Damir Karagić

Je od prvega dneva zaposlitve član sindikata, osem let pa Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) v kranjski družbi Goodyear Slovenija tudi vodi. Ujeli smo ga na izobraževalnem srečanju KNG, saj meni, da je pridobivanje znanja za sindikaliste zelo pomembno. Prav tako meni, da je moč sindikata v njegovi številčnosti.

Se lahko najprej predstaviš?

Prihajam z Jesenic, že 30 let sem zaposlen v Goodyearu v Kranju, kjer sem začel delati takoj po končanem šolanju. Po poklicu sem strojni mehanik, opravljam vzdrževalna dela. Od prvega dneva sem v sindikatu, osem let sem tudi predsednik sindikata.

S katerimi zadevami se kot sindikalist največ ukvarjaš?

Sodelujem s podjetjem in svetom delavcev pa tudi z drugim sindikatom, ki še deluje v družbi. Trenutno smo zaposleni s sklepanjem podjetniške kolektivne pogodbe, ki je bila odpovedana pred okoli 15 leti, takrat ko je bila odpovedana tudi kolektivna pogodba dejavnosti, čeprav je bila že na pragu podpisa nove. Odprta ostaja (pogovarjali smo se konec novembra 2025, do dneva objave pa nimamo informacij, ali so se pogajanja nadaljevala, op. a.) še zadnja točka, to je delovni čas. Ta je načeloma osemurni, a narava dela zahteva tudi daljšega, saj moramo opravljati predaje dela med izmenami. Cela tovarna namreč vseskozi obratuje, zato mora delo potekati nemoteno.

V podjetniški kolektivni pogodbi urejamo vse pravice in se trudimo ohraniti najmanj to, kar že imamo izborjeno, ter upoštevanje vsega, kar določa zakonodaja. Tako je recimo z osnovnim 20-dnevnim dopustom; do sedaj smo namreč imeli le 18 dni osnove, na to pa seveda vse potrebne dodatke. Pogajanja so pestra, pomembno pa je, da bi dogovor vendarle dosegli.

Kako pa je z izrabo dopusta v razmerah dela v več izmenah?

V dogovoru, saj se ne sme zgoditi, da bi jih preveč v eni izmeni manjkalo. Za to, da je pri nas zagotovljeno in poskrbljeno za potrebe vseh 1450 zaposlenih, je potrebno veliko organizacije dela.

Kako so pri vas urejene še druge pravice?

Regres dobimo maksimalen do uredbe, zimski regres ni problem, tudi poslovna uspešnost ne. Plače smo tudi dvignili, nihče več ne dobi minimalne plače, vsi dobimo več. Smo pa porabili kar nekaj časa, da smo s sindikalnimi boji to dosegli, saj smo imeli tudi doplačila do minimalne plače. Pri tem nam je bila v pomoč tudi pravna služba ZSSS oziroma KNG. Veliko vlagamo tudi v varnost in zdravje pri delu, ki je pri nas pomembna zadeva. Upam si trditi, da je to področje urejeno, kot je treba. Delavski predstavniki pa tudi nad tem seveda bedimo.

Kaj vse mora vedeti sodoben sindikalist?

Vse mogoče se je treba naučiti. Vedeti moraš, kako prideš do dogovora, saj ima vsaka stran svoje zahteve. Nikoli verjetno ne bomo vsi zadovoljni, a pri pogajanjih se moramo nekako najti.

Lastnik podjetja je tuj, kaj to prinaša?

Tujci vedno pazijo, da ne gredo pod zakonske določbe. Zakona se strogo držijo. A sindikat je moral že večkrat pisati vodstvu koncerna, ko menedžerji pri nas niso imeli posluha za naše zahteve.

Kako privabljaš nove člane, zlasti mlade?

To je težko, saj starejši odhajajo, mladi pa niso socialno ozaveščeni in ne vedo, kaj je sindikat. Mnenja so, da jim vse kar pripada. Pri nas pa delajo tudi tuji delavci iz nekdanjih republik Jugoslavije. Oni so prišli k nam zaslužit in jim je težko dati za članarino. Vsakemu je treba povedati, da sindikat nima čarobne palice, da pa lažje deluje in smo močnejši, če smo povezani. Razložiti je treba tudi, kaj smo že dosegli, da pravic nimajo zato, ker je delodajalec prijazen, ampak ker jih je izboril sindikat. To so tudi že občutili, saj smo tudi stavko že skoraj imeli, ko ni bilo posluha za dvig plač. 

Kako vidiš prihodnost sindikalizma?

Čaka nas trnova pot, veliko bomo morali narediti pri razmišljanju mladih in jih več včlanjevati. Tako bo tudi v sindikalizmu zavel nov veter. Več članstva pa pomeni tudi večjo sindikalno moč.

Kakšen mora po tvoje biti obraz sindikata?

Sindikalist mora dajati točne informacije. Za tistim, kar reče, mora tudi stati. Znati mora sprejemati tudi udarce z vseh strani – tako od članstva, ki jim izpogajano ni nujno všeč, pa do vodstva. Treba je imeti debelo kožo. Sindikalna usposabljanja so pomembna, tam učvrstiš svojo kožo in se marsikaj naučiš.

Sindikalni boj je maraton, to ni tek na kratke proge. Čeprav moraš kdaj odreagirati tudi hitro, so pogajanja tek na dolge proge. Nič ne gre čez noč. Vztrajnost je pri tem pomembna lastnost. Pri nas recimo večkrat nismo mogli dopovedati, da je potreben dvig plač, pa smo poskušali še večkrat in le dosegli, da so se te dvignile naenkrat za 15 odstotkov. To je bilo pred leti in od takrat nimamo nikogar z minimalno plačo.