“Sindikalni zaupnik od glave do peta”: Letošnji Glosin klobuk prejel Janez Dolinšek

3. 12. 2019

Glosin klobuk je nagrada, ki jo od leta 2007 podeljuje Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa. Gre za najvišje priznanje, ki ga sindikat na nekoliko drugačen način kot običajna sindikalna priznanja, podeljuje na dan rojstva Franceta Prešerna. Letošnje priznanje je pripadlo Janezu Dolinšku.

Udeleženci so si pred podelitvijo nagrad lahko ogledali tudi lutkovno predstavo Prva ljubezen slovenskega avtorja Braneta Mozetiča v priredbi in režiji Alenke Pirjevec. Predstava je nastala po slikanici, ki jo je Mozetič izdal v zbirki Lambda (založba Škuc) leta 2014. Zgodba govori o šestletnem dečku, ki najde varnost in sprejetost le v družbi Drejčka. Med fantkoma vzklije ljubezen in tesno prijateljstvo, a ta čustva okolica ne odobrava.

 

Takole je zgodbo povzel Mozetič: »Ko sem bil star šest let, sem imel v vrtcu prijatelja Drejčka, s katerim sva bila ves čas skupaj. Bila je to prva ljubezen, ki pa vzgojiteljicam ni bila všeč. Ločile so naju in nama dale vedeti, da najina čustva niso pravilna. Šele dolgo let pozneje sem ugotovil, da niso imele prav. Pri svojem dolgoletnem boju proti diskriminaciji ljubezni do istega spola sem spoznal, da je treba široko paleto človeških čustev predstaviti že otrokom, saj se ne nazadnje z njo soočimo že v otroštvu. Tako je nastala slikanica Prva ljubezen, ki je izšla tudi v Španiji, na Švedskem in v Italiji. Ponekod so jo sprejeli z velikim navdušenjem, Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu jo je leta 2016 uvrstila v zbirko Bele vrane, v katero vsako leto izberejo najboljše otroške in mladinske knjige s celega sveta, slovenski prostor pa je do spolne drugačnosti še vedno zelo zadržan. Upam, da bo lutkovna predstava izjemna priložnost za pogovor, kako smo si ljudje različni in kako nas prav ta različnost bogati.«

 

Predsednik sindikata Glosa Mitja Šuštar je v obrazložitvi dejal, da je letošnji nagrajenec »zvesti borec in čvrsti člen, letošnji nagrajenec, je pravi človek na pravem mestu, srčen, dosleden, sindikalni zaupnik od glave do peta.«

Spomnil je na to, da so mu bile sindikalne vrednote položene že v zibelko: »Odraščal je v delavski družini, kjer mu ni nič manjkalo. Starša sta zgradila hišo z golimi rokami, kot se reče, in je v tem primeru popolnoma res. Po kapitalizem in njegove banane so se peljali v Avstrijo, občutek, da je vreden in ljubljen, pa je brezplačno in obilno dobil kar domá. Starša sta mu povsem naravno vcepila vrednote, ki bi jim danes rekli zelene ali trajnostne: da stvari, ki jih imamo, niso samoumevne in je zanje dobro biti hvaležen; da se vodo zapira in luči ugaša, ko jih ne potrebuješ; da se smeti ne meče po tleh; da je lepo pozdravljati ljudi; da lagati in goljufati ni prav. To so bila semena, ki so kasneje vzklila in obrodila dragocen sad pri skrbi za kulturo, naravo in odločitvi za sindikalizem.«

 

Borbo za pravičnejši svet pa ne vidi samo znotraj svojega delovnega mesta bibliotekarja: »V zadnjih letih je bil (v imenu Glose) pobudnik in avtor mnogih pisem proti kršenju človekovih pravic in v podporo borbenim sindikalistom pri njihovih bojih, od katerih so nekatera imela zelo velike odmeve in učinke ter so sprožila dodatne akcije in pritiske javnosti. Med drugim smo podprli Avtonomno tovarno Rog pri njihovem uporu in delavce Luke Koper, ki so zastavili vse, kar imajo, za sindikalni boj. Udeležil se je velike večine shodov in protestov različnih skupin, poklicev in organizacij, protestov v podporo beguncem in okoljskih demonstracij. Spodbujal je in spodbuja sindikalne kolege ter vse, ki se borijo za delavske in človečanske pravice.«

 

Kot je še dejal predsednik Glose nagrajenec »igrá odkrito, preživlja se z lastnimi rokami, ustvarja in varčuje, da kot svetovni popotnik izboljšuje sebe in svet. Posebno ljuba mu je Indija, kamor redno zahaja in kjer so ga veseli, ne samo zato, da ga razsvetlijo, marveč zato, ker tudi on razsvetljuje njih. Ja, nagrajenec je razgledana in celovita osebnost, zato je še vrhunski poznavalec filmske umetnosti, pisatelj – prav v teh dneh izhaja njegova, s konciznimi stavki in lepimi podobami ozaljšana, knjiga – ter izobražen fotograf, tako da je poleg govorjene in pisane besede tudi mojster slike. Tisti, ki si še niste ogledali njegovih razstav, ste veliko zamudili, tisti, ki smo si jih, smo bogatejši že leta.«

 

Preberite še:

“Želim si, da bi spet šli na ulice”: intervju z letošnjim dobitnikom Glosinega klobuka Janezom Dolinškom