Ali bo preglednost plačil kmalu uzakonjena? – O plačni vrzeli med spoloma

28. 10. 2025

Pravica do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti ne glede na spol je splošno sprejet mednarodni standard in eno temeljnih načel v Evropski uniji, ki pa se v praksi ne uresničuje sorazmerno. Leta 2023 sprejeta Direktiva o preglednosti plačil državam članicam nalaga vzpostavitev preglednega sistema, ki bo omogočal odpravljanje plačne vrzeli med spoloma, do junija 2026. V ZSSS smo pripravili več priporočil na osnutek zakona.

Ne glede na to, da je pravica do enakega plačila za enako delo pravno zagotovljena že več kot 70 let, se je uresničevanje tega načela v praksi pokazalo kot ključni izziv v vseh državah Evropske unije. Glavna razloga, ki upočasnjujeta zmanjševanje razlik v plačah med spoloma, sta nepreglednost plačil in nedostopnost informacij, ki bi omogočale primerjavo med posamezniki in posameznicami, ki opravljajo enako ali enakovredno delo. Evropska komisija je zato decembra 2023 sprejela Direktivo o preglednosti plačil, ki državam članicam nalaga implementacijo v nacionalne zakonodaje.

Slovenija se je tega najprej lotila z raziskovalnim projektom S transparentnostjo do enakosti plačil po spolu (STEP), ki je potekal na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in o katerem smo podrobneje poročali aprila, v letošnji sedmi številki Delavske enotnosti. Na podlagi izsledkov raziskave in priporočil socialnih partnerjev je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti aprila predstavilo predlog zakona o zagotavljanju enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti za ženske in moške s preglednostjo plačil, na katerega smo v ZSSS junija podali predloge in je bil panožnim sindikatom ZSSS nedavno predstavljen na posvetu.

Mehanizmi za zagotavljanje preglednosti plačil preveč ohlapni

V svojih pripombah k aprilski verziji zakonskega predloga smo opozorili, da so določeni mehanizmi za dejansko uresničitev načela preglednosti plačil premalo zavezujoči, preveč razpršeni in pomanjkljivo nadzorovani. Čeprav zakon formalno sledi zahtevam evropske direktive, prenos minimalnih standardov ne zadostuje za učinkovito odpravo plačnih razlik v praksi. Najbolj smo nezadovoljni z neobveznostjo metodologije za vrednotenje delovnih mest (5. in 25. člen). Po sedanjem predlogu bi delodajalci lahko uporabljali, ne pa morali uporabljati metodologijo, ki jo pripravi ministrstvo, zato smo zahtevali, da se uporaba te metodologije jasno predpiše kot obvezna in da se njena priprava ter spremembe obvezno usklajujejo s socialnimi partnerji. Brez enotnega, spolno nevtralnega sistema ovrednotenja dela je nemogoče primerjati delovna mesta med podjetji in dokazovati diskriminacijo. Opozorili smo tudi na nesmiselno izjemo za delodajalce z manj kot 50 zaposlenimi, ki po predlogu ne bi bili zavezani določiti meril in kriterijev za napredovanje, čeprav je največ neenakosti pogosto prav v manjših delovnih okoljih, kjer formalnih postopkov napredovanja ni. Pri poročanju o plačni vrzeli bi morali predlog razširiti tudi na srednje velika podjetja, ki bi morala poročati vsako leto, in na podjetja s 50 do 100 zaposlenimi, ki bi morala poročati vsaj vsaka tri leta. Trenutni sistem bi zajel manj kot polovico vseh zaposlenih v Sloveniji, kar ne zagotavlja reprezentativnega pregleda stanja. Poudarili smo tudi potrebo po krajših rokih za zagotavljanje podatkov delavcem – en mesec za odgovor na zahtevo in osem dni za pojasnila. Dvomesečni rok iz predloga zakona je nesorazmerno dolg in zmanjšuje uporabnost podatkov za sprotno ukrepanje. Podobno smo prepričani, da je določba o varovanju »dejanske ravni plač« preveč omejujoča, saj onemogoča učinkovito sindikalno svetovanje in zastopanje. Predlagali smo, da se sindikatom omogoči dostop do podatkov v agregirani obliki, brez osebnih imen, a dovolj natančno, da lahko zaznajo diskriminacijo. Med drugim smo v priporočilih zahtevali tudi vključitev učinkovitega sankcioniranja delodajalcev, pri katerih bi se pokazala plačna vrzel nad petimi odstotki in ki je v naslednjem obdobju ne bi odpravili. Smiseln ukrep bi bila globa in javna objava podjetij z ugotovljenimi plačnimi razlikami, saj bi to ustvarilo pritisk za resnične spremembe. Opozorili smo tudi na nedoločen pojem »očitno nenamerne in manjše« kršitve, ki odpira prostor za zlorabe, in na pomanjkljivo ureditev »učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni«.

Trenutno je nejasna tudi razmejitev med pristojnostmi Zagovornika načela enakosti in Inšpektorata za delo. Menimo namreč, da bi moral imeti zagovornik pooblastila prekrškovnega organa in obveznost sodelovanja z ministrstvom ter socialnimi partnerji, sicer nadzor ne bo učinkovit. Poleg tega smo predlagali, da se podatki o poročanju hranijo vsaj pet let (ne štiri, kot določa zakon), kar je pomembno za sledenje trendom in dokazovanje diskriminacije.

Nazadnje smo predlagali tudi uvedbo sankcij za gospodarske subjekte v javnih naročilih in koncesionarje, ki več let zaporedoma izkazujejo neutemeljeno plačno vrzel. To bi omogočilo, da se načelo enakega plačila uveljavlja ne le kot pravica delavcev, temveč tudi kot pogoj za sodelovanje pri naročilih v javnem sektorju.

Ministrstvo in delodajalci za implementacijo minimalnih standardov

V Združenju delodajalcev Slovenije so avgusta javno izrazili pričakovanje, da bo »direktiva v zakonodajo implementirana v minimalnih okvirih, brez uvajanja dodatnih, strožjih obveznosti«, na kar v ZSSS ne moremo pristati, zato smo 29. septembra organizirali ponoven posvet s predstavniki panožnih sindikatov. Obstaja namreč bojazen, da bo minimalnim standardom pri prenosu direktive sledilo tudi ministrstvo za delo, saj se pospešeno približuje predvolilno obdobje, v katerem se stranke običajno ne ukvarjajo z dolgotrajnejšimi zakonodajnimi postopki.

Članica pogajalske skupine, nekdanja izvršna sekretarka ZSSS Metka Roksandić, je na posvetu poudarila, da načelo »enako plačilo za enako delo« ne sme ostati le deklarativno, temveč mora imeti jasno določene mehanizme uresničevanja. Merila za ugotavljanje dela enake vrednosti morajo temeljiti na vsebini dela, ne na nazivih delovnih mest – na znanju, naporu, odgovornosti in pogojih dela. Kot je opozorila, brez dostopa do podatkov o dejanskih plačah diskriminacije ni mogoče dokazati. Spomnila je na prakso iz Avstrije, kjer preglednost plač velja že več kot desetletje in prinaša oprijemljive rezultate.

Izvršni sekretar ZSSS Matija Drmota je dodal, da je ena ključnih pomanjkljivosti trenutnega predloga zakona neobveznost uporabe metodologije za ovrednotenje delovnih mest. Takšna rešitev po njegovem pomeni, da bo vsak delodajalec lahko sam določal merila primerljivosti, kar bo onemogočilo enotno presojo in spodkopalo pravno varnost. Opozoril je tudi na pomen ustrezno urejene sistemizacije delovnih mest, brez katere primerjave niso mogoče, in pozval k temu, da se sindikate obvezno vključi v oblikovanje metodologije ter presojo, kako jo v praksi uporabiti. Strokovna sodelavka ZSSS za ekonomsko področje Irena Vidic je v razpravi podrobno predstavila sindikalne pripombe na osnutek zakona in opozorila, da predlagani mehanizmi za zagotavljanje preglednosti plačil ne zagotavljajo dejanske izvršljivosti načela enakega plačila. Po njenem mnenju zakon sicer sledi zahtevam evropske direktive, a se ustavlja pri njenem minimumu. Izpostavila je, da bi bilo treba pri prenosu določb v nacionalno zakonodajo postaviti višje standarde, saj slovenski trg dela zaradi strukturnih razlik in velikega deleža žensk v slabše plačanih poklicih zahteva strožje mehanizme nadzora. Poudarila je, da metodologija za ocenjevanje delovnih mest ne sme biti zgolj priporočilo, ampak obvezno merilo, pripravljeno v sodelovanju z delavskimi predstavniki. Vidic je podprla tudi idejo o obveznosti objave začetnih plač v razpisih prostih delovnih mest, hkrati pa opozorila, da mora biti pravica do informacij o plačah tudi praktično uresničljiva. Opozorila je tudi, da je treba razširiti obveznost poročanja o plačnih razlikah na podjetja z manj kot 50 zaposlenimi in zagotoviti, da bodo za delodajalce z neodpravljenimi razlikami predvidene globe in javna objava. »Če zakon ne bo imel realnih posledic za tiste, ki kršijo načelo enakega plačila, se stanje ne bo spremenilo,« je poudarila.

Predstavnici panožnih sindikatov Sonja Kos (KNG) in Saška Kiara Kumer  (SDPZ) sta izpostavili, da je predlog zakona sicer »dober začetek«, vendar »v praksi ne bo prinesel bistvenih sprememb«, če delavci in sindikati ne bodo imeli pravice do konkretnih plačnih podatkov. »Agregirani podatki po spolu so premalo, saj diskriminacija pogosto nastane pri dodatkih, napredovanjih in individualnih pogodbah,« je opozorila Kumer. Kos je dodala, da je v številnih podjetjih, predvsem v tuji lasti, sistem nagrajevanja že zdaj popolnoma netransparenten in da brez jasnega vpogleda sindikati ne morejo opravljati svojega temeljnega poslanstva – zastopanja delavk in delavcev.

Predsednik Glose Mitja Šuštar je predstavitev povzel z mislijo, da preglednost plačil ni le pravno vprašanje, ampak tudi temelj socialnega dialoga in zaupanja med delodajalci in delavci. Brez dostopa do konkretnih podatkov ostaja pravica do enakega plačila »zgolj papirnata pravica«. V razpravi je bilo soglasno sprejeto stališče, da je trenutni predlog zakona korak naprej, a še daleč od cilja. Dokler bodo mehanizmi nadzora in sankcioniranja ohlapni in neobvezni, bo odpravljanje plačnih razlik ostalo predvsem formalnost. Sindikati ZSSS zato pričakujejo, da bo ministrstvo osnutek zakona do jesenskih usklajevanj dopolnilo z močnejšimi določbami o obvezni metodologiji, nadzoru in sodelovanju socialnih partnerjev.

Kot je v zaključku poudaril predsednik ZSSS Andrej Zorko, bi moral zakon veljati za vse delodajalce, ne glede na velikost podjetja. Po trenutnem predlogu bi poročanje o plačnih razlikah zajelo le približno tretjino zaposlenih v državi, kar je po njegovih besedah »nesprejemljivo in v nasprotju z duhom evropske direktive«, zato si bo v okviru ekonomsko-socialnega sveta prizadeval za več srečanj pogajalske skupine za implementacijo te direktive. Trenutno se je skupina namreč sestala samo dvakrat, potrebnih pa bo še veliko uskladitev vseh pričakovanj.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v osemnajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod petnajste letošnje redne številke (16. 10. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!