Zgodovina velikih delovnih nesreč

Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu bi moralo biti eno temeljnih načel vsake družbe, ki je utemeljena na delu in spoštuje človekovo dostojanstvo. Vendar pa zgodovina dela, predvsem v industrijskih in postindustrijskih družbah, pripoveduje drugačno zgodbo. Zgodbo o tem, kako so interesi kapitala pogosto postavljeni nad varnost delavk in delavcev. Brezbrižnost in zanemarjanje osnovnih varnostnih standardov ter ignoriranje opozoril delavstva o mogočih nevarnostih so pripeljali do nesreč, ki niso povzročile le izgube človeških življenj, temveč so zaznamovale celotne skupnosti in generacije.

Sleherna delovna nesreča, še posebej tiste, ki so imele katastrofalne razsežnosti, razkriva temeljno neravnovesje v razmerju moči med kapitalom in delovno silo. Zgodovina kaže, da so delodajalci v nenasitni gonji za dobičkom pogosto zanemarjali vlaganja v varnostne ukrepe, ustrezno opremo in usposabljanje delavk in delavcev. Te so puščali na milost in nemilost nevarnim strojem, neustrezno prezračenim prostorom, stiku s strupenimi kemikalijami in nezavarovanemu prevozu nevarnega blaga. Vzroki za te nesreče niso bili zgolj splet tehničnih napak ali »nepredvidenih okoliščin«, temveč sistemsko zanemarjanje področja varnosti, kjer so opozorila o mogočih nevarnostih pogosto naletela na gluha ušesa. Pomen preventivnih ukrepov za zagotavljanje varnih delovnih pogojev in zdravega delovnega okolja je postal očiten šele potem, ko so bile posledice zanemarjanja teh standardov neizogibne. Življenja, izgubljena zaradi malomarnosti ali brezbrižnosti delodajalcev, so pustila neizbrisne posledice, a so hkrati spodbudila pozitivne spremembe.

Eksplozija v rudniku Courrières, Francija (1906)

Ena največjih rudarskih nesreč v Evropi, se je pripetila leta 1906, v rudniku Courrières, v severno francoski prefekturi Pas-de-Calais. Tragedija se je zgodila, ko je 10. marca zgodaj zjutraj eksplozija, najverjetneje povzročena zaradi nabiranja premogovega prahu, ki ga je zanetila iskra, vzela skoraj 1.100 življenj. Opozorila o dimu in strupenih plinih na območju, nekaj dni prej so bila spregledana, dela pa so se nadaljevala brez zadostnih preventivnih ukrepov. Še bolj šokantno je bilo, da so lastniki rudnika ustavili reševalna prizadevanja le tri dni po eksploziji, čeprav so preživeli iz rudnika prihajali še do 20 dni kasneje. Ta malomarnost je sprožila val ogorčenja, saj je pokazala očitno nespoštovanje do varnosti delavcev in rudarji so teden dni kasneje organizirali veliko stavko, ki so se ji pridružili tudi delavci iz drugih dejavnosti. Nesreča je spodbudila pomembne reforme na področju rudarske zakonodaje v Franciji, zlasti glede varnosti delavcev in pripravljenosti na nesreče. Dogodek je prav tako spodbudil napredek pri reševalnih tehnologijah in protokolih, kot so bolje opremljene reševalne ekipe in uporaba naprednejših prezračevalnih sistemov za preprečevanje kopičenja strupenih plinov.

Eksplozija v kemični tovarni v Oppauu, Nemčija (1921)

