Žalovanje in svet dela: »Edina pot ven je skozi«

15. 4. 2026

Žalovanje je naraven življenjski proces. Vsak od nas se v življenju srečuje z izgubami. Naše poklicno in zasebno življenje se prepletata, zato ne moremo težav in izgub iz enega in drugega sveta kar odmisliti. Okoli nas v delovnem okolju je zato običajno, da tudi naše sodelavke in sodelavci kdaj žalujejo. Kako se z žalovanjem soočamo, kako ustvarimo podporno in sočutno okolje, kako kot kolektiv v dobrem in slabem stojimo drug ob drugem?

 Vprašanja žalovanja na delovnem mestu so bila sestavni del konference Varno delo = zdravju neškodljivo delo, ki ga je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) – sektor za varnost in zdravje pri delu v marcu na Brdu pri Kranju organiziralo skupaj z Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije in Slovensko kadrovsko zvezo. Največja dvorana konferenčnega centra je pokala po šivih, čakalna vrsta tistih, ki bi želeli biti zraven, pa je bila dolga.

Ko nas pretresa izguba

Psihologinja, trenerka, svetovalka, mentorica in strokovnjakinja za pogumno vodenje in organizacijsko kulturo Katarina Veselko je odgovarjala na izziv Sonje Robnik, kaj se dogaja in kaj lahko storimo, ko naš notranji svet pretresa izguba, zunanji svet pa se nemoteno vrti dalje; so s predpisi določeni trije dnevi dopusta ob smrti najbližjega dovolj, da lahko ob povratku na delovno mesto delamo in ravnamo »kot običajno«, da smo v polnem pogonu?

Naša prepričanja so široka, vanje pa umeščamo tudi bolečino, ranljivosti, stigmo, tudi žalovanje. Katarina Veselko je svoje predavanje naslovila »Edina pot ven je skozi«, začela pa s postavitvijo žalovanja v širši okvir razumevanja pojma in zastavila vprašanje, kaj v okviru delovnega okolja razumemo kot »običajno«, torej kaj ima tam mesto in kaj ne.

Dobro je vedeti

Niti dve osebi ne žalujeta enako. Ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Žalovanje nima določenega časovnega okvira, tega ni mogoče določiti – vsak stres lahko žalovanje podaljša, poslabša, zavleče … Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin, zbranost, obnašanje in izražanje čustev, pa tudi na delovno učinkovitost. O vsem tem premalo govorimo. Zavedajmo se, da nam ni treba žalovati v samoti; poiščimo podporo in pomoč pri iskanju lastnih virov (samopo)moči.

Profesionalnost in čustva

Kaj je profesionalnost, kako deluje, kdor se profesionalno spoprijema s čustvi? Je to nujno hladna oseba, človek, ki »ne jamra«, ne kaže čustev? Prepovedi čustvovanja je veliko, prepovedani so celi spektri človeških izkušenj, o katerih se pogovarjamo ob žalovanju. Prepovedali smo celo besedo »problemi«, vse so postali »izzivi«. »Ampak če je meni nekdo umrl, za kogar si želim, da bi bil še živ, je to nerešljiv problem,« je bila jasna Katarina Veselko. Trkamo ob stigme, zaradi katerih nas nekdo drugače obravnava. Kazanje čustev smo začeli enačiti z ranljivostjo, kar zlasti moški razumejo kot šibkost, tveganje. V delovnih organizacijah se praviloma skušamo temu izogniti. Pretvarjanje, da je vse v redu, je nemalokrat povezano s tem, da ne želimo, da nas vidijo kot neprofesionalne.

A soočanje z žalovanjem ni tako redko. Med sto zaposlenimi, pravi statistika, letno dva do štiri ljudi prizadene smrt bližnjega. Prav takšen odstotek je soočenih z diagnozo raka v družini, ta številka pa zraste na šest, če upoštevamo še vse druge hude in neozdravljive diagnoze bolezni. Hkrati v te številke niso vštete mnogotere druge izgube, s katerimi se velikokrat ne ukvarjamo, ker niso dovolj »velike«, ker niso nujno samo smrt. Takšna izguba je ločitev, je izguba nosečnosti, odtujitev, prekinitev stikov s starši, otroki, prijatelji …, smrt domače živali ali bližnjega prijatelja, odhod sodelavke ali sodelavca z delovnega mesta, otroka iz družine – prazno gnezdo …

Žalost in žalovanje

V slovenščini, ni pa v vseh jezikih tako, imata pojma žalost in žalovanje skupen besedni koren, torej enako izhodišče razumevanja. Vendar je žalovanje mnogo širši pojem od žalosti. Žalovanje je proces, ki ne poteka linearno, čeprav pogosto slišimo popularne razlage, da naj bi potekalo v nekaj jasnih fazah. Te se med seboj prepletajo, lahko so različno dolge; ker žalujemo vsak drugače, se lahko v posamezne faze spet vračamo, recimo ko nas kaj spomni na pomembno izgubo.

