Aleš Sintič

Konec januarja 2025 je bil v Sindikatu poklicnega gasilstva Slovenije (SPGS) na 9. skupščini za predsednika omenjenega sindikata soglasno izvoljen Aleš Sintič. Takrat je dejal, da je ponosen, da je del tega sindikata, ki sicer ni največji, je pa eden najbolje organiziranih. Nas pa je zanimalo, kako gleda na sindikalno delo.

Kakšna je tvoja poklicna in sindikalna pot?

Prihajam iz Novega mesta, sem poklicni gasilec v Gasilsko-reševalnem centru Novo mesto, kjer opravljam delo vodje skupine. Primarno je, da opravljam delo gasilca na terenu, občasno vodim kakšno manjšo skupino na manj zahtevnih intervencijah. Sindikalno delo sem pričel že leta 2008, skoraj takoj po nastopu svojega dela v gasilsko-reševalnem centru v Novem mestu. Pred kratkim sem postal predsednik Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije.

Kako si se odločil za plemenit in spoštovan, a tudi težek in nevaren poklic gasilca?  

Ne bom govoril o tem, kako sem že od malega sanjal, da bi bil gasilec. V nekem trenutku se mi je pač ponudila priložnost. Poklic mi je zanimiv, je spoštovan v našem okolju in ima v slovenskem prostoru pomembno tradicijo. Testiranja in šolanje na Igu sem uspešno zaključil in nastopil na tem delovnem mestu. 

Pred teboj je, potem ko si postal predsednik SPGS, nova gora problemov. Kakšna je, kaj vse je na njej?

Največji problem je z mojega vidika, da ne poznam dovolj industrijskega gasilstva, iz gospodarskih sfer. V javnem sektorju so mi zadeve bolj znane. Vse napore vlagamo v to, da dokončamo že skoraj končano kolektivno pogodbo za dejavnost gasilstva. Mislili smo, da bo ta zgodba že zaključena z začetkom mojega mandata, pa se bo očitno še vlekla, ker je vladna pogajalska stran menjala vodjo, ki pa vse začenja na novo. Problem je v tem, da bi želeli normativne dele znotraj kolektivnih pogodb v javnem sektorju poenotili. Najlažje to ponazorim na primeru dopusta; ta naj bi se poenotil tako, da bi bila osnovna izhodišča enaka. Kako bodo dosegli kompromis, me zanima. Ne verjamemo, da bodo zgodbo odprli z vsemi, na primer z zdravniki.

Gasilstvo v industriji pa je povsem druga zgodba, kajne?

Tako je. Sama moč kapitala ima čedalje večji vpliv in delavstvo vse bolj stiskajo, da kujejo čedalje večje dobičke. Vemo, da v vsaki krizi moč kapitala samo še zraste. Kapital pritiska še na politiko.

Na ravni centrale, udeleževati si se začel tudi sej predsedstva ZSSS, je delo še širše, še bolj odgovorno. Kako ga vidiš?

Ta vsa struktura, piramida, ki jo predstavlja centrala, je blagovna znamka. Biti mora organizacija, ki ima težo in veljavo. Je temelj, ki ga je treba okrepiti, zagovarjati slehernega delavca, ga poslušati in delati na članstvu. SPGS s tem nima težav. Sicer nismo velik sindikat, imamo pa enega najvišjih odstotkov sindikalnega organiziranja, kar 80-odstotno. Mi smo si to ustvarili z delom, ne z govoričenjem. Tudi znotraj SPGS je podobna organiziranost kot v Zvezi, smo manjši in so večji sindikati, najmanjšo enoto sestavlja od osem do deset gasilcev, največjo pa do 120. Pomembno pa je, da vsak ohrani svoj glas, pomembna je solidarnost. Smo strogo proti temu, da bi v Zvezi večji sindikati imeli več glasu.

Zakaj si se odločil za aktivno delo v sindikatu?

V našem zavodu smo si želeli sindikalizem postaviti na višjo raven. V nekem trenutku sem dvignil glas, ravno takrat, ko je bila plačna reforma. Zbrali smo ekipo, zagrabili in začeli zadeve reševati. Ta zgodba traja še danes.

Časi v sindikalizmu se spreminjajo. Kako vidiš prihodnost?

Mladi so zdaj malenkost drugačni. Vsakega zanima, kaj bo imel od sindikata in koliko bo to, da tako rečem, stalo. Množično članstvo je pomembno, je pa nujno, da je članstvo aktivno. Mogoče je celo lažje delati z manjšim članstvom, pa da je to aktivno, zaradi tega, ker je treba biti aktiven, jasen in glasen, viden. Če kdo misli, da je bila katera pravica podarjena, je ni. Če dovolimo, da nam je karkoli vzeto, je to težko dobiti nazaj, ali pa celo nemogoče. Vzetih osem odstotkov z Zujfom nam recimo še danes niso vrnili, da se vrnem nazaj.

Omenil si mlade; kako ti pristopiš do tistih, ki se zaposlijo na novo?

Pristopim do človeka, ga seznanim s sindikalizmom. Ta minusov ne prinaša, članarine ne gre dajati med minuse. Povem, kakšno je delovanje znotraj zavoda, to jih najprej zanima. Eden največjih plusov je pravna pomoč, čeprav vsak upa, da je ne bo nikoli potreboval. Odzivi pa so različni. Če imaš dobro zgodbo in dobro delaš v sredini, jih ta sama usmeri v sindikat.

Kakšen je po tvoje pravi obraz sindikata?

Biti mora pošten, pokončen, jasen in glasen.