Eksplozija se je zgodila 21. septembra 1921, ko je eksplodiral shranjevalni stolpni silos, ki je shranjeval 4,500 ton mešanice amonijevega sulfata in amonijevega nitrata, BASF-ovi tovarni gnojil v mestu Oppau, sedanjem delu mesta Ludwigshafen, v Nemčiji. V eksploziji je umrlo 500 do 600 ljudi, več kot 2000 jih je bilo ranjenih. Tovarna je začela s proizvajanjem amonijevega sulfata že leta 1911, vendar je med 1. svetovno vojno, ko Nemčija ni mogla priskrbeti potrebnega žvepla, pričela poleg amonijevega sulfata proizvajati tudi amonijev nitrat. V primerjavi z amonijevim sulfatom, je amonijev nitrat močno higroskoptičen; nase rad veže vodo oziroma vlago. Tako se je mešanica amonijevega sulfata in amonijevega nitrata, stisnjena skupaj pod pritiskom lastne teže, spremenila v mavcu podobno snov v 20m visokem silosu. Delavci so s krampi poskušali snov spraviti ven iz silosa, kar se je izkazalo za zelo problematično situacijo saj niso mogli vstopiti v silos in tvegati da bi bili zasuti s padajočim gnojilom. Da bi si olajšali delo, so uporabljali majhne naboje dinamita, ki naj bi zmehčali nastalo snov. Postopek je bil preizkušen zgolj eksperimentalno in je veljal za varnega; takrat še ni bilo znano, da je amonijev nitrat zelo eksploziven. Nič neobičajnega se ni zgodilo med predvidenimi 20,000 sprožitvami, dokler ni prišlo do usodne eksplozije 21. septembra. Vsi vpleteni v eksplozijo so umrli, tako da vzrok še danes ni znan. Ena izmed teorij je, da se je mešanica snovi zaradi dotekanja vode skozi luknje v silosu spremenila, tako je bila v snovi prisotna višja koncentracija amonijevega nitrata, kar je povzročilo eksplozijo. Eksplozija je bila ocenjena na približno vrednost enakovredne 1-2 kilotone TNT-ja in jo je bilo slišati kot glasen pok v več kot 300 km oddaljen München. Tlačni val je odkrival strehe v razdalji 25 kilometrov od eksplozije in uničeval okna na stavbah, ki so bile oddaljene do 50 kilometrov. V 30 kilometrov oddaljenem Heidelbergu, so morali zaradi razbitega stekla na ulicah zaustaviti ves promet. Okoli 80 odstotkov zgradb v mestu Oppau je bilo uničenih in 6.500 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Na mestu eksplozije je nastal krater, velikosti 19 krat 125 m, ter globine 19 metrov. Škoda je bila ocenjenana takratnih 321 milijonov mark. Po nekaterih opisih, naj bi eksplodiralo le 450 ton, od 4.500 ton zmesi, ko je bila shranjena v silosu.

Požar v rudniku Benxihu, Kitajska (1942)

Požar in eksplozija v rudniku Benxihu, ki je bil pod japonsko okupacijo, sta povzročila smrt okoli 1549 rudarjev. Nesreča se je zgodila 26. aprila 1942, ko je v rudniku zaradi slabega prezračevanja prišlo do kopičenja metana in premogovega prahu. Vžig teh plinov je povzročil eksplozijo, ki je uničila predore in zajela delavce. Zaradi vojne okupacije in militarizacije industrije so bili varnostni standardi izredno nizki, delavci pa pogosto prisiljeni delati v nevarnih razmerah. Po eksploziji so rudnik zaprli, medtem ko so trupla delavcev odstranjevali več dni. To je ena največjih rudarskih nesreč v zgodovini, povezana z zanemarjanjem varnostnih ukrepov.

Nesreča v refineriji Texas City, ZDA (1947)

16. aprila 1947 je v pristanišču Texas City prišlo do eksplozije ladje Grandcamp, ki je prevažala 2,300 ton amonijevega nitrata. Požar na ladji je povzročil detonacijo, ki je uničila pristanišče in okolico. Eksplozija je povzročila smrt okoli 581 ljudi in poškodovanih je bilo več kot 5000 ljudi, vključno z delavci in prebivalci. Uničenje je bilo tako obsežno, da je ladjo razneslo na več kosov, val pa je povzročil verižno reakcijo drugih eksplozij v bližnjih objektih. To je ena največjih industrijskih nesreč amonijevega nitrata, ki je bil znan po svoji potencialni eksplozivnosti.

Jedrska nesreča v Černobilu, Ukrajina (1986)

Nesreča v Černobilu, ki se je zgodila 26. aprila 1986 v nekdanji Sovjetski zvezi (sedaj Ukrajina), ostaja ena največjih jedrskih nesreč v zgodovini. Eksplozija na reaktorju št. 4 v jedrski elektrarni Černobil je bila posledica kombinacije napak v zasnovi reaktorja in človeških napak med varnostnim testom. Test, ki je bil zasnovan za simulacijo izpada električne energije, je spodletel zaradi nenadnega porasta izhodne moči in okvare varnostnih sistemov. Posledična eksplozija je v ozračje izpustila ogromno količino radioaktivnih snovi, ki so vplivale na velikšen del vzhodne Evrope. Približno 30 delavcev in operaterjev je umrlo zaradi akutnega obsevanja, dolgotrajni učinki izpostavljenosti radioaktivnim snovem pa so povzročili na tisoče dodatnih smrti, pa tudi resne okoljske in zdravstvene učinke v prizadetih območjih. Nesreča je sprožila globalne skrbi glede varnosti jedrske energije in pripeljala do strožjih predpisov, vključno z boljšo zasnovo reaktorjev, boljšo usposobljenostjo operaterjev in strožjimi protokoli za nujne primere. Mednarodna skupnost je prav tako povečala prizadevanja za varno zapiranje jedrskih reaktorjev in izboljšanje globalnega nadzora nad jedrsko varnostjo.

Požar na naftni ploščadi Piper Alpha, Združeno kraljestvo (1988)

Naftna ploščad Piper Alpha v Severnem morju je bila 6. julija 1988 prizorišče eksplozije in požara, ki sta povzročila smrt 167 ljudi. Do nesreče je prišlo zaradi vžiga zemeljskega plina, ki se je vnel zaradi iskre, povezane z nezaključenim vzdrževanjem na eni od tlačnih črpalk. Sistem za preprečevanje požara je bil izklopljen zaradi rednega vzdrževanja, kar je omogočilo hitro širjenje ognja. Zaradi visoke koncentracije gorljivih materialov na ploščadi in neustrezne koordinacije evakuacije je bila nesreča uničujoča.

Nesreča tankerja Exxon Valdez, ZDA (1989)

24.  marca 1989 je naftni tanker Exxon Valdez trčil v koralni greben v Princ William Soundu na Aljaski, pri čemer je v morje izteklo približno 42 milijonov litrov surove nafte. Razlitje je povzročilo eno najhujših okoljskih katastrof v zgodovini, saj je nafta preplavila tisoče milj obale in ubila približno 250.000 morskih ptic, 2.800 morskih vider, 300 tjulnjev in številne druge morske živali. Razlitje je prav tako znatno poškodovalo lokalne ekosisteme, saj je nafta onesnažila plaže, poškodovala ribolovne industrije in ogrozila preživetje lokalnih skupnosti. Nesreča je bila posledica kombinacije človeških napak, vključno z alkoholiziranim kapitanom in slabo vzdrževanimi varnostnimi sistemi na ladji. Razlitje Exxon Valdez je sprožilo pomembne spremembe v zakonodaji ZDA, vključno z Zakonom o onesnaženju z nafto iz leta 1990, ki je izboljšal ukrepe za odzivanje na razlitja nafte, uvedel strožje zahteve za delovanje tankerjev in povečal kazni za podjetja, ki so odgovorna za izlitja nafte. Nesreča je prav tako prispevala k razvoju novih tehnologij za odkrivanje in odpravo razlitij nafte ter za bolj učinkovite metode čiščenja naftnih razlitij v zahtevnih okoljih.

Eksplozija v rafineriji Total, Francija (1992)

Eksplozija v rafineriji podjetja Total v kraju La Mède v južni Franciji se je zgodila 9. julija 1992, ko je izbruhnil požar, ki je povzročil smrt sedmih delavcev in poškodoval več drugih. Požar je bil posledica okvare v napravah za predelavo nafte, natančneje v enoti za distilacijo, kjer je prišlo do uhajanja naftnih plinov, ki so se pri stiku z vročimi površinami vžgali. Zaradi visoke temperature in hitrega širjenja požara so bili prizadeti tudi sosednji objekti. Po nesreči so bili sproženi pregledi in spremembe v varnostnih protokolih, tako v podjetju Total kot v širši francoski kemični industriji. Razprava o nesreči se je osredotočila na pomanjkanje zaščitnih ukrepov in napačno ravnanje pri preventivnem vzdrževanju ter potrebo po strožjih zakonodajnih predpisih za kemijsko industrijo. Incident je pripomogel k večji pozornosti javnosti do tveganj v industriji in varnosti delavcev v podobnih obratih. V naslednjih letih so bile uvedene številne varnostne izboljšave v industriji.

Nesreča na letališču Linate, Italija (2001)

Nesreča na letališču Linate v Milanu, se je zgodila 8. oktobra 2001, ko je letalo MD-87, ki je pristajalo, trčilo s prtljažnim vozilom na stezi. Tragedija je povzročila smrt 118 ljudi, vključno s 4 člani posadke, 10 osebjem letališča in 104 potniki na letalu. Nesreča je bila posledica napake pri usklajevanju letalskega prometa in napačne ocene položaja letališkega vozila, ki se je gibalo po pristajalni stezi. Po nesreči so bile podane kritike na varnostne protokole in tehnologijo, ki se uporablja za usklajevanje premikanja vozil na letališču. Incident je pokazal na pomanjkljivost pri tehnologiji za nadzor nad gibanjem na tleh in slabosti v komunikaciji med operaterji in pilotskimi kabinami. Po nesreči so bila uvedena nova pravila za izboljšanje varnosti na letališčih, vključno z bolj napredno tehnologijo za sledenje premikanju vozil in letal ter izboljšanjem usklajevanja med različnimi skupinami na tleh.

Eksplozija naftne ploščadi Deepwater Horizon, ZDA (2010)

Eksplozija na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu 20. aprila 2010 je povzročila smrt 11 delavcev, poškodbe številnih drugih in sprožila eno največjih ekoloških katastrof v zgodovini. Nesreča je nastala zaradi eksplozije in požara na ploščadi, ki je bila v lasti naftnega podjetja British Petroleum (BP), ko je prišlo do okvare na pomožni napravi za preprečevanje uhajanja nafte, kar je povzročilo uhajanje surove nafte v morje. V več kot treh mesecih je izteklo več kot 4 milijone sodčkov nafte, kar je povzročilo obsežno onesnaženje, vplivalo na morski ekosistem in negativno vplivalo na lokalno gospodarstvo. Številni preiskovalci so poudarili pomanjkljivosti v varnostnih protokolih in pomanjkljive nadzorne sisteme pri BP, ki so prispevali k nesreči. Po incidentu so bili uvedeni številni zakonodajni in tehnični ukrepi za izboljšanje varnosti pri izvajanju naftnih operacij, kot je ameriška reforma v zvezi z regulacijo naftnih raziskav, znana kot direktiva “Blowout Preventer” , ki je uvedla strožje standarde za zaščito okolja in varnost delavcev.

Jedrska nesreča v Fukushimi, Japonska (2011)

Uničujoč potres in posledični cunami sta 16. marca 2011 prizadela Japonsko, cunami val pa je sprožil taljenje reaktorjev v jedrski elektrarni Fukushima Daiichi, ki je stala na obali pacifiškega oceana. Nesreča se je zgodila, ko je cunami presegel višino zaščitnega zidu elektrarne in poplavil njene rezervne električne napajalne sisteme, kar je onemogočilo hlajenje treh reaktorjev. Brez hlajenja so se reaktorji pregreli, kar je povzročilo eksplozije in izpust radioaktivnih snovi v okolje. Čeprav ni bilo takojšnjih smrti zaradi obsevanja, je nesreča povzročila evakuacijo več kot 100.000 ljudi in sprožila široke skrbi glede onesnaženja. Dolgoročni učinki na okolje in javno zdravje so še vedno predmet raziskav, pri čemer prevladujejo skrb za raka in druge bolezni, povezane z obsevanjem. Nesreča je imela odločujoč vpliv na svetovno politiko jedrske energije, saj so številne države spremenile ali ustavile svoje programe jedrske energije, med njimi tudi Nemčija. Na Japonskem je zaupanje v jedrsko energijo drastično padlo, po dogodku pa so bile uvedene strožje varnostne zahteve, vključno z večjo odpornostjo jedrskih elektrarn na potrese, učinkovitejši sistemi za hlajenje reaktorjev ter bolj robustni načrti za pripravo na katastrofe takšnih razsežnosti.

Rana Plaza, Bangladeš (2013)

Zrušenje stavbe tekstilne tovarne Rana Plaza v soseki Savara blizu bangladeške prestolnice Daka, 24. aprila 2013, je terjalo življenje več kot 1100 delavcev, več kot 2500 je bilo poškodovanih. Tovarna je bila slabo vzdrževana, njena konstrukcija pa ni bila primerna za tako številčno delovno silo. Po zrušitvi se je izkazalo, da so delavci morali delati v izredno nevarnih razmerah, vključno z uporabo stare in poškodovane šivilske oprem. Nesreča je opozorila na katastrofalne varnostne standarde v tekstilni industriji Bangladeša, kjer so bili zaradi nizkih stroškov delovne sile pogosto zanemarjeni dostojni delovni pogoji. Po nesreči so sindikati, nevladne organizacije in delavci začeli pozivati k večji odgovornosti podjetij in vlade ter sprejetju zakonov za izboljšanje delovnih pogojev in varnosti delavcev. Rana Plaza je postala simbol globalne kampanje za boljše plače, delovne pogoje in varnost v tekstilni industriji v Bangladešu.

