»Slovenija je le odskočna deska za naprej«
Trditev iz naslova pogosto poslušamo v povezavi s tujimi delavkami in delavci iz t. i. tretjih držav, češ da našo državo pogosto zgolj uporabljajo (zlorabljajo?) za nekakšno odskočno desko za iskanje dela v drugih državah Evropske unije, medtem ko mi od njih nimamo praktično nič, saj nam tako zelo hitro pobegnejo stran. Gre za še enega od predsodkov, ki slikajo tuje delavstvo kot nekakšno goljufivo združbo, ki ima, namesto da bi v Sloveniji pošteno delala, druge namene. Dejstva s terena seveda pravijo drugače in o Sloveniji govorijo predvsem kot o tranzitni državi. A pojdimo po vrsti.
V želji, da bi razčistili, ali zgornja trditev drži – in če ne, zakaj ne? – smo se obrnili na našega kolega in sodelavca Marka Tanasića, ki se kot strokovni sodelavec ZSSS za migracije, delovna razmerja in projektno delo veliko ukvarja s tujimi, predvsem z napotenimi in migrantskimi delavci.
Že vrabci na vejah čivkajo, zakaj Slovenija sploh potrebuje tuje delavke in delavce. »Številke se povečujejo, vedno več je zaposlovanja tujcev, razloge zanj pa je načeloma lahko opredeliti. Plača v denimo BiH je pač taka, kot je, zato greš in sprejmeš delo, ki se ponuja na širšem evropskem trgu. Najbližja pri tem je Slovenija, čeprav tudi Hrvaška zaposluje vedno več bosanskih, pa tudi srbskih delavcev. Po drugi strani tudi Srbija neposredno napotuje svoje delavce v EU, na primer v Nemčijo … Pri zaposlovanju tujcev se je treba seveda zavedati, da določenih poklicnih profilov, denimo varilcev, orodjarjev, delavcev na CMC-stroju, voznikov ipd., na slovenskem trgu dela enostavno ni oziroma gredo rajši delat na primer v Avstrijo za tudi trikrat višjo plačo, kot bi jo dobili doma. To potem poskušamo na različne načine ‘krpati’ s tujimi delavci, kar odpira možnost za zlorabe, nastaja trg storitev posredovanja delavcev in podobno,« je že pred časom za Delavsko enotnost povedal naš sogovornik.
Res odskočna deska?
Toda začnimo na začetku. Sodelavec ZSSS je hitro potem, ko smo pričeli pogovor, razmeroma kategorično zanikal trditev iz naslova, češ kaj pravzaprav pomeni oziroma kaj hočemo z njo povedati. Po tej logiki bi tudi za slovenskega državljana, ki se je tukaj rodil, izšolal, potem pa dobil oziroma poiskal delo v tujini, na primer v kakšni od drugih držav članic Evropske unije, lahko (obsojajoče?) rekli podobno, v smislu, da mu je rodna gruda služila zgolj kot izhodišče – odskočna deska – za iskanje priložnosti drugje. Pa tega seveda praviloma ne počnemo, temveč nasprotno, načelo prostega gibanja državljank in državljanov EU, ki lahko živijo, delajo, študirajo in poslujejo po vsej povezavi, pojmujemo kot verjetno glavno prednost življenja v taki nadnacionalni tvorbi.
Potem so nas zanimale konkretne številke. Koliko tujih delavk in delavcev se letno zaposli v Sloveniji? »Letno je v zadnjem času, na primer od epidemije naprej, sicer pa te številke nihajo, izdanih v povprečju od 43 do 45 tisoč delovnih dovoljenj in soglasij za zaposlitev tujca. Okrog 18 tisoč je delovnih dovoljenj, približno 25 tisoč pa soglasij. Ampak to ne pomeni tudi toliko novih zaposlitev. Gre za določen kazalnik, ki pa ne kaže prave slike, saj je trenutno v Sloveniji tujih delavcev veliko več, že okrog 16 odstotkov skupnega delovno aktivnega prebivalstva,« je povedal Tanasić. Obenem gre za trend, ki nezadržno raste; približno za odstotek na leto se namreč povečuje delež tujih delavk in delavcev pri nas.
Izkušnje s terena kažejo, da so mnogi od njih, bilo naj bi jih okoli sto tisoč, že dobili tudi na podlagi dovoljenja za delo dovoljenje za stalno prebivanje. To pa ni malo tudi zato, ker je pogoj za pridobitev omenjenega dovoljenja najmanj petletno neprekinjeno bivanje pri nas, izkazana ustrezna raven znanja slovenskega jezika in podobno, izpostavi Tanasić. Iz tega lahko zaključimo, da večina ljudi, ki pridejo iz že omenjenih tretjih držav delat v Slovenijo, tukaj tudi ostane. Je pa res, poudari sogovornik, da v zadnjem času opaža trend, da ljudje, ko pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje, pogledujejo naprej proti skupnemu trgu dela EU, saj jim je vstop nanj olajšan. To v praksi pomeni, nadaljuje Tanasić, da (po)iščejo delo neposredno denimo v Avstriji ali Nemčiji in odidejo delat tja, medtem ko v Sloveniji zadržijo stalno prebivališče. Vendar velika večina tujih delavk in delavcev pri nas vseeno ostane in dela, dodaja sogovornik; določen delež, v prvi vrsti gre za deficitarne poklice – vsaj tako po njegovih izkušnjah kažejo trendi –, pa jih pač naredi, kar bi verjetno vsakdo od nas, če bi lahko: poišče boljšo službo, boljše delovne pogoje, višjo plačo ipd. drugje. Ko torej tuji delavci in delavke dobijo dovoljenje za stalno prebivanje, lažje prehajajo – še posebej, če nimajo s sabo družine, pripomni sogovornik – med novimi službami, priložnostmi v svetu dela, čemur je tako opevana mobilnost EU, ki smo jo omenjali prej, pravzaprav namenjena.
»Na nas je, ali smo sposobni in zmožni obdržati določenega strokovnjaka, dobrega delavca, vendar se bojim, da pri tem težko tekmujemo na primer z Avstrijo, Nemčijo … A po drugi strani tuji delavec ne bo kar tako zapustil Slovenije. Da odide delat drugam, mora imeti v rokah nekaj konkretno boljšega od tega tukaj,« razmišlja Marko Tanasić.
Tranzitna država
Ob tem pa izpostavi nekaj pomembnega: »Slovenija ni odskočna deska, v smislu, da večina tujih delavk in delavcev odide, ko lahko, saj vseeno nudi razmeroma dobre pogoje za življenje, predvsem na področju vzgoje in izobraževanja, kar je pomembno za družine z majhnimi otroki. Vseeno pa se dogaja, da se tuji delavci, ki imajo tukaj že celo družino, zaradi visokih življenjskih stroškov, v prvi vrsti zaradi visokih najemnin, z družino vred vračajo domov, na primer v BiH. Pri tem mi je najbolj žal otrok, ki so pogosto tukaj rojeni, razumejo in govorijo slovensko, so dobro integrirani in podobno. Oni so v takih primerih največja žrtev in naša največja družbena izguba,« brez dlake na jeziku doda sodelavec ZSSS.
Obenem poudari, kako je Slovenija, kar se razmeroma velikega števila tujih delavcev tiče, pravzaprav tranzitna država. »Marsikateri od njih, ki je tukaj začasno, je iz naše države napoten na delo v tujino oziroma v druge države EU. In velikokrat se zgodi, da so z napotenim delavcem v državi, na delovnem mestu oziroma na delovišču, kamor je napoten, na primer v Nemčiji, Avstriji, tako zadovoljni, da ga tam neposredno zaposlijo. Slovenija je torej tranzitna država v tem smislu, da pri napotenih delavcih ne gre neposredno za potrebe slovenskega trga dela, temveč za potrebe opravljanja storitev na denimo nemškem in avstrijskem trgu dela. Taki tuji delavci so seveda najprej zaposleni pri slovenskih podjetjih, katerih poslovni model temelji zgolj na opravljanju storitev v tujini. Če gre za delavce, ki na tak način delujejo v gradbeništvu, to ponavadi pomeni, da je določeno slovensko podjetje povezano na primer s firmo v Nemčiji, podpodizvajalcem na določenem gradbišču, ki opravi delo z delavci iz tujine in za nižjo ceno. Glavni izvajalec je v tem primeru nemško podjetje, ki proda posel podizvajalcem, ti pa potem denimo angažirajo slovensko podjetje za opravljanje določenega dela posla,« natančno razloži Marko Tanasić. Ocenjuje, da je vsaj tretjina tujih delavcev, ki letno pridejo v Slovenijo, napotenih delavcev, pri tem pa večinoma delujejo v dejavnosti gradbeništva in cestnega tovornega prevoza. In nemajhen delež od teh Slovenije, kot je nazoren sogovornik, pravzaprav nikoli ne vidi – niti mi njih –, saj so nemudoma napoteni na delo drugam. Obenem pa se tudi v matični državi, praviloma gre za države nekdanje Jugoslavije, dogovarjajo – prek različnih spletnih strani, Facebook skupin ipd. – za delo v Nemčiji, Avstriji, Belgiji ipd., ne pa pri nas.
»Poslovna priložnost«
V tem mlinu posredovanja, napotovanja tujih delavcev na delo v tujino seveda prihaja do številnih kršitev in zlorab, pa tudi do velikega zaslužka tistih, ki se s tem ukvarjajo – ne nazadnje gre skoraj za nekakšno gospodarsko panogo posredovanja »delovnih rok«. Govorimo o znanih »gazdah« in podobnih, med njimi, kot pove Tanasić, pa najdemo celo nekdanje napotene delavce. Pravzaprav gre za nekakšno poslovno nišo, ki se izplača obema stranema – ne pa seveda nujno tudi delavcu samemu –, na primer nemškemu podjetju, ki nekaj gradi sredi Frankfurta, ker bo delo s tujimi delavci opravljeno ceneje, obenem do njih nima, poenostavljeno povedano, obveznosti in odgovornosti; slovenske podjetje, ki te delavce napotuje k njemu oziroma mu jih »dostavi«, pa bo s tem posredovanjem tudi dobro zaslužilo.
Kakorkoli, prihaja do različnega nespoštovanja zakonodaje. Delavci se obračajo na Marka Tanasića tudi v številnih primerih kršenja različnih ustnih dogovorov med njimi in delodajalci, ki niso nujno v skladu z zakonom, zlorabe nastajajo pri obračunavanju plač in podobno. Kljub temu, da je delo napotenih delavcev načeloma regulirano, prihaja do kršitev tudi zaradi pomanjkljivega nadzora, zaradi na primer nepreverjanja pogojev za napotitev, neustreznega ukrepanja držav ter pristojnih institucij in podobno. Obenem je sama »panoga« tovrstnega posredovanja delavcev tako dobičkonosna, da se nezadržno širi (posebna zgodba pa je tudi zaposlovanje na črno). Ne nazadnje je naš sogovornik pri gradbišču na ljubljanski železniški postaji tako že opazil napotene delavce, ki so jih k nam poslali iz Hrvaške.
Vsi smo delavke in delavci
Pavšalne trditve o tem, da tuji delavci in delavke našo državo pogosto uporabljajo zgolj kot odskočno desko za iskanje dela v drugih državah EU, medtem ko mi od njih nimamo praktično nič, čeprav bi jih močno potrebovali, torej ne »pijejo vode«. Kot smo lahko videli, jih velik delež ostane tukaj, nekaj se jih potem, ko dobijo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, odloči poiskati boljšo priložnost v drugih državah EU – kar pogosto počnemo tudi slovenski državljani in državljanke. Nemajhen delež pa jih pristane v mlinu slovenskih podjetij, ki se načrtno ukvarjajo s posredovanjem oziroma napotovanjem tujih delavcev na delo v druge države EU, pri tem pa mnogi Slovenije sploh ne vidijo od blizu.
Pod črto pa so vsi delavci in delavke, za katere je pomembno, da se zavedajo svojih pravic, se zanje borijo, jih znajo uveljavljati in vedo, kje poiskati pomoč, če pride do kršitev. Pri tem pa moramo svoje narediti tudi (slovenski) sindikati.
Gregor Inkret
