Lučka Böhm

Je del naše sindikalne družine od leta 1982. Sprva je delala kot strokovno-politična delavka na področju socialnih zavarovanj, med letoma 2003 in 2022 kot izvršna sekretarka za varnost in zdravje pri delu, socialno varnost in socialna zavarovanja, od kongresa ZSSS oktobra 2022 pa je samostojna svetovalka. Od leta 1990 je ključna pogajalka na področju pokojninskega zavarovanja.

S svojo strokovnostjo, srčnostjo in predanostjo pa se celotno delovno kariero posveča branjenju socialne države. Poudarja, da se mora človek naučiti razlikovati med stvarmi, ki jih je mogoče spremeniti, in tistimi, ki jih ni. Ker če se boriš tam, kjer si vnaprej obsojen na poraz, se samo polomiš in nič ne dosežeš.

Si nekakšna sindikalna veteranka; kako se je tvoje delo skozi čas spreminjalo in kako so se spreminjali izzivi? Kaj je bilo stalnica in kaj je zdaj drugače?

Ko sem začela delati za sindikate, sem bila mlada in imela tremo pred nastopi v javnosti. Naučiti sem se morala, kako ljudi navdušiti in jih prepričati, da se je vredno boriti za neki cilj. Danes je seveda le malo stvari, ki me še prestrašijo. Rada se spomnim svojega nekdanjega šefa Gregorja Mikliča, ki mi je še vedno vzor, kako je treba strokovno delati za sindikat. Ko si namreč izvršni sekretar, moraš za vse poskrbeti sam. Treba si je upati, se odločiti, misliti z lastno glavo.

Zakaj sta varnost in zdravje pri delu pomembna s sindikalnega vidika?

Zato, ker gre za avtentičen interes delavcev. Če je kaj dragoceno, je to zdravje. Slabe delovne razmere pa povzročajo poškodbe pri delu in poklicne bolezni. A na začetku moje poklicne poti se jih je marsikje jemalo kot nekaj samoumevnega. V zadnjem času pa opažam, da se tako med delavci kot med sindikalnimi zaupniki spreminja odnos do varnosti in zdravja pri delu. Ni več samoumevno, da je treba stisniti zobe in vse prenesti, tudi na račun svojega zdravja.

Katera sindikalna bitka ti je ostala najbolj v spominu?

Referendum leta 2011 proti takratni pokojninski reformi, ki je bila brez soglasja socialnih partnerjev. Vsi v ZSSS smo tedne in tedne zbirali podpise volivcev za referendum in utemeljevali, zakaj je treba reformo zavrniti. Reformo so takrat poleg vlade podpirali tudi mediji. Prepričevali so ljudi, da bomo sindikati uničili prihodnost države. Kljub temu nam je uspelo obrniti javno mnenje. Referenduma se je udeležilo skoraj sedemsto tisoč volivk in volivcev in večina je glasovala proti reformi. Pokazalo se je, da zmoremo sindikati celo mimo politikov in medijev oblikovati javno mnenje.

Na katere sindikalne uspehe pa si najbolj ponosna?

Na Pravilnik o poklicnih boleznih iz leta 2023, ki smo ga pred tem zaman terjali celih 30 let. Premaknilo se je šele, ko je predsedstvo ZSSS na predlog Lidije Jerkič na Mednarodno organizacijo dela (MOD) uspešno ovadilo slovensko vlado zaradi kršitve ratificirane konvencije št. 155. Besedilo pritožbe sem pripravila jaz. Da ne bi bila zavrnjena zaradi tehničnih razlogov, sem temeljito preštudirala ne le Ustavo MOD, ampak tudi pritožbene postopke. V nadaljevanju sem skrbela za komunikacijo z MOD in sodelovala v postopku »spravljanja« s slovensko vlado. Čeprav nisem najbolj zadovoljna z izvajanjem pravilnika v prvih dveh letih njegove veljavnosti, pa pričakujem, da bo vsako leto več odkritih poklicnih bolezni in bodo posledično prej odkrite.

Z večjo avtomatizacijo dela umetna inteligenca vse bolj postaja del naših delovnih procesov in delovnih okolij. Kako sindikate še usposobiti, da bodo uspešno sledili toku časa?

Predvsem potrebujemo več komunikacije. Tako med zaposlenimi na ZSSS, kolegi z območij kot zaupniki in zaupnicami na terenu. Mislim, da bi se morali veliko več srečevati in drug drugemu poročati o dogajanjih na terenu, v socialnem dialogu, težavah, s katerimi se soočamo, rešitvah, ki se jih domišljamo, in uspehih, ki jih dosežemo. Dobra rešitev bi bili že redni tedenski sestanki ali vsaj mesečni posveti vseh zainteresiranih, kjer bi se med seboj poslušali, si delili nasvete in zato lažje med seboj komunicirali – tudi o nastalih konfliktih. Tako pa se nekatere borbe, v podjetniških sindikatih in na sodiščih, pogosto odvijajo mimo nas. To, da se informacije razširijo do vseh zainteresiranih, je naloga predsednika, izvršnih in območnih sekretark in sekretarjev in mislim, da imamo tu še veliko prostora za izboljšave.

Kaj pa pri delu z mladimi, kako jih prepričati, da se včlanijo in ostanejo: kako jih navdušiti za sindikalizem?

Za začetek moramo premisliti, kdo sploh je naše članstvo. Nedavno sem v Delu brala intervju z visokošolskim sindikalistom Gorazdom Kovačičem, ki ugotavlja, da delavstvo v Evropi in pri nas že dolgo voli desnico, levico pa pretežno volijo intelektualci. Kovačič ugotavlja, da kulturi delavcev in »prosvetljenih levičarjev« nista kompatibilni. Kar želim povedati, je, da moramo sindikati ugotoviti, kako bomo o svojih borbah, pa tudi uspehih, komunicirali s tistimi, ki v demonstracijah, protestih in drugih oblikah boja za delavske pravice ne vidijo neposredne koristi. Te ljudi, predvsem mlade, moramo znati nagovoriti.

Za konec, kakšne lastnosti mora imeti dobra sindikalistka, da ji lahko rečemo, da je pravi obraz sindikata?

Dobri sindikalisti postanejo tisti, ki jim ni vseeno za krivice in so se pripravljeni boriti za pravičnost. Imajo socialni čut, cenijo solidarnost in so pogumni. Zanje so začasni porazi zgolj koraki do končnega uspeha. Pridobiti pa si morajo tudi znanja, da lahko zmagajo v bitki za delavske pravice. Imajo vizijo, kaj je treba doseči, in znajo navdušiti in organizirati sodelavke in sodelavce.