Platformno skrbstveno delo: nova oblika prekarnosti v digitalizirani oskrbi

5. 11. 2025

Skrbstveno delo, ki zajema nego, podporo in pomoč pri vsakodnevnih opravilih, se vse pogosteje seli tudi na digitalne platforme. Novo obliko organizacije dela, v okviru katere platforme posredujejo med izvajalkami skrbi in uporabniki storitev, ob tem pa pogosto izkrivljajo delovna razmerja, imenujemo platformno skrbstveno delo.

Skrbstveno delo – od nege otrok in starejših do pomoči osebam z oviranostmi ter gospodinjskih opravil – je dolgo ostajalo nevidno in podcenjeno. Digitalne platforme so v zadnjem desetletju vstopile v to področje z obljubo večje preglednosti ter lažjega usklajevanja ponudbe in povpraševanja ter fleksibilnosti za vse vpletene: od uporabnikov in njihovih sorodnikov do delavk in delodajalcev. Toda kot opozarja raziskovalka na Mirovnem inštitutu Lea Markelj, je ta obljuba dvorezen meč: platforme res prispevajo k formalizaciji določenih postopkov, vendar utrjujejo prekarnost in prelagajo tveganja s socialno-varstvenih institucij na (večinoma) posameznice, ki to delo opravljajo.

Kaj je platformno skrbstveno delo?

Platformno skrbstveno delo pomeni organizacijo in izvajanje skrbstvenih storitev prek digitalnih platform, ki povezujejo ponudnice storitev (najpogosteje ženske, pogosto migrantke) z uporabniki oziroma naročniki storitev. Te platforme delujejo kot posrednice, ki omogočajo hitro naročanje storitev, a hkrati prelagajo odgovornost za delovne pogoje, plačila in tveganja na posamezne delavke in delavce. Lea Markelj v članku Platformno skrbstveno delo, ki je lani izšel v odličnem zborniku Digitalizacija dela in življenja (Založba FDV), opozarja, da »platforme pogosto ne prevzemajo odgovornosti delodajalca, ampak se predstavljajo kot tehnološki posredniki«, s čimer obidejo zakonske obveznosti glede zaposlovanja, socialnega zavarovanja in delavskih pravic.

Status izvajalk platformnega skrbstvenega dela je praviloma samozaposlitev ali pogodbeno delo, ne pa redno delovno razmerje. To pomeni, da obveznosti delodajalca – socialna varnost, varnost in zdravje pri delu, druge pravice iz delovnega razmerja – ostanejo izven odgovornosti platforme in se prenesejo na posameznice ter gospodinjstva. Če platforme na eni strani povečujejo institucionalno vidnost skrbi in z digitalno sledljivostjo transakcij, izstavljenih računov in opravljenih ur uporabnikom ter uporabnicam dajejo občutek formalnosti, je ta formalizacija pogosto omejena zgolj na sfero posredovanja dela, ne pa tudi na enako pomembno sfero delovnopravnih pravic, poudarja raziskovalka.

Zakaj prihaja do pojava platformnega skrbstvenega dela?

V zadnjem desetletju je skrbstveno delo postalo eno najhitreje rastočih področij storitvene ekonomije. Globalna rast povpraševanja po storitvah oskrbe se napaja iz kombinacije več dejavnikov: večje zaposlenosti žensk, demografskega prehoda, privatizacije javnih storitev in erozije socialne države. To preoblikovanje je sprožilo »krizo oskrbe«, v kateri se nekdanje neplačano reproduktivno delo v gospodinjstvih premešča v plačano obliko dela na domu ali v institucijah. Ko javni sistemi ne dohitevajo potreb, nastaja prostor za posrednike, ki obljubljajo hitro in prilagodljivo rešitev. Skrbstveni primanjkljaj je tako iztočnica, da se storitve, ki so bile prej neplačane ali institucionalizirane, selijo na trg in v gospodinjstva. K pojavnosti te oblike dela so sicer pripomogli še naslednji dejavniki:

• Digitalizacija in nižji transakcijski stroški: Platforme prinašajo tehnično infrastrukturo za hitro ujemanje ponudbe in povpraševanja, bolj transparentna plačila in sledljivost opravljenih ur. To je posebej privlačno tam, kjer je bilo delo prej neformalno in razpršeno. Algoritmi pa pospešujejo izbor in filtriranje najbolj ustreznih delavk in delavcev; uporabniki dobijo vtis nadzora, delavke pa vidnost.

• Prekarizacija in normiranje fleksibilnosti: Vse bolj razširjene atipične oblike dela se prilegajo skrbstvenim rutinam, ki so časovno razdrobljene in odvisne od življenjskih okoliščin uporabnikov. Fleksibilnost, ki jo platforme oglašujejo, pogosto pomeni negotov urnik, neplačane prekinitve med opravili in variabilne dohodke. Fleksibilnost je tako asimetrična: resnične koristi zaradi »dela na poziv« ima predvsem povpraševanje po skrbstvenem delu.

