Vojna proti Iranu je vojna proti delavcem in delavkam

10. 4. 2026

Združene države Amerike in Izrael so 28. februarja zgodaj zjutraj izvedle usklajen napad na Iran pod operativnim imenom »Epski bes«. V dobrem mesecu dni so posledice vojne dosegle Slovenijo v obliki omejitev pri nakupu in ceni naftnih derivatov, šok pa se iz energetike že seli v druge gospodarske panoge. Četudi bi se vojna končala jutri, bodo gospodarske posledice zaradi pomanjkanja surovin in gnojil trajale bistveno dlje od samih vojaških operacij: od rastoče inflacije do skorajšnje gospodarske krize, stroške vojne pa bomo kot običajno plačali – tako iranski kot slovenski – delavci in delavke.

Predsednik ZDA Donald Trump je ob začetku ameriških in izraelskih zračnih napadov 28. februarja iransko javnost pozval, naj »prevzame nadzor nad svojo usodo«, in dejal: »Ko bomo končali, prevzemite svojo vlado – vaša bo.« V isti izjavi je napovedal operacije za uničenje iranske mornarice, raketne infrastrukture in jedrskega programa. V naslednjih dneh, po potrditvi atentata na iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja, je ameriško-izraelska koalicija cilje razširila še na elektrarne, energetske objekte pa tudi pomembnejše tovarne, univerzitetna središča, mostove in celo nekatere bolnišnice. V dobrem mesecu dni so ZDA skupaj bombardirale več kot 12.000 ciljev.

Kot odziv na ameriško-izraelsko vojaško agresijo je iranska islamska republika prepovedala plovbo čez Hormuško ožino, skozi katero poteka več kot petina svetovne trgovine z nafto, in cene naftnih derivatov, predvsem goriva, po svetu so poskočile. Do sredine marca se je dostopnost dizla na bencinskih servisih po Sloveniji občutno zmanjšala, kljub temu da je vlada sprostila 30 milijonov litrov iz strateških rezerv, znižala trošarine, delno deregulirala cene in uvedla omejitve nakupa. Aprila pa se zaradi visokih prihodnjih nakupnih cen surove nafte cena pogonskih goriv približuje dvema evroma na liter.

Hormuška ožina – ozka morska pot med Iranom in Omanom – je sicer ena ključnih arterij svetovnega energetskega sistema. Ko se prehod zapre ali zoži, posledice niso regionalne, temveč globalne: tankerjev je manj, zavarovanja se podražijo, cene poskočijo, azijski in evropski trgi pa v nekaj dneh občutijo pritisk. Vendar skozi ožino ne potujeta le nafta in utekočinjeni zemeljski plin, temveč tudi gnojila, aluminij, žveplo, helij in petrokemične surovine. Začetni energetski šok se zato ne bo ustavil samo pri energentih, temveč hitro dosegel širši industrijski sistem. Podražil se bo transport in gnojila v kmetijstvu, prehranska veriga pa bo dodatne stroške prenesla navzdol: na delavke in delavce.

Nesmiselna vojna, ki jo je v svojem napuhu sprožil izraelski premier Benjamin Netanjahu, podprl pa njegov zvesti ameriški oproda v Beli hiši, ni povzročila zgolj višanja cen na bencinskih črpalkah, temveč sprožila sekundarni stroškovni val, ki bo vztrajal dolgo po tem, ko se bo vojna končala. Tudi če bi se plovne poti formalno znova odprle jutri, bi pomanjkanje derivatov, plina in surovin trajalo še mesece. Deloma zaradi prekinjene plovbe, deloma pa zaradi poškodovane infrastrukture v zalivskih državah, ki so tarča iranskih balističnih raket in brezpilotnih letalnikov, katere obnova bo trajala še mesece.

V slovenskem gospodarstvu, odvisnem od uvoza energentov, bo sekundarni stroškovni val udaril tam, kjer najbolj boli: pri prevozih na delo, pri ogrevanju, pri ceni hrane in pri vse bolj okleščenih proračunih gospodinjstev.

Kdaj vojna postane vprašanje obstoja delavskega razreda?

Toda vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni samo ekonomsko. Trumpova retorika o osvoboditvi iranskega ljudstva, ki se iz tedna v teden stopnjuje – nazadnje z grožnjo, da bodo ZDA »Iran poslale nazaj v kameno dobo« – v svoji megalomaniji razkriva ravno nasprotje tega, kar trdi. Predsednik ZDA očitno ni pripravljen priznati, da vojaška agresija ne služi nobenemu od navedenih ciljev, niti uničenju »iranske jedrske grožnje« niti osvoboditvi iranskega ljudstva. Nasprotno. Kot je v nedavnem nagovoru ameriške javnosti opozoril iranski predsednik Mazud Pezeškijan, je ameriško bombardiranje civilne infrastrukture proizvedlo natanko nasprotni učinek od obljubljenega: ne razpad, temveč narodno konsolidacijo. Iranci in Iranke, ki so bili še pred tedni ostro kritični do lastne države, danes ugotavljajo, da notranjih protislovij ni mogoče reševati, dokler tuji napadalec uničuje pogoje za preživetje. V vojnem stanju postane ohranjanje nacionalne suverenosti prvi pogoj za vsak notranji boj.

 

Gre za empirično dejstvo, ki ga potrjuje ravnanje iranskih delavk in delavcev, ki se od začetka bombardiranj Teherana in drugih iranskih mest množično zbirajo na manifestacijah v podporo vojaškemu odporu. In ko Trump grozi, da bo z zemljo zravnal iransko ključno infrastrukturo, ki milijonom ljudi zagotavlja delo in preživetje, postane jasno, da mu v njegovi slepi gonji po zmagi ni mar za Iranke in Irance, ki naj bi jih »osvobodil«. Infrastruktura, ki jo Washington označuje za legitimen vojaški cilj, je namreč ista infrastruktura, ki jo iranski delavci organizirano branijo pred privatizacijo ali podržavljenjem. Ne nujno iz ideološke lojalnosti oblasti, temveč zato, ker predstavlja materialno osnovo njihovih zaposlitev, skupnosti in njihove zmožnosti kolektivnega delovanja.

Še več, nediskriminatorno bombardiranje civilne infrastrukture – od dekliške šole v Minabu, univerz v Teheranu in Isfahanu do naftnih skladišč, jeklarn, razsoljevalnih obratov in tovarn – odraža strukturno značilnost imperialnega posredovanja, ki ga že skoraj osem desetletij prakticirajo ZDA s svojimi zavezniki: dosledno nezmožnost (ali nepripravljenost) prepoznati delavce kot politične akterje z lastnimi interesi namesto kot pasivno maso, ki čaka, da jo bodo osvobodili tujci.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o Iranu?

Iran sicer zaseda nenavadno mesto v zahodnem javnem diskurzu. Hkrati je ena najbolj obravnavanih in najmanj razumljenih držav na svetu. Medijsko poročanje praviloma niha med dvema skrajnostma: Iran bodisi predstavlja kot neizprosen teokratski monolit, ki ogroža regionalno stabilnost, bodisi se za kratek čas pojavi ob izbruhih notranjih nemirov, ki jih zahodni komentatorji (skoraj brez izjeme) razlagajo kot zametke demokratičnih uporov proti iracionalnemu režimu. Nobeden od teh okvirov ne zahteva niti ne spodbuja razumevanja, kako je Iran prišel do svoje sedanje politične oblike, kaj ta oblika dejansko pomeni ali zakaj pomembni deli prebivalstva – tudi tisti z resnimi zamerami do režima – zavračajo zunanje intervencije, ki se izvajajo v njihovem imenu.

Iranska politična in ekonomska zgodovina sta med seboj prepleteni in precej bolj kompleksni, kot ju lahko predstavim na tem mestu. Bralcem, ki iščejo celovitejši pregled, zato predlagam slovenski prevod knjige Veliki Iran (2023) italijanskega raziskovalca Giuseppeja Acconcie, ki je rezultat štirinajstih let terenskega dela in raziskovanja in ponuja eno najobsežnejših in najmanj senzacionalističnih obravnav. Osrednje vprašanje, na katero želim odgovoriti v tej seriji prispevkov, je, kako so iranski delavci – pod pogoji, ki so bili sistematično zasnovani za preprečitev njihovega (samo)organiziranja – ohranili zmožnost kolektivnega delovanja. In kaj nam ta zmožnost, njene oblike in njene meje povejo o položaju dela v svetu, v katerem imperialne sile in domači kapital enakomerno stremijo k istemu cilju: da delavec ostane sredstvo in ne subjekt.

Pregled iranske delavske zgodovine, ki sledi, je zato razdeljen v tri sklope: predrevolucionarno obdobje – od britanske kolonialne ekstrakcije in prvih delavskih vstaj do vojaškega udara in pahlavistične dinastije; porevolucionarno obdobje – od neodvisnih delavskih svetov do prepovedi sindikalnega delovanja; obdobje sodobnega delavskega organiziranja – od prvih neodvisnih sindikatov prek množičnih stavk do zadnje mobilizacije, ki naj bi »sprožila« vojaško posredovanje Zahoda.

---

Predrevolucionarno obdobje: Kolonialno izčrpavanje dela

Iransko delavsko gibanje je starejše od Islamske republike, starejše od dinastije Pahlavi in starejše, kot to običajno priznava večina zahodnih komentatorjev. Njegovi začetki so neločljivo povezani s kolonializmom, ki je oblikoval vključevanje Irana v svetovno gospodarstvo, predvsem z naftno industrijo, ki so jo nadzorovali Britanci.

Ko je Anglo-perzijska naftna družba (APOC), kasneje Anglo-iranska naftna družba (AIOC), po odkritju nafte v provinci Huzestan leta 1908 začela delovati, je v praksi vzpostavila kolonialno enklavo znotraj formalno suverene države. Abadan, kjer so Britanci postavili eno največjih rafinerij na svetu, je bil organiziran kot tipično »podjetniško mesto« po vzoru Britanske Indije: rasno ločena stanovanja, prostorne vile za britanske uslužbence, barakam podobna bivališča za indijske migrantske delavce ter prenatrpana naselja brez javnih storitev za iranske delavce, ki so zasedali najnižji položaj v delovni hierarhiji. Leta 1917 je vodenje podjetja neposredno prevzela britanska vlada, medtem ko je Iran iz svojih naravnih virov prejemal le droben delež prihodkov.