Eksplozija v rudniku Soma, Turčija (2014)

Eksplozija v rudniku premoga v mestu Soma, 13. maja 2014, je bila usodna za 301 rudarja, zaradi nesreče pa je bila sprožena široka javna in politična razprava o varnostnih standardih v turških rudnikih. Eksplozija je nastala zaradi tehničnih napak in neustreznega nadzora nad električnim omrežjem, kar je povzročilo požar in posledično zadušitev delavcev zaradi neustreznega odvajanja dima in drugih strupenih plinov. Po nesreči so se v Turčiji začeli pozivi k večji odgovornosti lastnikov rudnikov, saj je bilo ugotovljeno, da so varnostni protokoli pogosto zanemarjani. Po nesreči so se sprožili široki protesti sindikatov, ki so zahtevali boljše pogoje za delavce, izboljšanje nadzora in uvedbo novih zakonov za zaščito delavcev v nevarnih industrijah.

Eksplozija v kemični tovarni Tianjin, Kitajska (2015)

Eksplozija v skladišču nevarnih kemikalij v Tianjinu, 12. avgusta 2015, je terjala 173 življenj, več kot 700 ljudi je bilo poškodovanih. Nesreča je nastala zaradi neustreznega skladiščenja in ravnanja z nevarnimi snovmi, kot so natrijev cianid in kalijev nitrid, ki sta bila shranjena v neprimernih razmerah brez ustreznih varnostnih ukrepov. Ob eksploziji so bili v okolici poškodovani številni objekti, prišlo je do onesnaženja zraka in vode. Dogodek je opozoril na pomanjkljiv nadzor pri skladiščenju nevarnih kemikalij na Kitajskem in slabo usklajevanje med različnimi vladnimi organi in podjetji.

Eksplozija v rafineriji Pemex, Mehika (2016)

Eksplozija v rafineriji Pemex v Coatzacoalcosu v Mehiki je izbruhnila 20. aprila 2016, ko so izbruhnili plini v enoti za obdelavo plina in povzročili hude eksplozije in požare. Eksplozija je takoj ubila 32 in ranila več deset drugih ljudi. Razlog za nesrečo je bila okvara v sistemu za ventilacijo, zaradi katerega so plini iz nekaterih predelov rafinerije uhajali in se nabrali v enem izmed obratov. Nesreča je razkrila pomanjkljivosti v sistemu varnostnega vzdrževanja in nadzora v Pemexu, pa tudi splošne pomanjkljivosti v mehiški naftni industriji. Incident je sprožil val kritik v zvezi z varnostjo delavcev in okvaro sistema za preprečevanje nesreč v rafinerijah.

Požar v Grenfell Towerju, Anglija (2017)

Požar v Grenfell Towerju v Londonu, ki je izbruhnil 14. junija 2017, je ena najhujših požarnih nesreč v zgodovini Velike Britanije. Požar, ki se je začel četrtem nadstropju stavbe, se je hitro širil zaradi uporabe vnetljive izolacije na zunanjosti stavbe, ki jo je v želji, da bi znižal stroške gradnje namestil investitor. Požar je zahteval 72 življenj, več deset je bilo poškodovanih. Poleg visoke smrtnosti je požar razkril napake v Londonskih požarnih varnostnih predpisih, standardih gradnje in odzivu ob nesrečah. Incident je sprožil obsežen pregled predpisov o požarni varnosti v Združenem kraljestvu, vključno s spremembami gradbenih predpisov in določili dovoljenih izolativnih materialov. Tragedija Grenfell je sprožila večje javne proteste glede varnosti prebivalcev v soseskah z nizkimi dohodki.

Eksplozija v kemični tovarni Xiangshui, Kitajska (2019)

Eksplozija v kemični tovarni Xiangshui v industrijskem parku Chenjiagang v provinci Jiangsu na Kitajskem je bila velika nesreča, ki se je zgodila 21. marca 2019. Eksplozijo je povzročil nenaden vžig nezakonito shranjenega nitrificiranega odpadka. Eksplozija je povzročila 78 smrtnih žrtev in 617 poškodovanih. Tovarno je upravljalo podjetje Tianjiayi Chemical, ki je imelo dolgo zgodovino okoljskih kršitev in ignoriranja varnostnih predpisov. Po eksploziji je kitajska vlada ukrepala in podjetju ter lokalnim oblastem naložila odgovornost za nesrečo. Incident je opozoril na nujnost strožjih predpisov in nadzora nad kemijsko varnostjo, vključno z boljšimi praksami skladiščenja nevarnih snovi, izboljšanimi postopki za izredne razmere ter močnejšim nadzorom industrijskih območij z možnimi tveganji.

Zbral Miha Poredoš