»Ne želijo se vključiti v našo družbo.«

V medijih in drugih javnih občilih, predvsem s konservativnega političnega pola, pogosto pa tudi med nekaterimi delodajalci in državnimi uradniki poslušamo o nepripravljenosti tujcev za vključitev v delovna okolja in našo družbo. A vprašajmo se, ali je res problem v njihovi volji – ali pa v okoliščinah, ki jim otežujejo vsakdanje življenje, razumevanje kulture in družbe, delovnih navad ter dostop do jezika, ki je prvi pogoj za vsakršno uspešno »vključitev«.

V ozadju naslovnega stavka je podoben refleks kot pri vseh drugih stereotipih: sodba, ki prikrije kompleksno realnost. Toda praksa kaže nekaj drugega – da težava pogosto ni v »nepripravljenosti tujcev«, temveč v številnih sistemskih, jezikovnih, kulturnih in ekonomskih ovirah, ki jih na poti do vključitve prestrezajo. V Sloveniji se v zadnjih letih stalno povečuje število tujcev, še posebej tistih iz neslovanskih jezikovnih in kulturnih okolij – Afganistana, Bangladeša, Filipinov, Irana, Iraka, Indije, Indonezije, Kitajske, Nepala, Tajske, Turčije in različnih držav afriškega kontinenta. Pogosto so prav to osebe, ki se poleg težav z iskanjem zaposlitve vsakodnevno soočajo še z nerazumevanjem pravil, obrazcev, uradnega jezika in družbenih pričakovanj.

Jezik kot ključni pogoj (ne)vključevanja

Po spremembi Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) konec leta 2019 morajo tujci iz tretjih držav obvezno opraviti izpit iz slovenščine na ravni A1, če želijo ostati na seznamu brezposelnih. Kdor izpita ne opravi v letu dni, izgubi pravico do socialne pomoči, hkrati pa mora stroške ponovnega opravljanja izpita, ki znašajo več kot 130 evrov, kriti sami. Čeprav je ministrstvo za notranje zadeve v Strategiji vključevanja tujcev, ki niso državljani Evropske unije, izdane jeseni 2023 kot odgovor na kompleksne migracijske procese in povečevanje števila tujih delavcev v Sloveniji, poznavanje jezika ocenilo kot osnovno predpostavko za njihovo dostojanstveno udeležbo v družbi, v praksi ne zagotavlja ustreznega dostopa do jezikovnih tečajev, ki bi integracijo spodbujal. Trenutno je delavcem tujcem zagotovljenih 180 učnih ur, če imajo v Sloveniji stalno bivališče, tistim z začasnim bivališčem pa zgolj 60 učnih ur. Pravico do dodatnih 120 ur pridobijo zgolj, če se jim v roku enega leta spremeni status.

Civilna družba ob tem poudarja, da je zagotovljeno število učnih ur slovenščine odločno premalo za uspešno integracijo, in predlaga najmanj 500 ur, tudi na način, da bi delavci tujci do dve uri svojega delovnega časa dnevno lahko namenili učenju slovenskega jezika. Tako bi lahko zasledovali cilj povezovanja jezika s spoznavanjem kulture in pravnega sistema. Strategija namreč ostaja še naprej usmerjena predvsem na formalno znanje jezika, ne pa na širše komunikacijske in integracijske kompetence, kot jih izpostavljajo na primer v Kulturnem društvu Gmajna.

Pilotni projekt »Language learning conditions«, ki so ga zaključili lani, je namreč pokazal, da so delovni migranti iz neslovanskih okolij zaradi omejenega jezikovnega izobraževanja deležni dodatnih ovir na poti do vključevanja. »Tujci potrebujejo veliko večje število učnih ur slovenščine. Več udeleženk in udeležencev naše raziskave, predvsem žensk z mednarodno zaščito, je izpit poskušalo opraviti večkrat – neuspešno. Strošek, negotovost in posledice odpadajočih pravic pa so jih pahnile v še večjo ranljivost,« pove predsednica društva Aigul Hakimova, ki je tudi sama pred več kot dvajsetimi leti prišla k nam študirat iz Kirgizije in tu tudi ostala.

Kot odgovor na zaznane težave so v sklopu projekta oblikovali nabor 12 priporočil za izboljšanje jezikovnih tečajev slovenščine za tujce. Ključni predlogi vključujejo: hitro in lažjo dostopnost tečajev; več brezplačnih ur tečajev (tudi za višje ravni B1, B2, C1); majhne, jezikovno in kulturno bolj homogeno sestavljene skupine; več poudarka na pogovorni slovenščini in pripravi na izpit; prilagoditev urnikov zaposlenim in staršem; prisotnost kulturnih mediatorjev; več informacij o obstoječih programih.

Čeprav najnovejše spremembe Zakona o tujcih (ZTuj-2H) prinašajo nekaj izboljšav, med drugim podaljšanje obdobja brez izpita za družinske člane, povečanje števila ur s 180 na 240, še vedno ne zadostujejo. Udeleženci in izvajalci izobraževanj so namreč izpostavili, da bi bil učinkovit prag za doseganje znanja na ravni A1 vsaj 500, v idealnem primeru pa 1000 učnih ur slovenščine. Vse prepogosto namreč ostajajo tuji delavci zaradi dolgega čakanja na vpis, neustrezne ravni tečaja, pomanjkanja informacij in prostega časa brez konkretne možnosti, da se jezika sploh učijo. Opazno pa je tudi spolno neskladje; delavci tujci imajo običajno zaradi izmenskega dela in nepredvidljivih urnikov manj časa za učenje jezika kot njihove partnerke, otroci ali drugi člani in članice njihovih družin (glej tabelo 1, vir: MNZ, 2023).

Nujno sodelovanje delodajalcev

K slabi jezikovni integraciji prispeva tudi nepripravljenost delodajalcev, da bi tujim delavkam in delavcem dopustili, da delo v prvem letu (po potrebi tudi dlje) opravljajo s skrajšanim delovnim časom, a polno plačo in plačanimi prispevki. Oblika jezikovne integracije, pri kateri tujci del delovnega časa namenijo učenju jezika, se je v številnih državah EU (Avstrija, Danska, Francija, Nemčija, Švedska) izkazala za bistveno uspešnejšo od klasičnih učnih ur po koncu službe. Ključna prednost je v tem, da se učenje jezika pri takšnem načinu umešča neposredno v delovni vsakdan, kar povečuje motivacijo, omogoča takojšnjo uporabo v praksi in zmanjšuje utrujenost, ki pogosto spremlja večerne tečaje po napornem delavniku. Poleg tega tovrstna ureditev pošilja jasno sporočilo, da je jezikovna integracija skupna odgovornost delodajalcev, države in delavcev, kar krepi socialno kohezijo in zmanjšuje občutek izključenosti. Ker je učenje jezika vključeno v plačani delovni čas, je dostopnejše tudi za osebe z družinskimi obveznostmi ali nižjo izobrazbo, ki bi sicer težje sledile zahtevam tradicionalnih tečajev. Takšen model integracije torej ni le bolj pravičen, temveč dolgoročno tudi bolj učinkovit, saj spodbuja tako jezikovni kot poklicni napredek (glej tabelo 2, vir: OECD, 2021).

»Samo slovensko, prosim«

Posebno pozornost moramo nameniti tudi razbijanju t. i. »Slovenian only« politik, ki so »uveljavljene« na številnih upravnih enotah in v drugih javnih organih, kjer tujcev ne obravnavajo v nobenem drugem jeziku razen v slovenščini, kar onemogoča urejanje osnovnih življenjskih zadev (npr. prijava bivališča, pridobivanje davčne številke, podaljšanje dovoljenja za bivanje). Namesto da bi bil javni sektor vzvod za vključevanje, pogosto nastopa kot birokratska prepreka. Eden od naših sogovornikov je svoje izkušnje opisal takole: »Na upravni enoti so mi trikrat rekli, naj pridem z nekom, ki zna slovensko. Ampak jaz nimam nikogar. Če ne znaš jezika, si neviden.« Predlog, ki ga na žalost v vladni Strategiji ne zasledimo, je jasen: večje vključevanje tolmačev, prevodov in kulturnih mediatorjev, tudi v uradnih postopkih.

Čeprav je vladna strategija predvidela digitalizacijo upravnih postopkov, večjo jezikovno podporo (tolmači, prevodi) ter krajše čakalne dobe, se v skoraj dveh letih ni spremenilo dosti. Kljub odpravi krajevne pristojnosti pri obravnavi vlog, civilne organizacije še naprej poročajo o dolgih čakalnih vrstah. Boljšo informiranost o postopkih naj bi zagotavljal informativni portal »infotujci.si«, a informacije so še vedno na voljo samo v angleškem jeziku (glej sliko.) Tujci še vedno poročajo o nerazumevanju, zavrnitvah tolmačev ter odvisnosti od pomoči drugih. »Kritična točka ostaja, da je delovanje institucij pogosto formalno pravilno, a dejansko izključujoče,« pove Hakimova.

Vzporedno z oblikovanjem jezikovnih priporočil so se zato sodelujoči v projektu samoorganizirali ter zagnali redne konverzacijske krožke, ki sedaj potekajo na dveh ravneh (A1 in A2) in so dober zgled t. i. skupnostne podpore učenju jezika. Konverzacija ne poteka zgolj na relaciji slovenski državljani – tujci, temveč ga vodijo delavci migranti sami, pri čemer se po besedah Furkana Günerja, turškega državljana, ki eno izmed teh dveh srečanj vodi, pogovarjajo o vsem: od treningov pogovorov z uradniki na upravnih enotah do delodajalskih razgovorov.

Trki kultur ali priložnosti za sožitje?

Getoizacija, kulturne razlike in občasni konflikti v skupnih bivanjskih ali delovnih prostorih niso neizogibni – a so tudi lahko rešljivi. Izkušnje tujih delavk in delavcev kažejo, da jih je veliko pripravljenih aktivno sodelovati, če se jih vključi kot enakovredne sogovornike in ne obravnava kot problem, še posebej pri integraciji v lokalno okolje. Odprtost lokalnega prebivalstva, lokalnih skupnosti in društev ter državno financiranje programov, ki krepijo medsebojno razumevanje in vključevanje, spodbuja medkulturni dialog in dvostranski proces integracije – tudi Slovenci in Slovenke se od tujcev lahko kaj naučimo. Tak pristop odpira možnosti za vzajemno razumevanje, ne pa poglabljanje razlik, poudarjajo različne nevladne organizacije.

Dolgotrajno zaupanje in sodelovanje

Ob vsem tem ne smemo zanemariti širšega družbenega konteksta. Slovenija še vedno nima celovite, operativno učinkovite integracijske politike, ki bi presegala posamezne sektorje. Čeprav obstaja »Strategija za vključevanje tujcev«, ki jo je leta 2023 sprejelo ministrstvo za notranje zadeve, je njen domet omejen in praktična izvedba pogosto prepuščena razdrobljenim (nevladnim) akterjem brez dolgoročne podpore. Kot nas je prijazno opozoril eden od naših sogovornikov: »Integracija ni nekaj, kar lahko dosežemo z enim obrazcem ali tečajem. Potrebuje prostor, čas, zaupanje – in sodelovanje vseh.«

Na vprašanje, ali se tujci nočejo vključiti, ponujamo preprost odgovor: večina si tega želi. A vključitev ni stvar individualne volje, temveč sistemskih pogojev, ki so v Sloveniji pogosto neustrezni. Namesto vprašanja »zakaj se nočejo vključiti?«, bi si zato morali postaviti drugo: kaj smo kot družba pripravljeni narediti, da se lahko? Če jim bomo kot družba znali prisluhniti – in se od njih učiti – bo njihovo vključevanje resnično mogoče.

M. P.