Delavski odpor se je pojavil skoraj sočasno z razvojem naftne industrije. Že leta 1918 so indijski migrantski delavci v Abadanu stavkali zaradi nizkih plač in slabih delovnih pogojev. Do prve splošne stavke iranskih delavcev je prišlo šele leta 1929, ko se je – po mnenju zgodovinarjev – industrijski delavski razred v Iranu uveljavil kot politična sila. Čeprav je bila stavka nasilno zatrta, je vzpostavila ključen precedens: naftni delavci so postali strateška avantgarda iranskega delavstva, naftni sektor pa panoga z največjo sposobnostjo vplivanja na politični in gospodarski red.

V 40. letih, v času britansko-sovjetske vojaške okupacije Irana, se je delavsko gibanje močno razširilo. Komunistična stranka Tudeh, ustanovljena leta 1941, je organizirala delavce v naftnem sektorju in širše. Do sredine desetletja so sindikati v Abadanu postali pomembna sila, ki je delovala tako javno kot v ilegali. Velika stavka leta 1946, v kateri je na tisoče delavcev zahtevalo boljše plačilo, boljše bivanjske pogoje in dosledno spoštovanje iranske delovne zakonodaje, je pokazala sposobnost naftnih delavcev za dolgotrajno kolektivno delovanje, čeprav je Anglo-iranska naftna družba v sodelovanju z britansko vojsko in obveščevalnimi službami hkrati razvijala nove varnostne režime za omejevanje delavskega in nacionalnega aktivizma.

Do konca 40. let je bilo skoraj 360.000 delavcev organiziranih v Osrednjem svetu združenih sindikatov – ravni organiziranosti, ki je desetletja kasneje ni bilo več mogoče doseči. Prav ta družbena baza je sprožila gibanje za nacionalizacijo nafte v 50. letih 20. stoletja, ki ni bil projekt elit, vsiljen od zgoraj, temveč je izhajalo iz desetletij izkušenj na deloviščih, na segregiranih ulicah Abadana in v očitnem razkoraku med bogastvom, ki se je črpalo iz iranske zemlje, ter razmerami, v katerih so iranski delavci to bogastvo ustvarjali.

---

Naftna demokracija in zahodni državni udar

Marca 1951 je iranski parlament izglasoval nacionalizacijo naftne industrije. Pobudo je vodil Mohamed Mosadek, izkušen politik in prvak Narodne fronte, najstarejše opozicijske politične organizacije v Iranu, ki je na oblast prišla z zahtevo po gospodarski suverenosti države. Tarča je bila Anglo-iranska naftna družba (AIOC), predhodnica British Petroleuma (BP), ki je od leta 1908 nadzorovala črpanje, predelavo in izvoz iranske nafte pod pogoji, ki so večino dobička preusmerjali v London. Nacionalizacija ni bila radikalna ideološka poteza, temveč parlamentarni ukrep demokratične države, usmerjen v to, da se naftno bogastvo uporabi za nacionalne potrebe. Mosadek, sicer izrazit protikomunist, je bil predstavnik reformističnega nacionalizma, podobnega tistemu, ki se je pojavljal drugje po dekolonizirajočem se svetu (predvsem v Afriki in Latinski Ameriki).

 

Odziv Velike Britanije je bil močan gospodarski pritisk na Iran: začasen bojkot prodaje iranske nafte, zamrznitev sredstev v tujini in priprave na odstavitev vlade. Ko je London pri tem za podporo zaprosil Washington, je administracija Dwighta Eisenhowerja leta 1953 pristala – pod pretvezo, da Mosadekova vlada odpira pot komunistom – na pomoč pri organizaciji državnega udara, ki sta ga 19. avgusta 1953 izvedli CIA (operacija Ajax) in MI6 (operacija Škorenj). S strmoglavljenjem demokratično izvoljene vlade se je na čelo ustavne monarhije, z bistveno okrepljenimi pooblastili, vrnil šah Mohamed Reza Pahlavi. Ustavil je nacionalizacijo iranske nafte in upravljanje dobičkov prepustil mednarodnemu naftnemu konzorciju, ki je nadzor razdelil med ameriška, britanska in evropska podjetja. Iranski demokratični poskus se je ustavil za naslednjih 26 let.

*Naslovna fotografija: Dvig iranske zastave na upravni stavbe Angleško-iranske naftne družbe leta 1951, ki je simboliziral nacionalizacijo iranske naftne industrije

Delavska enotnost

Ta prispevek je prvi iz serije prispevkov Iran in mi o delavskem organiziranju v Iranu. Najprej je bil objavljen je v redni številki z naslovom Volitve, vojne in delavstvo (9. april 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod redne številke Volitve, vojne in delavstvo je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: