Zdrava delovna mesta za vse generacije

Varno in zdravo delo je pomembno za vse generacije in je temelj bolj vključujočega sveta dela. Da bodo starejši delavci in delavke lahko delali dlje in to tudi želeli, ima zagotavljanje varnega in zdravega dela v dolgoživi družbi poseben pomen. Starajoča se delovna sila namreč zahteva nove pristope pri organizaciji dela, ocenjevanju in odpravljanju tveganj, ergonomiji, preventivi, preprečevanju psihosocialnih obremenitev … Široko področje osvetljujemo v nekaj pomembnih točkah.

Ker je bistvo zagotavljanja varnega in zdravju čim manj škodljivega dela preventiva, poglejmo najprej, kako v dolgoživi družbi ocenjevati tveganja.

Ocena tveganja namreč ni le zakonsko predpisan dokument, ki ga mora vsak delodajalec sprejeti za vsa delovna mesta, ampak mora biti ključ do zagotavljanja kakovostnih delovnih mest za vse. To pomeni, da morajo biti pri tem upoštevane značilnosti in posebnosti slehernega delavca in sleherne delavke v celotnem obdobju zaposlitve. Potrebe vsakega in vsake posebej pa določajo osebne okoliščine, med njimi tudi starost. Tokrat starost posebej izpostavljamo ob zavedanju, da enotnega merila tudi za osebe določene starostne skupine ni, ampak se te lastnosti združujejo z drugimi osebnimi okoliščinami. Med temi so spol, omejitve in invalidnost, narodnost, rasa ali etnično poreklo, jezik, vera ali prepričanost, spolna usmerjenost, izobrazba, premoženjsko in zdravstveno stanje in še kaj, kar vse vpliva na to, kaj in kako delamo, pri čem smo ranljivi in podobno.

Pri ocenjevanju in obvladovanju tveganj je nujna (in zapovedana) popolna nediskriminacija. To pomeni, da mora že ocenjevanje tveganj upoštevati naše osebne okoliščine, iz tega pa morajo potem izhajati ukrepi in prilagoditve dela, delovnega mesta, tempa dela …

Starosti primerna ocena tveganja pomeni, da se pri tem upoštevajo s tem povezane značilnosti različnih starostnih skupin, vključno z morebitnimi spremembami funkcionalnih zmožnosti in zdravstvenim stanjem. Tveganja, ki zadevajo starejše delavce, vključujejo zlasti: težke fizične obremenitve, nevarnosti, povezane z delom v izmenah, vroče, hladno ali hrupno delovno okolje, tempo in način dela, vodenje in organiziranje dela ter neprimerno komunikacijo. Zavedati se je namreč treba, da je zdravje eno, fizično in psihično.

Starizem in mladizem

Posploševanje oziroma uporaba stereotipov je pripisovanje določenih (pozitivnih ali negativnih) lastnosti neki skupini ljudi na podlagi njihovih osebnih okoliščin.

Ko govorimo o dolgoživi družbi, se osredotočamo zlasti na stereotipe, povezane s staranjem družbe, s tem pa tudi staranjem delovne sile ter medgeneracijskim odnosom. Ustrezno upoštevanje tega starostnega vidika osebnih okoliščin tako ne pomeni le odnosa do starejših delavk in delavcev, ki jih je v svetu dela zaradi splošnega staranja prebivalstva in daljše delovne aktivnosti, zapovedane s pokojninsko zakonodajo in tudi želeno zaradi pomanjkanja delavk in delavcev, ampak pomeni tudi odnos do mladih in drugih starostnih skupin.

Starizem je izraz, ki ga v Sloveniji uporabljamo zlasti za slabši odnos do starejših, v odnosu do mladih pa smo skovali besedo mladizem. Ni pa v vseh jezikih tako. Na primer ageizem (angl. ageism) pomeni pripisovanje določenih lastnosti nekomu zaradi njegove starosti, brez upoštevanja dejanskih osebnih lastnosti posameznika ali posameznice.

Starizem se najbolj očitno kaže pri (ne)zaposlovanju starejših, zanemarjanju ali celo zaviranju njihovega razvoja (usposabljanja, izobraževanja), pri določanju višine plače, manj ugodnih delovnih pogojih, (ne-pravični) obravnavi in različnih zavrnitvah zaradi starosti.

Starizma na delovnih mestih je več, kot se zdi na prvi pogled, in obsega paleto (neprimernih) odnosov in (posameznih ali sistematičnih) ravnanj do nekoga zaradi starosti. Primeri tega so pokroviteljska drža do mladih, počasnejši in glasnejši način govora s starejšimi, zapostavljanje mladih ali starejših, neprimerne izjave o počasnosti starejših ali vihravosti mladih ipd. Ker je za zagotavljanje varnega in zdravega dela pomembno tudi psihofizično zdravje, se je treba takemu ravnanju odreči in ga zatreti v kali.

Upoštevati je treba razlike

Ker delamo vse dlje, je zagotavljanje varnega in zdravega dela za starejše delavke in delavce postalo pomembno. A starejši niso homogena skupina, med posameznicami in posamezniki enake starosti lahko obstajajo znatne razlike. Te so povezane z individualnimi vidiki staranja že zaradi razlik v načinu življenja, genetiki, nagnjenosti k boleznim, pa tudi z drugimi razlikami, kot so spol, izobrazba, družbeni položaj, odnos do zdravja v zgodnejših letih ipd.

Poleg tega je skrb za delovna mesta oziroma zdravljenje delovnih mest, kot pogosto opozarja stroka varnosti in zdravja pri delu, proces, ki mora biti celovit in potekati nenehno, ne le takrat, ko delavec ali delavka že ostari ali zboli.

Ključno načelo evropske zakonodaje na področju varnosti in zdravja pri delu je, da je treba delovno mesto prilagoditi delavkam in delavcem in ne obratno.

Kdo je tipičen?

Niso vsak stol, vsak ekran, vsaka osebna zaščitna oprema in delovna obleka ter vsak prostor, osvetlitev … primerni za vsakogar. Pri zagotavljanju varnega in zdravega dela se je treba zavedati, da tipičnega delavca ali tipične delavke ni, zato bi snovanje tega področja s posploševanjem pomenilo, da bi zanemarili posebnosti posameznika oziroma posameznice, s čimer jima varnega in zdravega dela ne bi zagotavljali. V dolgoživi družbi je to še posebej nevarno, saj hitreje ustvarja bolne, invalidne, nezadovoljne in nemotivirane delavke in delavce ter pomeni veliko tveganje za zdravje in življenje ljudi. Večino posledic neprimernega ravnanja nosijo delavke in delavci sami (poslabšanje zdravja, bolniške odsotnosti in s tem izpad dohodka, invalidnost, smrt), pomemben del pa tudi delodajalec (absentizem, prezentizem, slabša motiviranost, fluktuacija) in družba kot celota (javne blagajne).

Stereotipi, poenostavljene in posplošene predstave o starejših delavkah in delavcih

Pozitivne predstave o starejši so, da naj bi ti bili: zanesljivi, predani, izkušeni, delavni, dobri mentorji, dobri vodje, prilagodljivi. Negativne predstave pa, da so: nekompetentni, neučinkoviti in nemotivirani, jih je težko usposobiti, se ne znajo (in nočejo) učiti, niso prilagodljivi, niso tehnološko pismeni, se upirajo spremembam, so manj zaupljivi, so manj zdravi in bolj neusklajeni v zasebnem in delovnem življenju.

Raziskave kažejo, da pozitiven odnos do staranja prinaša daljšo življenjsko dobo kot negativen. Samozaznavanje stigmatiziranih skupin lahko vpliva na njihovo dolgoživost; neka ameriška študija iz leta 2002 je pokazala, da je odstopanje lahko tudi do sedem let in pol.

Potrebne so prilagoditve

Zagotavljanje varnega in zdravega dela starejšim delavkam in delavcem zahteva tehtne razmisleke in ustrezne prilagoditve. Dejstva so jasna: poleg več delovnih izkušenj, strokovnega znanja, lojalnosti, možnosti prenosa znanj in mentoriranja v naravnem procesu staranja padajo nekatere funkcionalne zmožnosti, zlasti fizične in senzorične – a ne vsem enako in ne enakomerno, saj naša starost, izražena v številu let, ne pomeni enakega tempa staranja v smislu biološke starosti.

Zavedati se moramo, da je med dejstvi in stereotipi (o tem več v okvirju) velika razlika. Zato upoštevanje dejstev in prilagajanje dela in delovnih mest nikakor ni isto kot utrjevanje stereotipov. Ti so zgolj predstave, ki jih ne moremo in ne smemo posplošiti na posamezno delavko ali posameznega delavca. Stereotipi namreč lahko pomenijo, kako vodilni (ali drugi) delavci in delavke vidijo druge v svojem delovnem okolju. Gre za (ne)ustrezno kulturo okolja, ki lahko starejšemu delavcu ali delavki prinese slabšo obravnavo, diskriminacijo, mobing, celotnemu okolju pa slabo klimo, v kateri so nekateri videni le kot strošek ali ovira, ki se je je treba znebiti.

Seveda prilagoditve vedno nekaj stanejo, a različne raziskave kažejo, da je ta strošek manjši, kot kasneje posledice zdravju škodljivega in nevarnega dela stanejo posamezne ljudi, delovne organizacije in celotno družbo.

Digitalna doba

Staranje delavk in delavcev ter zagotavljanje varnega in zdravega dela prinaša v vse hitreje spreminjajoči se dobi digitalizacije, avtomatizacije in robotizacije vedno nova tveganja in s tem vedno nove naloge za tiste, ki morajo zagotoviti varno in zdravo delo vsem.

Digitalna orodja so namreč vse bolj nepogrešljiva za opravljanje večine del. Eden od izzivov je tako razvoj digitalnih kompetenc. Teh naj bi imeli starejši manj, kar je lahko spet stereotip. Vendar raziskava Evropske komisije iz leta 2023 kaže, da kar 54 odstotkov prebivalcev med 55. in 74. letom starosti nima nobenih digitalnih kompetenc ali pa so te nizke. Med delovno aktivnimi je takšnih manj.

Razmah dela na daljavo med epidemijo covida in po njej je pokazal, da starejši praviloma raje delajo v prostorih organizacije in se pogosto pri delu od doma počutijo odrinjene in osamljene. Pri tem je treba upoštevati tudi, kaj to pomeni za brisanje meja med poklicnim in zasebnim življenjem ter izgorelost, ki je zaradi pričakovanj stalne dosegljivosti bolj verjetna.

Vprašanje pismenosti na področju uporabe umetne inteligence se pogosto enači z razvojem delovnih opravil. To postavlja starejše, ki (še) nimajo teh znanj ali pa se jih iz izobraževanj celo izključuje, v dodatne stiske in slabši položaj. Hkrati pa so pogosto ranljivejši pri spletnih goljufijah.

V digitalni dobi nastajajo nova psihosocialna tveganja zaradi: spremenjene vsebine dela, digitalnega stresa, preobremenjenosti (s tehnologijo, kognitivnimi zahtevami, informacijami), zmanjšane avtonomije, podaljševanja urnikov, časovnih pritiskov, pomanjkanja možnosti za prilagojena izobraževanja, kibernetskega nasilja, konflikti med generacijami … Digitalizacija pomeni zaradi več sedenja tudi večja ergonomska tveganja. Več je tudi organizacijskih tveganj, saj nastajajo nove potrebe pri delu na daljavo in hibridnem delu, kar terja drugačen način grajenja timskega dela. Starejšim morajo biti prilagojeni tudi programi digitalnega opismenjevanja.

Prilagoditev mora biti usmerjena

Vsako delovno mesto zahteva ne le določena znanja in veščine, ampak tudi fizične in senzorične zmožnosti. Prilagoditev delovnih mest ter delovnega tempa in organizacije dela mora tako biti usmerjena.

Raziskave potrjujejo, da se s staranjem praviloma spreminja marsikaj. Treba je biti pozoren na zadeve, kot so:

• prožnost (motorika gibov, zlasti v zahtevnih položajih);
• uravnavanje telesne temperature – zmožnost tega praviloma s staranjem pada, kar lahko pomeni težave v zelo vročem ali hladnem delovnem okolju;
• motnje spanja (vzroki so lahko različni, ne le bolezenski, poslabšuje jih tudi nočno in izmensko delo) in s tem povezana utrujenost in ranljivost;
• natančnost – ta lahko pri nekaterih delih narašča zaradi pridobljenih izkušenj, ponekod pa upada zaradi fizičnih omejitev;
• občutki cenjenosti – ob soočanju z diskriminacijo in slabim ravnanjem lahko to povzroča več stresa, izgorelosti in poslabšanje kroničnih bolezni;
• reakcijski čas – praviloma se s starostjo podaljšuje (upad se po raziskavah začne že z 20. letom starosti), a to lahko tudi več kot nadomeščajo izkušnje in strokovno znanje;
• spreminjanje motivacije – ta se s starostjo pogosto obrne od zunanje (denar, kariera …) v notranjo (zadovoljstvo …);
• upadanje fizične moči, ki je individualno pogojena in povezana z različnimi dejavniki;
• kakovost osvetlitve in redukcija hrupa – raziskave so pokazale, da starejši to dvoje zelo izpostavljajo kot pomembno;
• dvigovanje in premeščanje bremen;
• ponavljajoči se gibi;
• možnosti zdrsa, spotika ali padca ter splošno ureditev prostorov – starejši praviloma negativno ocenjujejo odprte pisarniške prostore in cenijo zasebnost;
• ergonomska ustreznost delovnih mest;
• normiranje dela oziroma delovne zahteve – te so običajno naravnane na zdrave 30-letnike in jih dvakrat toliko stari delavci in delavke praviloma težko dosežejo, po raziskavah običajno le 85-odstotno. S starostjo namreč pogosto pešata vid, sluh, upočasnijo se reakcije, človek se hitreje utrudi in potrebuje dlje časa za počitek in regeneracijo;
• izpostavljenost kemičnim in biološkim tveganjem, zlasti upoštevaje, kaj to pomeni, ko se te izpostavljenosti seštevajo in nabirajo.

Zdravstveno stanje

Delo v nezdravih oziroma slabih in mejnih razmerah (zlasti če je stalno ali pogosto) pospeši procese staranja, zato je treba varne in zdravju neškodljive razmere zagotavljati od samega začetka opravljanja dela.

Najpogostejše težave delavk in delavcev, povezane z delom, so pri nas mišično-kostne; kažejo se tako pri tistih, ki delajo fizično težka dela, kot pri pretežno sedečem delu (v pisarnah, za volanom ipd., zaradi ponavljajočih se gibov ipd.). Takoj za njimi so psiho-socialne težave, ki se pojavijo zaradi stresa, izgorelosti, neustreznih odnosov na delovnem mestu, mobinga, nasilja in nadlegovanja …

Raziskave potrjujejo, da starejši delavci in delavke niso več bolniško odsotni kot njihovi mlajši kolegi in kolegice – ti manjkajo več tudi zaradi nege otrok, potrebne v mladih družinah. Poleg tega starejši ravnajo običajno manj tvegano in se zato manjkrat poškodujejo. Res pa je, da so zaradi morebitnih dolgoletnih nezdravih in nevarnih razmer pri delu lahko pogosteje izpostavljeni kroničnim boleznim in poklicni obolevnosti, njihovo okrevanje pri akutnih stanjih in poškodbah pa je praviloma dolgotrajnejše.

Formula 80/90/100

Za vse generacije nedvomno velja sočutno in empatično komuniciranje. Bodeče pripombe ne pripomorejo k dobremu počutju na delovnem mestu. Marsikoga slišimo, da ne namerava svoje delovne aktivnosti »potegniti« čez minimum dobe, potrebne za upokojitev, ravno zaradi neprimernih odnosov na delovnem mestu. Ljudje s takšnimi negativnimi izkušnjami potem zares pretrgajo vse stike s svojim donedavnim delovnim okoljem. Kaj to pove o delovni organizaciji?

Če delovna organizacija želi starejše obdržati dlje, jim mora omogočiti tudi bolj postopno zmanjševanje delovnih obremenitev in obveznosti. Po novem zakonodaja v Sloveniji omogoča shemo 80/90/100, kar pomeni, da lahko nekdo, ki je dopolnil 58 let starosti ali 35 let delovne dobe, z delodajalcem sklene sporazum za 20 odstotkov krajši delovni čas ob 90-odstotni plači in 100-odstotno plačanih prispevkih – to je, kot če bi delal polni delovni čas, saj vključitev v ukrep ne vpliva na osnovo za odmero pokojnine. Pri tem je zlasti z vidika varnosti in zdravja pri delu treba biti pozoren na prvi del formule 80/90/100. Ta pomeni, da mora tudi delovnih obveznosti biti le največ 80 odstotkov, ne pa da je potem starejšemu še huje, ko se od njega pričakuje, da vse delo kot do sedaj opravi v za petino krajšem delovnem času.

Spremenimo odnos in naredimo več

Prvi korak k spremembam v odnosu do zagotavljanja varnega in zdravega dela starejšim je poznavanje okolja, v katerem delamo, ter ozaveščanje, kaj je tisto, kar lahko storimo sami, in kaj moramo (sindikati in drugi delavski predstavniki) zahtevati od delodajalske strani in tudi od oblikovalcev politik.

V sodelovanje pri načrtovanju varnega in zdravega dela vključimo vse generacije, tudi starejše, ki imajo ne le interes, da se zanje nekaj naredi, ampak običajno tudi znanje in izkušnje o tem, kaj in kako je treba ravnati.

Vsaka delovna organizacija bi morala poznati svojo starostno strukturo in ji prilagoditi delovno okolje in delovne procese. Te prilagoditve so lahko fizične in tudi organizacijske. Povezane morajo biti najprej z razumevanjem in usposobljenostjo vodstvenih in vodilnih kadrov za vodenje delavk in delavcev ne glede na njihovo strukturo. Raziskave kažejo tudi, da je pripravljenost vodilnih za spremembe večja tam, kjer jih na to opominjajo delavski predstavniki in predstavnice.

Delati dlje

Pomemben del prehoda v upokojitev so lahko tudi priprave nanjo, ki zmanjšajo negotovost ob tej življenjski prelomnici. Niso pa te le nujno stvar vsakega posameznika ali posameznice, tudi delovne organizacije lahko svojim sodelavkam in sodelavkam pri tem precej pomagajo in jih podprejo. Marsikdo, ki je zdrav in se še počuti spodobnega za delo, lahko potem to nadaljuje tudi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev. Delovno dobo lahko podaljša ali pa se odloči za delo kot upokojenec ali upokojenka, bodisi v delovnem okolju, kjer je delal oziroma delala do sedaj, ali pa kje drugje. Tako lahko tudi s prostovoljnim in dopolnilnim delom še veliko prispeva k svoji in družbeni blaginji.

Promocija zdravja pri vsem tem ne sme biti le še ena »kljukica«, ampak način, kako bolj zdravo živimo in delamo. Zagotavljanje ustrezne kakovostne prehrane v obratih, kjer jo delavkam in delavcem še zagotavljajo, pa tudi redne telesne vadbe, izobraževanj in usposabljanj, možnosti odmorov in odklopov … so lahko izziv povsod, tako tam, kjer je delo že fizično zahtevno in si marsikdo recimo ne želi več telovaditi, kot tam, kjer je sedeče in ljudi spravlja v pasivnost. Veliko je lahko za več telesne (in pravilne) dejavnosti narejenega v vključujočem in razumevajočem delovnem okolju, s sodelovanjem vseh, saj je varnost in zdravje pri delu skrb vseh nas.

Zdrava leta, ki naj bi jih preživeli po upokojitvi, niso nekaj samoumevnega, za to moramo že prej poskrbeti vsi skupaj. Tako bo tudi v družbi manj potrebe po zdravstvenih storitvah in storitvah dolgotrajne oskrbe. To sta sistema, ki poleg pokojninsko-invalidskega kažeta ogledalo (varni in zdravi) dolgoživi družbi.

Mojca Matoz