• Spolna, rasna in etnična segmentacija dela: Plačano skrbstveno delo je izrazito feminizirano, pogosto ga opravljajo ženske iz marginaliziranih družbenih skupin, spolna segregacija pa se prepleta z etničnostjo, raso in razredom. Zaradi zgodovinskih povezav ženskega dela z marginaliziranimi skupinami je to področje še bolj dovzetno za slabo plačane in negotove oblike dela. Platforme s postopki verifikacije, profiliranja in ocenjevanja lahko utrdijo preference uporabnic in uporabnikov po »določenih« demografskih značilnostih, kar prispeva k diskriminaciji in hierarhijam v dejavnosti skrbstvenega dela.

• Regulativne vrzeli: Platforme izkoriščajo neurejen pravni okvir. Kot tehnološki posredniki pogosto ne priznajo statusa delodajalca ter se s tem izognejo obveznostim plačevanja socialno-varstvenih prispevkov ter drugih delavskih pravic. Nastane regulativna siva cona, v kateri se platforme arbitrarno odločajo, koliko pravil bodo sploh upoštevale.

Platformno skrbstveno delo od drugih delov platformnega gospodarstva loči tudi njegova intimna medosebna narava. Kot v članku o skrbstvenem delu v ekonomiji na poziv ugotavlja pravnica in vodja raziskav pri avstralski sindikalni zvezi United Workers Union Frances Flanagan, ima identiteta platformnih delavk in delavcev v drugih dejavnostih storitvene ekonomije »relativno majhen vpliv na kakovost dela, nasprotno pa v skrbstvenem delu igra veliko vlogo – vprašanje, kdo zagotavlja oskrbo, je enako pomembno kot oskrba sama«.

Skrbstvene platforme v Sloveniji

V Sloveniji je platformno skrbstveno delo še razmeroma nova praksa, vendar se pojavljajo platforme, ki omogočajo povezovanje izvajalk skrbi oziroma negovalk z uporabniki in uporabnicami. Ekosistem tvorijo platformna podjetja, izvajalke, uporabniki in gospodinjstva ter država oziroma regulatorji. Lea Markelj navaja primer platform Junaki na domu in ProDomi, ki oglašujeta oskrbo starejših na domu, pri čemer pa ni jasno opredeljeno, kdo nosi odgovornost za pravni status delavk in delavcev in kakšni so njihovi delovni pogoji.

Sicer pri nas delujejo tudi nekatere druge »skrbstvene platforme«, med njimi Beeping, ki ponuja storitev čiščenja ter »oglasniške tržnice«, med njimi: Supervarstvo, ki povezuje varuške otrok, varuhe hišnih ljubljenčkov, gospodinjske pomočnice in inštruktorje s starši, lastniki, učenci in gospodinjstvi; MyNanny, ki povezuje varuške in starše, in BabySits, slovensko verzijo mednarodne platforme za iskanje varušk.

V tujini je nabor modelov podoben: od oglasniških tržnic do strožje vodenih platform na poziv. Skupni imenovalec je odmik od klasičnih delovnih razmerij in poudarek na individualni odgovornosti. »Platforme v Sloveniji za zdaj delujejo pod radarjem regulacije in brez jasno določenih pravil igre, kar omogoča ustvarjanje izjemno prekarnih pogojev dela,« poudarja Lea Markelj.

Kako skrbstvene platforme delujejo?

Pri posredovanju skrbstvenega dela prevladujeta dva poslovna modela, ki sta sicer značilna tudi širše v platformni ekonomiji.

• Spletne tržnice delujejo kot oglasniki: zbirajo profile izvajalk, omogočajo filtriranje in stik z uporabniki, a se ne vključujejo v sklepanje delovnih razmerij. Vstopni pogoji so nizki, preverjanje statusa in kvalifikacij omejeno, platforma pa zasluži z naročninami ali provizijami za dostop do kontaktov. Delavke in gospodinjstva se o ceni, urniku in obsegu dela pogajajo sami, odgovornost za socialno zaščito in varnost ostaja razpršena.
• Platforme na poziv prevzamejo aktivnejšo vlogo: algoritmično ujemajo ponudbo in povpraševanje, urejajo pogodbene okvire, nadzorujejo izvedbo in plačila ter pogosto prepovedujejo dogovore zunaj platforme. V zameno pobirajo provizijo za vsako storitev in prek sistema ocen ter razvrščanja urejajo dostop do dela. Tak model ekonomije na poziv poveča odvisnost od platformne infrastrukture in disciplinira delavke.

Oba modela znižujeta stroške posredovanja, a tudi zmanjšujeta odgovornost platform za delovne razmere v gospodinjstvih. Formalnost se ustavi pri plačilu in ocenjevanju, medtem ko ostajajo ključne komponente dostojnega dela na strani posameznic, ki delo opravljajo.

 

Delovne razmere: formalizacija na eni, prekarizacija na drugi strani?