Pomembna izguba 

Definicij žalovanja je več, skupno pa jim je, da gre za bolečino, pogosto zelo intenzivno, pri soočenju s pomembno izgubo. »Največje« in »najhujše« je vedno žalovanje, ki je tvoje. Primerjati eno žalovanje z drugim ni na mestu. Nima smisla tega tehtati, saj sočutja in empatije ne zmanjka, ne sme zmanjkati. Zato tudi nima smisla lastnega žalovanja minimalizirati, da bi bolj cenili, spoštovali žalovanje drugega. Vsak ima pravico do svojega procesa žalovanja.

Žalost je čustvo, ki ga imamo, ko se soočimo z izgubo, ki je dokončna. Lahko traja veliko časa. Funkcija žalosti je, da se razvežemo od nekoga ali nečesa, na kar smo bili navezani, in naredimo prostor za nove povezave. Nekaj, kar nam je bilo pomembno, pa ne obstaja več, moramo ga spustiti iz svojega življenja, da se lahko navežemo na kaj drugega.

Hkrati pa nam žalovanje daje pomembno informacijo, kaj nam je pomembno; to je informacija o našem vrednostnem sistemu. Žalost je del mnogoterih izkušenj in je tudi del žalovanja. Večina procesa žalovanja vsebuje del žalosti, ni pa to vse; žalovanje je veliko širši proces ponovnega vzpostavljanja nekega smisla, življenja, ki ga je zaznamovala izguba.

Bolj kot je izguba pomembna, več našega življenja se je vrtelo okoli tega, kar smo izgubili. Če izgubimo koga ali kaj pomembnega, moramo preoblikovati svoje celotno življenje. Tako žalujemo tudi za vso potencialno izgubo dela življenja, ki bi ga lahko imeli, pa ga ne bomo. Žalujemo tudi za idejo in v to vključujemo tudi druga čustva, ne le žalost. Gre tudi za hrepenenje, občutek izgubljenosti.

Kaj nekomu, ki žaluje, reči in česa ne?

Pogosto imamo težave s tem, kaj reči nekomu, ki žaluje. Pri tem lahko prideta prav empatija in sočutje. Empatija je veščina, ki se je lahko naučimo. Pri njej se vživljamo v vlogo druge osebe, prepoznavamo njena čustva in jih poskušamo razumeti, predvsem pa ji verjamemo, ne glede na to, da mogoče naša izkušnja ni taka.

Komunikacijski strokovnjaki svetujejo, da nekomu, ki žaluje, ne govorimo stavkov, ki se začenjajo z »vsaj«; da ne rečemo: »imel/a je dolgo in lepo življenje, bodi hvaležna/en«, »zdaj mu/ji je lepše«, »vse se zgodi z razlogom«, »sam/a si je to naredil/a«, »hudo je, a življenje gre naprej«, »a še nisi prebolel/a, pa je že kar nekaj časa mimo«, »še vedno imaš (lahko) enega  otroka, partnerja …«, »vem, kako ti je«, »bodi močen/na«, »kaj lahko naredim, da boš manj žalosten/na«, »moral/a bi poskusiti …« in podobno.

Ni natančnega zemljevida žalovanja

Pogosto slišimo o konceptu faz žalovanja, ki jih je zasnovala ameriško-švicarska pisateljica in psihiatrinja Elizabeth Kübler Ross in govorijo o našem soočenju z umrljivostjo. To so: zavračanje in izolacija, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje. A te faze niso linearne, niso čiste in niso natančen zemljevid žalovanja, je poudarjala njihova avtorica. Zato je zelo narobe žalovanje obravnavati kot nekak predvidljiv paket. Strokovnjak David Kessler, ki se prav tako ukvarja s tem področjem, ugotavlja, da je žalovanje proces brez končne točke, saj praznina ostaja. Edina pot ven je skozi, in to čez vse te faze v kateremkoli vrstnem redu. A proces žalovanja ni čist, ni urejen, saj je ovir pri tem veliko. Ena je tudi kazanje čustev. Te ovire nimamo le v profesionalnem življenju, ampak tudi v svojih glavah. Občutimo lahko sram, če si pol leta po smrti psa še ne opomoremo, ali nas je strah, da nikogar več ne bomo mogli ljubiti kot partnerja, ki smo ga izgubili. Smo lahko tudi jezni nase, nepotrpežljivi do sebe, imamo občutke krivde, ker se nam zdi, da bi morali ravnati drugače. Zelo pogost pojav je samoizolacija ali pa se od nas izolirajo drugi.

Bodimo s tem

To, pred čimer bežimo, bo vedno korak za nami in nas dohitevalo. To, s čimer se soočimo, pa ima zmožnost, da nas preoblikuje. Zato moramo biti sočutna skupnost in do sebe prijazni, da vsega ne poskušamo zanikati. Bodimo s tem. Težko je, a je v redu, če je težko, in nič ni narobe z nami, če je težko. A tudi to bo minilo.

Vsako žalovanje je edinstveno, vsem žalovanjem pa je skupno, da potrebujejo priče, je povedala Veselko. Ne obstaja nobena kultura na svetu, kjer ne bi imeli obredov, pogrebov.

Empatija je veščina, ki omogoča, da se trudimo človeka razumeti, pogledati na stvari z njegove perspektive, predvsem pa, da mu verjamemo, ko nam pove, kaj se dogaja, ne glede na to, da naša izkušnja mogoče ni taka. Čeprav smo mogoče doživeli »isto« izgubo, ne vemo, kako se ta oseba počuti.

Z vidika delovnih okolij pa je treba razlikovati med afektivno empatijo (čutim s tabo) in kognitivno empatijo (razumem, kako se počutiš). V službenem okolju raje stremimo k slednji, saj lahko zaradi pretirane empatije pride do tega, da je tako »nefunkcionalnih« več ljudi, vodi pa lahko do stresa, izgorelosti.

Bližnji »sovražnik« empatije in sočutja je zlivanje, kar pomeni pretirano identifikacijo z izgubo drugega. To ni empatičen odziv, ker je pozornost na meni, ne na tistem, ki žaluje. Podobno pa je tudi s pomilovanjem, ki izhaja iz občutka večvrednosti in je v resnici pasivno.

Pri sočutju gre za prakso (akcijo) pomoči nekomu, ki gre skozi čustveni proces. Izhaja iz skupne človečnosti, prijazne in ljubeče obravnave drugih ljudi in tega, da nekaj naredimo v zvezi s tem trpljenjem drugega.

Pogoste napake pri tem so: pomilovanje, obsojanje načinov žalovanja drugih ljudi, iskanje krivcev, minimaliziranje, tekmovanje in primerjanje … Pri vsem tem se poskušamo izogniti ranljivosti (v okvirju več o tem, česa ne rečemo ob žalovanju). Dobrodošlo je ohranjati prisotnost, čuječnost, sočutje, človečnost, skupno človečnost. Nemalokrat je bolje, kot da poskušamo nekaj reči in narediti, le to, da smo samo prisotni. Ker nič, kar rečemo, ne more povrniti nekomu izgube.

Žalovanje ni proces, ki ima (jasen) zaključek, je pa vendarle mogoče reči, da gre za osmišljanje (eno od faz žalovanja), ko po izgubi iščemo nov smisel v življenju. Ne gre za to, da si rečemo, da je vse za nekaj dobro, ampak da za ljubezen, ki je ob izgubi izgubila dom, iščemo, kam jo lahko usmerimo. Tu pa imajo ljudje lahko različne prakse. Recimo, zelo veliko prostovoljskih organizacij se je začelo s tem, da se je nekdo soočal z izgubo. Niso to nujno velike zadeve, lahko je to recimo organiziranje srečanj svojcev. To nas lahko približa z drugimi in nas pripelje bližje k nam samim. Lahko postanemo drugačni ljudje, je še povedala Katarina Veselko.

Mojca Matoz 

Delavska enotnost

Ta tekst je bil najprej objavljen v redni številki z naslovom Volitve, vojne in delavstvo (9. april 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod redne številke Volitve, vojne in delavstvo je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: