Lepa Vasilič

Člani in članice republiškega odbora Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) so marca 2025 za generalno sekretarko sindikata izvolili Lepo Vasilič. A ta še zdaleč ni nov obraz sindikalnega dela. Na sindikate je prišla delat komaj polnoletna, takoj po končani srednji šoli, ter pozneje ob delu in ob dveh otrocih dosegla ekonomsko izobrazbo ter opravila magisterij iz poslovnih ved. A ne zato, da bi menjala službo, ampak zase, pravi in doda: »Rada delam svoje delo z ljudmi. Vidim, da lahko ljudem v sindikatu veliko pomagamo. Vsaka malenkost, ki jo dosežemo, je lahko za nekoga pomembna.«

Kdaj si prišla na sindikate?

Takoj po končani srednji šoli, decembra leta 1997. Ker sem šla v šolo že s šestimi leti, sem bila stara 18 let in pol, ko sem končala srednjo šolo. Najprej sem bila prvega pol leta pripravnica pri Gregorju Mikliču, potem pa sem še pol leta nadomeščala kolegico, ki je bila na porodniškem dopustu. Po tem enem letu se je odprlo prosto delovno mesto na sindikatu trgovine, kamor sem se prijavila in so me tudi sprejeli. Tako sem od januarja leta 1999 zaposlena na sindikatu delavcev trgovine.

Spominov na sindikalne bitke je najbrž veliko. V javnosti je zelo odmevalo prizadevanje za zaprtje trgovin ob nedeljah. Kako se ti spomniš tega obdobja?

To je bilo eno najbolj napornih obdobij in ena največjih akcij, ki smo jih v našem sindikatu kadarkoli peljali. Šlo je za zbiranje potrebnih 40 tisoč podpisov za razpis zakonodajnega referenduma za zaprtje trgovin ob nedeljah. Vloženega je bilo veliko napora in dela od jutra do večera. Referendum je bil leta 2003 izglasovan, do uzakonitve volje ljudstva pa zaradi politike ni prišlo. V naslednjih letih smo nadaljevali prizadevanja. Najprej smo preko kolektivne pogodbe omejevali število delovnih nedelj na zaposlenega, šele kasneje, leta 2020, pa smo preko zakona s prvomajsko poslanico dosegli, da so se ob nedeljah prodajalne zaprle.

Od takrat nihče ne pogreša nedeljskega nakupovanja, tudi prodajalke ne …

Prodajalke prav gotovo ne. Kvečjemu gre v nasprotno smer, zdaj tudi želijo skrajšati delo ob sobotah in da bi dobile vsaj kakšen sobotni dodatek. Nedeljsko delo je za nas končana zgodba. Še vedno so poskusi in predlogi, a bomo vztrajali, saj se je pokazalo, da ni potrebe, da bi bile prodajalne ob nedeljah odprte.

Kaj ta trenutek najbolj tare zaposlene v trgovini?

Delovni čas je v dejavnosti trgovine največji problem in pomanjkanje zaposlenih, kar pomeni, da so zaposleni v trgovini preobremenjeni. Zdaj eden dela tudi toliko, kot so nedolgo nazaj še delali trije, pa tudi štirje ali pet ljudi. Problem je v tem, da delodajalci ne dobijo ljudi. Marsikdo pride za kratek čas, in ko vidi, kako je delo naporno, tudi fizično težko, da odpoved in gre.

Eden od uspehov SDTS je tudi sprejem pravilnika o ročnem premeščanju bremen, kajne?

Tako je. Na tem področju smo dosegli velik preboj, pravilnik je bil sprejet, zdaj pa se veliko ukvarjamo z njegovim spoštovanjem in upoštevanjem omejitev, ki jih prinaša. Vse ocene tveganja pri delodajalcih niso narejene za določena delovna mesta in ne odražajo dejanskega stanja. Pozvali smo inšpektorat za delo, že prej pa delodajalce, naj naredijo ocene tveganja tako, kot je treba, in naj v to vključijo sindikat in zaposlene na teh delovnih mestih. Pri enem od večjih trgovcev so recimo palete previsoke in zaposleni morajo uporabiti lestev, da dosežejo izdelke, naložene na vrh. Inšpektorat je že reagiral, nimamo pa od njih še informacije.

Prodajalke in prodajalci poročajo tudi o vse več nasilja nad njimi. Kje ga je največ?

Res je, teh težav je vsak dan več, še posebej na tistih področjih, kjer so že tako veliki problemi z etničnimi manjšinami. Gre predvsem za kraje in potem tudi grožnje zaposlenih. Ti se bojijo izpostavljati, kontaktirati s policijo, saj morajo dati svoje osebne podatke, če pride do ovadb in pričanja na sodišču. Ker doživljajo grožnje, so previdni. Zdaj smo šli v drugo smer in zaposlene informiramo o tem, da imajo možnost dati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec ne ukrepa in ne zagotovi varnega dela. Potem jim pripada odpravnina in na zavodu dobijo pravico do nadomestila ipd. Videli bomo, kakšen bo odziv.

Kako vidiš prihodnost sindikalizma?

Vidim ga v povezovanju delavk in delavcev v sindikat. Ker bolj kot bomo povezani, več kot nas bo, bolj kot bomo močni, več bomo lahko dosegli. Posamezen človek ne more doseči toliko, kot lahko dosežemo skupaj, izboljšamo delovne razmere, pačilo za delo itn.

Kako mlade prepričati, da se včlanijo v sindikat?

Težko. Precej napora je za to potrebnega, vprašanje pa je, koliko časa potem ostanejo. Fluktuacija je ogromna, mladi iščejo boljše priložnosti. Mi stalno včlanjujemo in imamo v našem kolektivu veliko mladih. Na njih stoji svet, imajo nove ideje in poglede. Svet gre naprej, tako se moramo tudi sindikati prilagajati spremembam.

Sindikalni zaupnice in zaupniki so steber vsakega sindikata. Kakšne lastnosti morajo imeti tisti, ki delujejo v sindikatih, da jim lahko rečemo, da so pravi obraz sindikata?

Sindikalist mora biti sočuten, empatičen, srčen, dostopen, na drugi strani pa mora imeti tudi dobro mero znanja in poguma, da se izpostavi in uredi kakšno zadevo za tiste, ki se bojijo izpostaviti. Predvsem pa mora znati prisluhniti ljudem, ki potrebujejo pomoč, včasih pa potrebujejo tudi samo priložnost, da povedo, kaj jih muči. Dobri poslušalci moramo biti, in ko slišimo »hvala«, je to velika nagrada.