Pismo predsednice: Brez sindikalnega boja ne gre!

23. 2. 2018

Zakaj zasebni sektor ni bolj aktiven? Zakaj zasebni sektor (še) ne stavka? Kdaj bo stavka? Kdaj boste sindikati kaj naredili? Kdaj ste sindikati sploh kaj naredili? Predsednica ZSSS, Lidija Jerkič, odgovarja v pismu članom in članicam sindikatov, ki ga objavljamo v celoti:

Pismo predsednice: Brez sindikalnega boja ne gre!

Tole pismo naslavljam na članice in člane sindikatov. Morala bi ga na vse, tudi nečlane, jasno. Ker – nečlani so druga navijaška skupina. Stojijo ob strani, kritizirajo in navijajo. V glavnem zase. V nasprotnem primeru bi bili člani sindikata, ki bi navijali še za druge člane, skupaj. Če se kdo od nečlanov ne prepozna, se mu oproščam. Zagotovo ima za to zelo opravičljive razloge. Zakaj pišem to pismo? Ker do vsakega osebno ne morem. K sreči nas je še vedno preveč.

Tema bodo plače. Januarske in februarske stavke javnega sektorja in vedno znova odprta pogajanja za zaposlene v tem sektorju burijo tudi zasebni sektor. Ne bom o tem, da demagogija včasih daje rezultate, niti o nestrpnosti med delavci javnega in zasebnega sektorja. V sebi vsi vemo, da smo le zaposleni, in da se moramo boriti za svoje pravice, pa če smo v javnem ali v zasebnem sektorju.

Vsi imamo svoje delodajalce in če eden ne dobi plače, to še ne pomeni, da bo drugi dobil večjo. Nasprotno, izguba pravice enega je izguba pravice drugega. Ena od prihodnjih izdaj Delavske enotnosti bo namenjena ravno tej vsebini: na eni strani javni, na drugi zasebni sektor. Da bomo enkrat vsi vedeli, o čem sploh govorimo.

Plače so prenizke, neustrezne, nerealne

Medtem ko pogajanja javnega sektorja potekajo bolj na očeh javnosti, manj na očeh (a kljub temu vsako leto) potekajo tudi pogajanja zasebnega sektorja. Ne dogajajo se le na državni ravni; tudi tam, kjer je v podjetjih organiziran sindikat. Na stotine pogajanj vsako leto teče proč od reflektorjev in tiskovnih konferenc. Pa vendar s plačami nismo zadovoljni. In predvsem nismo zadovoljni s plačnim modelom. Verjamem, da večini ta beseda ni blizu – pomeni način, na katerega se izračuna plača. Na kratko: osnovna plača (glede na zahtevnost dela) + dodatki (minulo, nočno, nadurno, popoldansko, izmensko delo, stimulativni del, ipd.) = plača. Težavo v tej formuli seveda predstavlja njen največji del: osnovna plača. Le te so se v 28-ih letih, kolikor velja model, izrodile. Prenizke so, neustrezne, nerealne. Daleč celo pod minimalno plačo.

V času debelih krav, ki danes spet so, je običajno čas za premislek in spremembe sistemov, ki niso ustrezni. Ker je razmislek takrat lažji, spremembe pa manj boleče. Sistem pa se lahko spremeni le, če to vsi hočemo. In na tem mestu imamo problem. Delodajalci (razen GZS, ki kaže načelno pripravljenost), tega nočejo. V enem letu se bomo komaj, tako vsaj kaže, dobili za delovno, ne še pogajalsko mizo. Komentar ni potreben.

Osnovna plača je edina osnova, ki jo delodajalec mora upoštevati. Vse drugo je zanj le opcija. In delodajalec, ki v podjetju nima sindikata, ki nima podjetniške kolektivne pogodbe, plačo delavcu določi sam. Lahko je seveda zelo visoka, če želi, mora pa biti le tolikšna, kot pravita zakon (minimalna plača) in kolektivne pogodbe (z nizkimi osnovami). Če je za kogar, ki to bere, razlaga zapletena, naj pogleda na svojo plačilno listo. Mislim, da bo razumel. Plače v zasebnem sektorju vpijejo k ureditvi. Ne le po sistemu, marsikje tudi po višini. Anketa na spletni strani ZSSS kaže, da je 86 % udeleženih v anketi v zasebnem sektorju pripravljenih stavkati za višje plače. Kar je navodilo sindikatom – člani si želijo stavke.

Čeprav ima stavka zelo jasno sporočilo, ni le ena

Čudi, da v podjetjih ni več stavk. V zadnje pol leta vem le za tri, ki so bile v podjetjih organizirane zaradi prenizkih plač. Ne zaradi neplačanih prispevkov, neizplačila plač, temveč zaradi prenizkih plač. Vse tri so bile uspešne – sindikat v podjetju je organiziral stavko, v stavkovne zahteve postavil dvig plač in uspel. Zakaj tega v podjetjih ni več, če so plače tako nizke? Verjamem, da ne računamo vsi na to, da se bo na državni ravni kar naenkrat dogovorilo za večje plače za vse in to z občutnim dvigom. Ker to se ne bo zgodilo. Niso vsa podjetja enaka in niso vse dejavnosti enake. Na državni ravni bomo zagotovili le sistem, v podjetjih, kjer so plače lahko višje od skupnega sistema, pa je dogovor treba doseči s podjetniškimi pogajanji. Na tem mestu bomo sindikati zagotovili vso strokovno podporo.

Manjše plače so tudi posledica manjše sindikalne organiziranosti. Pika. Manj kot bo članov sindikatov, slabše bo. Najslabše plačani so tisti, ki so najslabše organizirani. Lahko si predstavljate možne razvoje dogodkov. Imam nizko plačo, lahko grem k delodajalcu. Če grem, mi plačo lahko zviša – odlično! In če je ne? Lahko ostanem ali grem. Imava nizko plačo, rezultat bo enak. Imamo nizko plačo, nastopimo skupaj (preko sindikata), uporabimo pogajanja in vse taktike. Si lahko delodajalec privošči, da vsi gremo, ali da vsi ne delamo?

Če na koncu povzamem. Pomembna so vsa prizadevanja za boljši položaj zaposlenih, tako v zasebnem kot javnem sektorju. Vsak od nas ima svoj pomen v družbi in odgovornost zase. Skupaj lahko storimo več. Pri tem ne bo pomagalo le kritiziranje, pomagal bo organiziran nastop: v podjetjih, v industrijskih conah, v sindikatih dejavnosti zveze sindikatov. Kličem vas, spoštovani člani, da se pridružite. In nečlane, da nehajo navijati le zase.

Predsednica ZSSS, Lidija Jerkič