“Čestitke Borštnikovim nagrajencem!” – Javno pismo sindikata Glosa ob dogajanju v SMG

29. 10. 2019

Objavljamo nekaj odlomkov iz javnega pisma Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa ob aktualnem dogajanju v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG):

Bodisi ovce bodisi volkovi – ne smemo ostati tiho. Čeravno ne poznamo podrobnosti (saj jih nikoli) in si ne domišljamo, da se spoznamo na vse, vemo, da se je basen v SMG morala zgoditi. Opogumljeni z bobu bob in popu pop si vendarle ne drznemo kar zamahniti preko tistih, ki zarenčijo na tiste, ki zarenčijo, niti preko tistih, ki spredaj ližejo in zadaj grizejo. Skušamo razumeti, a pavšalno prikimavati / grajati – NEIN, DANKE!

Prvi dvojec brez krmarja je začel prati umazane cunje, drugi dvojec (morda s krmarjem) je dodal svojo merico pralnega sredstva. S prvim veslajo entuziasti, z drugim pluje tudi množica velikih igralskih imen umetniškega ansambla. Prispevki slednjih nacionalni in širši umetnosti so izjemni, nanje smo izredno ponosni in jih imamo radi. Prispevka prvih sta ravno tako odlična in ju nikakor ne sovražimo. Naj nastavijo program za občutljivo perilo z zelo nežnim ožemanjem, namesto jezikov pa ošilijo svinčnike in si položijo račune. Jeznorita žehta – NO, GRAZIE!

Delavci so žrtve. Ne prvič in ne le v SMG. Kaj je lažje kot spreti neposredne proizvajalce divide + impera ; prenoviti porušene odnose je napornejše. V teh izkoriščevalskih časih imajo prav posebno mesto vladarčki, zlasti v umetniških ustanovah, ki jim zlahka nasedamo in ki delijo korenčke zvestim ter tepežkajo manj zveste. Vsakič se gledališče začne z njimi, prisvajajo si zgodovino ali jo brišejo. Podpisovanje pod tuje zasluge jim ni tuje. Pod krinko stroke se tako silovito prepletajo, da zamažejo razliko med ‘političnim’ in ‘umetniškim’, spretno zraščajoč se v svoj nesmrtni obstoj. A ko nekoč odidejo – kot mora oditi vsak –, za seboj pustijo pomembno zapuščino: ponižan in razbit operativni sektor. Razdeljeni igralci, režiserji, ustvarjalci, do nedavnega prijatelji, danes pa … – NO, THANKS!

To ni pripoved o SMG, to je slovenska gledališka panorama. Teatri izzvenevajo v napol privatne združbe, bolestno dojemljive za lovke zvez in poznanstev. Za javno dobro in lepo jim je malo mar. Njihova poetika zna biti bleda, diktirana od samodržnih vseznalcev, znašajočih se nad igralci in gledalci. Njihove kreacije doume kvazielita, ki polni dvorane, vendar jih nikoli ne uspe napolniti. Ker niso vsi kratkovidni, da ne bi užili resnice (kaj je resnica?!), še kako zmorejo prebrati vzvišenega maskiranca na eni strani ter ustvarjalca, ki ni zgolj obešalnik posiljenih in zlaganih konceptov, na drugi. Svetohlinstvo šentflorjansko – NE, HVALA!

Javno pismo je v celoti dostopno tukaj: Ob dogajanju v Slovenskem mladinskem gledališču