Raziskovalka Lea Markelj tu prepoznava dve resničnosti. Na eni strani platforme »povečujejo vidnost skrbstvenega dela ter ga formalizirajo in profesionalizirajo«. Digitalna sledljivost transakcij, dokazila o opravljenih urah in sledljiva plačila načeloma prispevajo k večji transparentnosti. Na drugi strani pa platforme trg skrbstvenega dela reorganizirajo skladno s svojimi interesi in »ne zagotavljajo socialne zaščite, varnosti zaposlitve, dostojnega plačila in rednega delovnega časa ter uvajajo nove oblike nadzora na podlagi algoritemskega upravljanja, ki kratijo avtonomijo delavk«. To se v praksi kaže v štirih povezanih sklopih:

1. Zaposlitveni status in socialna varnost: Delavke nastopajo kot samozaposlene ali pogodbenice, pogosto z mešanjem formalnega in neformalnega dela. Platforme kot posredniki nimajo vzpostavljenih mehanizmov za zagotavljanje pravic, zato je odgovornost za zagotavljanje ustreznih delovnih razmer v celoti prepuščena delavkam. Socialno zavarovanje, avtomatični dostop do bolniške, plačan dopust in pokojninski prispevki niso samoumevni, prav tako ne zavarovanje odgovornosti pri delu.
2. Varnost zaposlitve, delovni čas in plačilo: Fleksibilnost za uporabnike pomeni razdrobljenost za delavke. Zaradi kratkotrajnih angažmajev nastajajo vrzeli, ki niso plačane, urniki so nenapovedljivi, dohodki pa nihajo. K plačanim uram se prišteje neplačano delo: upravljanje profilov, komunikacija, dogovarjanje, logistika prevozov med uporabniki in emocionalno delo. Naročnine ali »premium« dostopi do ponudb povečajo stroške, ki jih prevzamejo delavke, zato je realni neto zaslužek pogosto nižji, kot kaže oglaševana urna postavka.

3. Nadzor in algoritmično upravljanje: Sistemi ocen, razvrščanja in filtriranja določajo, kdo pride do dela in pod kakšnimi pogoji. Kakovost se pogosto meri z odzivnostjo na sporočila, količino dela, ki so ga do zdaj sprejele, in hitrostjo opravljene storitve, ne pa z realnimi delovnimi razmerami ali kompleksnostjo oskrbe. Ocenjevanje je lahko enosmerno in posredovano tudi prek sorodnikov, kar dopušča izkrivljanja ter diskriminatorne prakse. Avtonomija delavk je skrčena, čeprav formalno nastopajo kot »neodvisne izvajalke«.

4. Vpliv platformnega skrbstvenega dela na uporabnike: Čeprav uporabniki v platformnem skrbstvenem delu pridobijo hiter dostop do ponudbe, prevzemajo večji del odgovornosti za preverjanje strokovnosti, varnosti in kakovosti storitev. Ker so angažmaji kratkotrajni in razdrobljeni, trpi kontinuiteta, ki je v skrbi ključna. Iskalci storitev so pogosto odvisni od mehanizmov ocenjevanja, ki niso nujno zanesljivi pokazatelji kakovosti dela, in ne odražajo delovnih pogojev v domovih.

Kaj bo prinesla platformizacija skrbstvenega dela?

Pri prevozih in dostavah platforme pogosto izrinejo standardne zaposlitve. V skrbstveni ekonomiji pa vstopajo na že prekarno področje ter ponujajo najmanj formalizirano različico posredništva. Učinki »platformizacije« skrbstvenega dela so zato tesno povezani z dolgo zgodovino neplačanega in podcenjenega dela te dejavnosti. To potrjujejo tudi raziskave iz različnih nacionalnih kontekstov, ki enotno ugotavljajo, da med tradicionalnimi in platformnimi skrbstvenimi delavkami ni razlik v smislu dostojnih delovnih razmer – platforme ohranjajo vzorce izkoriščanja, ki so že sicer značilni za skrbstveno delo.

Digitalne platforme so tehnološko in s kapitalom podprta sila, ki skrb preoblikuje v blago, ki je na voljo glede na kupno moč in algoritmične kriterije. Zgolj regulacija platform zato ne bo odpravila neenakosti, ki so vpisane v sam status skrbi, pa meni sindikalistka Frances Flanagan. Tudi če bi platforme strožje uredili, ostane dilema, »ali lahko digitalizacija in komodifikacija prispevata k prevrednotenju skrbstvenega dela«, če glavni motiv ostaja ustvarjanje dobička. Za dostojno delo v skrbstvenem sektorju so zato potrebni spremljevalni ukrepi: socialna varnost, varno delovno okolje, stabilna delovna razmerja, kolektivno zastopanje in krepitev javne infrastrukture skrbi.

Platformno skrbstveno delo namreč ne nastaja v vakuumu, temveč v specifičnem družbenem in političnem kontekstu, ki strukturira skrbstveno delo kot družbeno neugledno delo. Če želimo skrb še naprej razumeti kot javno dobrino in pravico vsakega izmed nas, moramo vzporedno z vsako razpravo o platformah govoriti o financiranju, javni mreži storitev, standardih kakovosti, profesionalizaciji in zaščiti delavk. V nasprotnem primeru tveganje ni le v prekarizaciji dela, temveč v razgradnji skrbi kot družbenega temelja.

Miha Poredoš,
Foto Félix Prado/Unsplash

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej objavljeno v tematski številki z naslovom Skrbstveno delo (oktober 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Skrbstveno delo pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: