliki, ki smo jo s številkami in trendi primerjalno podrobneje predstavili v drugi letošnji številki Delavske enotnosti.

Stebri socialne države

Poglejmo nekaj predpostavk. Prva je, da je Slovenija »socialna država«, kar ima zapisano v ustavi in morajo skladno s tem delovati tudi vsi njeni podsistemi. Predvsem glavni stebri te socialne države. Med njimi mora biti tudi skrb za starejše, za kar je poleg dolgotrajne oskrbe potreben tudi ustrezen in vzdržen pokojninski in zdravstveni sistem ter dovolj gosta mreža socialne varnosti.

Socialna država ni le bistveni element kakovosti življenja ljudi, ampak je tudi bistveni element omogočanja dolgožive družbe. Ogroženost socialne države pomeni tudi ogrožanje položaja tistih, ki potrebujejo intervencijo družbe/države za to, da bodo tudi na starost živeli kakovostno in to obdobje preživeli dostojno (in kolikor je le mogoče samostojno/emancipirano).

Da je ogrožena socialna država, nakazujeta dve dejstvi. Pri prvem gre za nadvlado velikih globalnih težav, kot so varnostne in okoljske. Zanje se vlaga vse več sredstev, za katera obstaja bojazen, da bodo šla na račun krčenja socialne države – spomnimo se samo na zadnjo finančno-gospodarsko krizo in zloglasne varčevalne ukrepe, ki so tako pri nas kot v mnogih drugih državah še bolj pomenili krčenje javnega dobra, odpuščanja in prepoved zaposlovanja v javnem sektorju, ki je še vedno močno podhranjen. Drugo dejstvo pa se kaže v prizadevanjih nekaterih politik in kapitala, da bi se porezali davki in prispevki, kar pa pomeni prav tako manko virov za financiranje socialne države.

Prehod na sistem dolgotrajne oskrbe oziroma uveljavitev tega pomembnega in prepotrebnega stebra socialne varnosti je bil najbrž eden največjih korakov socialne države v času samostojne Slovenije. Mogoč pa je bil ta korak samo zato, ker se je zagotovil stabilen vir financiranja – do leta 2028.

Vprašanje je, ali je ta vir financiranja z novim mandatom vlade in državnega zbora zdaj ogrožen.

Ohranitev sistema je pomembna, pravljice o razbremenitvi prispevkov pa lahko vodijo samo v zmanjševanje pravic ali vračanje nazaj v stanje, ki smo ga imeli prej, ko je družina, predvsem pa v njej ženske, plačevala veliko ceno za to, da je zagotavljala dolgotrajno oskrbo.

Poseg v socialne pravice

Ob sprejemu in uresničevanju Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, t. i. Šutarjevem zakonu, so vse glasnejša opozorila socialne stroke, da način poseganja v socialnovarstvene prejemke pomeni razgradnjo osnov socialne države. Ti prejemki so bili namreč vgrajeni v temelje socialne države zato, ker vprašanje revščine in socialne izključenosti ne more rešiti zgolj dobrodelnost. Temelj socialne države so pravice do socialne zaščite in varnosti ter zagotavljanje človekovih pravic s tem, da ljudje avtonomno po lastni presoji razpolagajo s sredstvi, ki jih prejemajo v obliki denarnih socialnih prejemkov. Poskusi nadzora te uporabe zato izpodkopavajo same temelje.

Čigav problem je dolgotrajna oskrba?

Odgovor na to vprašanje bi moral biti enoznačen: dolgotrajna oskrba je problem vseh nas, naše družbe, države. In zato tudi moramo zanjo prispevati vsi. To pa pomeni, da moramo vsi imeti do nje dostop.

Praksa kaže, da slika ni idealna. Formalno in neformalno skrbstveno delo največkrat opravljajo ženske, to delo je bodisi neplačano ali slabo plačano. Poleg tega so ženske zaradi svoje dolgoživosti dalj časa uporabnice dolgotrajne oskrbe in jih je tudi več. Poleg tega pa ženske, ki same v družinah opravljajo velik delež skrbi za druge, ostajajo pogosto na starost same (pogosto tudi revne), in ko one potrebujejo pomoč in skrb, ni v njihovi bližini več nikogar, ki bi jim jo nudil. Z zakonodajo na tem področju pričakujemo, da se bo to spremenilo.

Postavlja se tudi vprašanje, kdo in kako mora skrbstveno delo organizirati. Po zakonu je to jasno, v praksi pa se kažejo predvsem regionalne razpoke, ki izhajajo iz poselitvenih značilnosti Slovenije. V mestih in strnjenih naseljih je to lažje, na podeželju pa veliko težje izvajati.

Za hip moramo ostati še pri t. i. ženski plati dolgotrajne oskrbe. Tudi po sedaj uvedenem sistemu namreč ostaja problem, da morajo družinski oskrbovalci, še več je oskrbovalk, izstopiti iz sveta dela, torej prenehati hoditi v službo, kar pomeni, da jim sicer še teče pokojninska doba, ne pa več tudi delovna. Potem ko se želijo vrniti na trg dela, to težko storijo. Njihov status ni urejen tako, kot je na primer pri tistih, ki so na porodniškem dopustu.

Zaslužkarstvo je izkoriščanje razmer

Nevarnost, ki jo prinaša pomanjkanje kadrov za zagotavljanje javne in vsem dostopne kakovostne dolgotrajne oskrbe, je tudi ta, da se na trgu pojavljajo zasebni ponudniki vsakovrstne oskrbe. Običajno gre za drage in večini ravno zaradi tega težko dostopne storitve, zato je potrebno vložiti vse napore, da javno ostane javno in da ga nadgradimo tako, da bo dostopno vsem. Poleg tega: če ima nekdo denar, da si plača zasebne storitve, kaže biti pozoren, kaj te ponujajo, ali so dovolj kakovostne in ali tudi pri njih ne gre za izkoriščanje delavk in delavcev.

Kdo bo oskrbo izvajal?

Eden od bistvenih problemov dolgotrajne oskrbe je kadrovski. Najprej je treba prepoznati to, da je kader, ki dela v dolgotrajni oskrbi, bistven za zagotavljanje kakovosti življenja v družbi, zato je treba prepoznati njihov prispevek tudi z višjim nagrajevanjem oziroma plačevanjem njihovega dela in truda. Gre za fizično in psihično zahtevno delo, zato so nujne višje plače in dodatki za težje pogoje dela (dementne osebe, nepokretni … večizmensko delo). Hkrati je treba narediti vse, da bi pogoje skrbstvenega dela kar najbolj izboljšali, s tem pa tudi oskrbovankam in oskrbovancem zagotovili boljšo oskrbo in kakovost življenja. Te možnosti obstajajo.

S problemom kadrov se srečuje celotna Evropska unija. Praktično vsi ga »uvažajo« tudi iz zelo oddaljenih držav, kar pa za seboj potegne še številne druge probleme, od položaja teh delavk (manj delavcev), njihovega bivanja, izkoriščanja, kulturnih pregrad …

Kako aktivirati dodatne kadrovske vire? Lotimo se jih lahko na več načinov. Najprej je potrebno narediti natančen posnetek stanja na terenu, po posameznih regijah. Potem je treba ugotoviti, katere so ciljne skupine, ki bi jih lahko s tem nagovarjali: mlade recimo z ustreznim večletnim štipendiranjem in zagotavljanjem dodatnih pogojev za delo in bivanje, tudi ustreznih bivališč, prevozov, opreme. Obstajajo pa tudi skupine ljudi, ki kakšne izkušnje s tem področjem že imajo, a jih še nismo posebej sistematsko nagovorili in vključili v druge vidike dolgotrajne oskrbe. To so na primer prej omenjeni neformalni oskrbovalke in oskrbovalci, tudi upokojeni, prav tako tisti, ki so se v samem sistemu odločili zapustiti trg dela (ker tako zahteva zakon) in so postale/postali družinski oskrbovalke/oskrbovalci. Ko se potreba po tem v družini pokaže, ti ljudje ostajajo brez službe in socialne varnosti, a (do določene mere) usposobljeni/e za delo v dolgotrajni oskrbi. Lahko bi jih zaposlili, uporabili v mentorskih shemah oziroma pri podpori pri delu, dodatnem usposabljanju in izobraževanju. Jih je mogoče uporabiti vsaj pri dodatnih dnevnih opravilih? Ti ljudje imajo znanje in ni jih tako malo – trenutno jih je že okoli dva tisoč.

Potrebujemo tudi analizo, kakšni so delovni procesi izvajalcev dolgotrajne oskrbe. Razbremeniti jih je treba zlasti administrativnega in birokratskega dela, s pomočjo digitalizacije, standardizacije … Prve analize oziroma pilotske raziskave namreč kažejo, da gre kar 35 odstotkov časa teh ljudi za birokracijo!

Razmisliti kaže tudi o tem, kaj bi prineslo uvajanje socialnih inovacij. E-oskrba se je pokazala za koristno, a jo je treba še nadgraditi, bodisi s telemedicino ali uvajanjem pripomočkov, ki razbremenjujejo tiste, ki to oskrbo izvajajo, in tiste, ki jo potrebujejo, meni stroka.

Poskrbeti je treba, da bo sistem dolgotrajne oskrbe kakovosten, dostopen in da bo izboljšal položaj posameznic in posameznikov, ki jo zagotavljajo, in tistih, ki jo potrebujejo, ter njihovih družin, zlasti pa žensk, ki na svojih plečih nosijo največji del bremena dolgotrajne oskrbe.

Predvsem ne smemo podcenjevati prispevka nosilcev dolgotrajne oskrbe, ki so njen steber. Treba jim je prisluhniti, videti, kaj se dogaja na terenu, kakšne so tam težave in potrebe, ter ves sistem usmeriti v napredek, ga nadgraditi. Nikakor ne smemo dovoliti njegove razgradnje, podfinanciranja, omalovaževanja področja, ki postaja za funkcioniranje naše družbe ključno.

Prispevkov premalo že letos, kaj pa bomo po letu 2028?

Ministrstvo za solidarno prihodnost že po lastnih podatkih, za katere v prvi vrsti skrbi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), priznava, da se bo že v letošnjem letu v tisti del njegove blagajne, kjer se zbirajo sredstva za dolgotrajno oskrbo, zbralo manj prispevkov za dolgotrajno oskrbo, kot bo porabljenih za ta namen (iz naslova prispevkov za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo bodo zbrali nekaj manj kot 650 milijonov evrov, za dolgotrajno oskrbo pa bo ZZZS porabil nekaj več kot 723 milijonov evrov).

Država se je v 58. členu Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), sprejetega julija 2023, obvezala zagotavljati »likvidna sredstva za tekoče financiranje pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in drugih obveznosti, ki se krijejo iz sredstev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ter za kritje primanjkljaja iz naslova obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, do 190.000.000 evrov na letni ravni«.

A tudi teh sredstev že leta 2028 ne bodo dovolj, saj se bo takrat po načrtih ZZZS v namensko blagajno za dolgotrajno oskrbo steklo za slabih 720 milijonov evrov prispevkov, ZZZS pa bo imel na tem področju že za več kot 955 milijonov izdatkov.

Nihče ne sme ostati zadaj

Starejši so in še prispevajo k napredku naše družbe. Ne smemo jih pustiti zadaj. Ne smemo nanje pozabiti in jih odriniti na rob. Potrebujejo svoj glas in ne smejo postati le objekt naše skrbi, ampak aktivni udeleženke in udeleženci pri razvijanju sistemov, ki bodo v dolgoživi družbi pomenili napredek. Eden od takšnih je Sindikat upokojencev Slovenije (Sus), ki vseskozi aktivno spremlja procese v družbi, opozarja na pomanjkljivosti in prek ZSSS sodeluje v dialogu z odločevalci. Poleg prizadevanj za kakovostno in vsem dostopno dolgotrajno oskrbo je treba omeniti prispevek Susa pri urejanju zdravstva, pokojninskega sistema, revščine in bivanjskih razmer starejših – zelo so vidni in glasni pri prizadevanjih za vgradnjo dvigal v večstanovanjske stavbe.

Starost in potreba po dolgotrajni oskrbi je osebna okoliščina in zaradi nje ne bi smel biti nihče diskriminiran. Za tiste, ki to oskrbo potrebujejo, mora biti prav tako poskrbljeno kot za vse druge v družbi; tudi oni imajo namreč pravico do dostojnega življenja, bivanja, dostopa do javnih storitev, tu izpostavljamo zdravstvene. Puščati ljudi, ki težko poskrbijo sami zase ali ne morejo poskrbeti, da se »znajdejo sami«, je popolnoma mimo načel socialne države. Pomembno je, da imajo ljudje dostop ne le do denarja, ampak tudi do drugih virov blaginje, kamor sodijo tudi zdravstvena oskrba, bivanje, socialno varstvo, kultura in drugo, ki pomenijo polno vključenost v družbo.

Javno zdravstvo, pokojninski sistem, socialno varstvo in dolgotrajna oskrba so veliko več kot le blagajne, zato jih ne kaže gledati in obravnavati le skozi prispevke; to so stebri socialne države, podlaga za dolgoživo družbo.

Pomen načela solidarnosti

V Slovenji pogosto poslušamo, kako velik problem naj bi bil sedanji sistem oskrbe, bodisi zdravstvene ali kakšne druge; zagovorniki zasebnega trdijo, da tam vse teče hitro, medtem ko se v javnem ustvarjajo čakalne vrste. V dolgoživi družbi, kjer je več potrebe po dolgotrajni oskrbi, nujno pa je tudi zagotavljanje zdravstvene oskrbe, se ta razprava še krepi. A načelo javnega in solidarnega mora ostati, da bo oskrba kar najširše dostopna, ko jo posameznik  potrebuje. Edino tako lahko sistem služi svojemu namenu.

Solidarno mora biti organiziran tako način zbiranja denarja kot tudi njegova uporaba. Pri zbiranju denarja to v grobem pomeni, da prispevamo vsi, pa tudi, da tisti, ki to lahko, prispevajo več. Ne gre le za prerazporejanje bogastva, gre za solidarnost, ki je vgrajena v načela socialne države.

Gre za široko dostopnost, ki je omogočena vsem. Seveda je vedno zraven slaba volja, saj vsak svojo težavo vidi kot največjo. Z vidika družbe in njenih sistemov pa je zgodba malo drugačna. Kot velja za zdravstvo, kjer to še nekako razumemo, je nujnost dostopa do določenih storitev potrebna zaupanja vredne strokovne presoje tudi v drugih socialnih sistemih. Ko recimo na urgenci razvrščajo tiste, ki so življenjsko ogroženi, na vrh liste za obravnavo pred tistimi manj nujnimi, delajo pravzaprav tisto, kar bi moral vsak sistem. Če bi prepustili obravnavo in dostopnost zasebnim virom, bi imeli prednost tisti z debelejšo denarnico in bi oni brez virov oziroma z izredno omejenimi viri ostali zadaj, morebiti celo brez potrebne pomoči in obravnave.

V prihodnost zazrti se moramo zavedati, kdo so najbolj ranljive skupine, ki v dolgoživi družbi potrebujejo še posebno pozornost.

Mojca Matoz