KŽI praznuje in opozarja: »Iti moramo med ljudi«

9. 3. 2020

Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI) je na svoji prvi skupščini 6. marca 1990 sprejel ustanovitveni sklep, do maja tega leta pa se je vanj že včlanilo 28.447 delavk in delavcev iz dejavnosti, v kateri je bilo takrat okoli 35 tisoč zaposlenih. Ob trideseti obletnici delovanja KŽI smo za novo številko Delavske enotnosti, glasila ZSSS, skupaj z njegovim sedanjim sekretarjev Borisom Frajnkovičem pregledali dosedanjo pot. 

Osamosvojitev Slovenije leta 1990 je s seboj prinesla tudi preoblikovanje družbene ureditve in z njo tudi radikalne spremembe sindikalnega gibanja, sindikati so se takrat poskušali prilagajati, včlanjevali so na novo.

Sedanji KŽI je nastal kot naslednik Sindikata kmetijstva, živilske in tobačne industrije, ki je deloval znotraj takratne Zveze sindikatov Slovenije od leta 1945.

Sprememba sistema prinesla spremembe 

Po mnenju Borisa Frajnkoviča velika večina državljank in državljanov Republike Slovenije takrat ni vedela, da se z osamosvojitvijo spreminja tudi gospodarska in družbena ureditev, ki je radikalno spremenila tudi industrijske odnose. »To pa je za seboj potegnilo potrebo po drugačnem načinu delovanja sindikata in tudi njegovo drugačno veljavo,« pravi naš sogovornik, ki je že takrat sindikalno deloval, in sicer v kmetijskem kombinatu Ptuj, ki je bil velika firma s preko 1500 zaposlenimi. »Do te transformacije je bil sindikat samoumeven, bilo je običajno, da se je človek ob zaposlitvi včlanil v sindikat. A vendar je bil sindikat, ki je sicer bil družbenopolitična organizacija, že takrat opozicija vodstvu firme, tudi stavke smo že imeli in pogajanja

Najbolj vidna posledica prvega leta novega obdobja pa je bil upad števila sindikalno organiziranega delavstva. Čeprav se tudi v prejšnjem sistemu nista delavcem cedila samo med in mleko, so vseeno dobili vsi vse pravice. »Ljudje so imeli osnovne zadeve urejene in ni jim bilo treba skrbeti, kaj bo z njimi v prihodnosti, ne glede dela in ne gleda eksistence, preživljanja prostega časa. Plača je bila, brezposelnosti skoraj ni bilo, odnosi so bili dokaj korektni, dopust so delavcem omogočile firme, poskrbele so do določene mere tudi za stanovanja … Skratka bili smo navajeni na socialno varnost. S transformacijo se je to obrnilo na glavo. A še vedno mnogi niso imeli predstave, kaj se jim dogaja, in niso čutili potrebe biti člani neke organizacije, saj niso vedeli, kaj jim sindikat lahko nudi,« se spominja Frajnkovič in dodaja, da bi se verjetno marsikdo drugače odločil, če bi vedel, kaj bo za seboj potegnila osamosvojitev.

Po mnenju našega sogovornika je počasno prilaganje sindikatov na nove razmere bilo tudi posledica tega, da »takratni sindikalni funkcionarji niso pravočasno ugotovili, kaj bi bilo najbolj pomembno narediti, da bi ljudem ohranili neko raven pravic. Kar nekaj smo jih takrat izgubili

Udarec stečajev, privatizacije, denacionalizacije

Že v devetdesetih letih je dodatno nezaupanje delavcev vzbudilo v dejavnosti kar nekaj stečajev, v katerih je precej ljudi izgubilo delo. Sprva so bili posledica izgube jugoslovanskega tržišča, saj je bila takrat od njega slovenska živilska industrija odvisna kar 80-odstotno.

»Okoli leta 2000 je precej ljudi mislilo, da si s sindikatom ne morejo nič pomagati, saj so službo izgubili kljub sindikatu. Tako so mnogi celo s prstom kazali na sindikat, saj so razočarani in šokirani spoznali, da se je poleg osamosvojitve zgodila še sprememba sistema. Le za peščico je bilo boljše, sploh za vodstvene strukture,« razkriva zanimiv slovenski fenomen naš sogovornik.

V glavah delavk in delavcev je po mnenju Frajnkoviča takrat še živelo vedenje, da so bili oni tisti, ki so zgradili tovarne in obrate, v katerih so lahko tudi samoupravljali. »To je bila dosti boljša različica soupravljanja, kot jo imamo zdaj. Po njej so se zgledovali mnogi na zahodu in severu Evrope

Glede živilske industrije pa se je popolnoma porušilo tudi razmerje med kmetijstvom in trgovino. KŽI si je vseskozi prizadeval za poštene odnose »od njive do mize«.

Dejavnost pa je zadela še denacionalizacija. Nekdaj uspešni in veliki kmetijski kombinati, kot je bil denimo ptujski s približno 6000 hektarji kmetijskih zemljišč, so se pričeli drobiti, ukinjenih je bilo precej delovnih mest. »Samo Kmetijski kombinat Ptuj je po zakonu o denacionalizaciji izgubil približno polovico zemljišč, ki so bila bodisi vrnjena ali pa so postala nadomestna zemljišča. Preostanek pa je bil podržavljen,« izvemo. Od več kot 1500 zaposlenih jih je do takrat, ko je Perutnina Ptuj prevzela ta kombinat, ostalo le še 350.

Okoli leta 2008 je v novem valu privatizacije največjih slovenskih predelovalnih podjetij prišlo do spremembe lastništva. V tuje roke so prišle, kar po mnenju Frajnkoviča ni v vseh primerih samo slabo, pivovarne, Ljubljanska mlekarna, Perutnina Ptuj, Žito …, »skratka večina paradnih konjev slovenske živilskopredelovalne industrije«.

Stavkajoče delavke februarja 2004. Sedem industrijskih sindikatov ZSSS, tudi KŽI, je takrat z enourno opozorilno stavko zahtevalo takojšnjo deblokado socialnega dialoga in začetek pogajanj o tarifnih delih kolektivnih pogodb dejavnosti. Arhiv DE

Državi ni bilo mar

Ena slabih zgodb je bila ljubljanska Tobačna tovarna, ki so jo kupili tujci samo zato, da so jo lahko zaradi konkurence potem zaprli. Malo drugačna zgodba, a z enakim koncem, je bila ormoška tovarna sladkorja. Prodana je bila Nizozemcem zaradi evropskih kvot in že takrat se je vedelo, da jo bodo zaprli. »Država je tu igrala slabo vlogo, videti je bilo, da ji je zelo malo mar za kmetijstvo in tam zaposlene ljudi,« pravi naš sogovornik in dodaja, da vse to seveda ne bi bilo mogoče, če kmetje ne bi prej prodali svojih deležev.

»Pri obeh teh zgodbah je bil KŽI uspešen pri zagotavljanju pravic odpuščenih. Še danes imamo v panožni kolektivni pogodbi napisano določilo, da ob ukinitvi dejavnosti na ravni države delavcem pripada dvojna odpravnina,« pove naš sogovornik.

Trideset let prilagajanj

So se sindikati 30 let po spremembi sistema dovolj prilagodili? »Prepočasni smo,« je kritičen sekretar KŽI in dodaja, da je predvsem od mlajših pričakoval več. »Seveda smo različni, eni smo z dušo in telesom sindikalisti, drugi so precej pragmatični. Premalo je solidarnosti. Pri mladih je vse bolj poudarek na individualizmu,« pravi naš sogovornik. »Če ne bomo uspeli spremeniti razmišljanja, da je človek socialno bitje in živi v družbi, ki se ji mora prilagajati in ji hkrati nekaj dati, ne samo zahtevati, ne bo v redu

Kaj dela KŽI za ozaveščanje članstva, zaupnikov? »Že nekaj let dajemo precej poudarka izobraževanju. Enkrat letno imamo dvodnevno izobraževalno srečanje za vse zaupnice in zaupnike pa tudi za vse zainteresirane članice in člane. Vrata smo pustili odprta, spodbujamo pa tudi njihovo udeležbo na seminarjih sindikalne akademije ZSSS, saj poravnamo kotizacijo in stroške prihoda,« pravi Frajnkovič.

Aktivacije in motivacije svojih članov se v KŽI lotevajo na različne »prijazne« načine. Organizirajo tudi športne igre, ustanovili so tudi odbor za mlade KŽI. »Ljudem skušamo na razumljiv način povedati, da je sindikat organizacija, ki je zaupanja vredna in se trudi nekaj narediti za zaposlene v dejavnosti,« izvemo.

»Prepričan sem, da vsi v okviru ZSSS naredimo premalo. Pred leti smo se pogovarjali, da bi bilo treba med mlade tudi v izobraževalni proces, saj velika večina mladih ne ve, kaj je sindikat. Tudi od vzgoje doma je odvisno marsikaj. A treba je vedeti, da je bilo mnogo staršev v stečajih razočaranih, in generacija, ki je zdaj na primer stara med 30 in 40 let, je doma poslušala, kako sindikat ni naredil nič. In razvili so se stereotipi, ki jih moramo spremeniti,« razmišlja Frajnkovič.

Prihodnost je …

»Brez članov sindikata ni. Mlade moramo spodbuditi, da začnejo razmišljati o sindikatu kot organizaciji, katere član je pomembno biti,« o prihodnosti razmišlja Frajnkovič in dodaja: »Članstvo se stara in v naslednjih letih nas čaka konkretno delo, če hočemo vsaj ohraniti število članov, ki ga imamo zdaj. Srečen pa bi bil, če bi ga izboljšali. Trendi pa se v zadnjih dveh letih spreminjajo in trend upadanja se je ustavil

V sindikatu morajo dolgoročno ostati v ospredju vrednote, a se bo moral sindikalizem začeti obračati tudi v kake komercialne zadeve, predvsem če želimo na kratki rok preživeti, je prepričan naš sogovornik. Toda »brez osebnega stika in tega, da smo prisotni, tudi fizično, med ljudmi, ne moremo računati na uspeh. Nobeni plakati, reklame, družbena omrežja ne bodo pomagali. Mi moramo iti med ljudi,« pravi Frajnkovič in dodaja, da je to, kako »ljudje vidijo in razumejo sindikalno delo«, zelo odvisno od sindikalistov v družbah. »Težko pričakujemo od zaupnikov, ki delajo sindikalno kot volonterji in so zaposleni na delovnih mestih in so tam zelo obremenjeni, da bodo bolj aktivni, kot so sedaj. Spremeniti moramo model in dati več poudarka zunanjim sindikalnim zaupnikom oziroma predstavnikom. Da bodo ti imeli več možnosti vplivati na sindikalno delo in odnose v družbi,« pravi naš sogovornik in dodaja, da je treba pri tem sodelovati na vseh ravneh in se zavzemati tudi za drugačno zakonsko podlago.

Dvigniti moramo zavest

»Ljudje so bili v prejšnjem sistemu navajeni, da je za vse poskrbljeno in jim ni treba o ničemer preveč razmišljati. Slaba stran je, da je veliko tega še ostalo. Zdaj je pomembno tudi dvigati zavest na podlagi solidarnosti,« še pravi Frajnkovič. »Ljudje potrebujemo širino,« še razmišlja in dodaja, da bodo ljudje začeli bolj razmišljati o sindikatu in pomoči, ki jo nudi, ko bo minil ta čas »debelih krav«.

»Sindikat KŽI imamo strategijo in ponujamo prednosti, tako da člani tudi finančno čutijo, da so člani KŽI,« pravi sekretar KŽI. Za prihodnost pa je optimističen in zagovarja, da ne smemo pustiti, da se izniči poslanstvo sindikata, ki je »edina organizacija, ki dejansko kaj naredi za večino ljudi; in tukaj je treba dati tri klicaje«.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti

Share