»Delavci v zasebnem varovanju si zaslužijo, da zanje poskrbi država, če delodajalcem ni mar.«

17. 6. 2025

Sindikat komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS) si že več kot dve leti neuspešno prizadeva za sklenitev nove kolektivne pogodbe v zasebnem varovanju, ki bi celovito uredila delovnopravni položaj zaposlenih v dejavnosti. O možnih razlogih za neuspeh pogajalskega procesa, stanju na področju zasebnega varovanja, zakulisnih interesih ter sindikalni borbi za osnovne delavske pravice smo se pogovarjali z Darkom Škerlakom, predsednikom sindikata v Aktivi Varovanje, za Sintalom drugim največjim podjetjem za zasebno varovanje pri nas.

 Člani republiškega odbora sindikata dejavnosti zasebnega varovanja si že več kot dve leti, odkar so prenehale veljati določbe stare kolektivne pogodbe zasebnega varovanja (KpZV), prizadevajo vzpostaviti pogajalski proces z Zbornico za razvoj slovenskega zasebnega varovanja (ZRSZV), ki bi pripeljal do sklenitve nove kolektivne pogodbe, sprejemljive za obe strani. V vsem tem času ZRSZV svojim predstavnikom ni podelila pogajalskega mandata oziroma pogajalski proces pogojuje z obravnavo zgolj svojega predloga kolektivne pogodbe. Ob tem se v uredništvu Delavske enotnosti sprašujemo, ali je podjetjem, ki delujejo na področju zasebnega varovanja in ki letno ustvarjajo zavidljive dobičke, sploh mar za osnovne delavske pravice svojih zaposlenih.

Kot sindikalist in delavec v zasebnem varovanju že trideset let delaš v tej zahtevni storitveni dejavnosti. Kaj se je v tem obdobju najbolj spremenilo, tako na področju tehnik varovanja kot pri samem terenskem delu?

Sprememb je bilo veliko. V začetku je bilo dejansko vse fizično varovanje, se pravi, da je bil prisoten varnostnik. Sčasoma je ogromno stvari prevzela sama tehnika varovanja. Čeprav je prevladovalo mišljenje, da enkrat varnostnik ne bo več potreben, da bo vse to opravila tehnika, se je sčasoma pokazalo, da tehnika brez osebnega nadzora dejansko ni nič, torej da človeški faktor zelo vpliva na samo varnost oziroma varovanje premoženja.

Zasebno varovanje je tako zahtevna dejavnost zato, ker v praksi ljudem omejuje svoboščine, ki so jim podeljene z ustavo. Da ne bi prihajalo do zlorab, je dejavnost zasebnega varovanja urejena v področnem Zakonu o zasebnem varovanju (ZZasV-1). Žal je zaradi različnih faktorjev, predvsem nepripravljenosti delodajalcev, da bi zagotovili pravične delovne pogoje za svoje delavce, njen status padel tako nizko, da lahko kot varnostnik dela pravzaprav vsakdo.

Kaj sploh sestavlja zasebno varovanje in kje vse se lahko opravlja?

V dejavnost varovanja spadajo različna opravila, od receptorskega dela, prevoza gotovine in vrednostnih pošiljk, polnjenja bankomatov, intervencij do samega fizičnega varovanja objektov, prireditev, dogodkov. To lahko poteka tako v zasebni sferi kot v javnem sektorju. Veliko podjetij na trgu sicer opravlja še druge dejavnosti poleg samega varovanja. Aktiva je imela recimo v začetku samo čiščenje in upravljanje stavb, z nakupom podjetja Varnost pa si je priključila še dejavnost varovanja. Takšna podjetja imajo, podobno kot policija, organiziran nadzorni center. Ta ima pod nadzorom vse objekte in varnostniku sporoči lokacijo, kam in zakaj moraš iti pogledat, preverit.

V državi obstajajo tudi določeni objekti, ki so nacionalnega varnostnega pomena. Zanje velja, da imajo zakonsko določeno, da potrebujejo varnostno službo. To so bolnišnice, letališča, sodišča itd, ki jim država narekuje, da morajo biti varovani. Preostalo pa je torej zasebni sektor, kjer se varujejo premoženje in objekti.

Ali obstajajo pri delu na objektih v javnem sektorju določene omejitve za delavsko, sindikalno organiziranje?

Problem delavskega organiziranja v zasebnem varovanju je drugje. In sicer, ne gre za podjetja, ko zjutraj vsi pridejo v službo na eno mesto. Gre dejansko za delovne kolektive, kjer se zaposleni med seboj ne poznajo in se ne srečujejo. Posameznik srečuje neko ožjo skupino ljudi, na specifičnem objektu štiri ali pet ljudi, ali na določenih prireditvah, kot so nogometne tekme ali koncerti. Sindikalno organiziranje je zato v družbah za varovanje omejeno in dejansko edina možnost, da se med sabo družimo in si malo več povemo, je zbor delavcev. Težava je tudi v tem, da je ogromno ljudi bolj povezanih s podjetjem, ki ga varujejo, torej čutijo večjo pripadnost podjetju, kjer delajo, kot pa svojemu delodajalcu. Potem je problem še v tem, da zaradi pritiskov delodajalcev številni varnostniki in varnostnice ne upajo biti člani sindikata neposredno, v podjetju, kjer so zaposleni, temveč članarino plačujejo zasebno. Zbornica zasebnega varovanja nato sindikatu očita, da nima reprezentativnosti za pogajanja, kar seveda ne drži.

Kaj so trenutno največje težave znotraj dejavnosti zasebnega varovanja?

Dejstvo je, da sama dejavnost ni urejena. Se pravi, nimamo osnovnih stvari: plač, dodatkov, pogojev dela, enotno definiranih za vse varnostne službe, zato lahko vsak delodajalec plača po svoje, kot želi. Drug problem je tudi pri samih naročnikih, kjer izvajalci zasebnega varovanja s svojimi ponudbami na (javnih) razpisih ustvarjajo plačni damping. Podjetja za zasebno varovanje ogromno delajo z državnimi institucijami, in kot sam dobro veš, je na javnem razpisu edino merilo cena. In kaj se zgodi? Ta ista država, ki predpisuje minimalno plačo, ne zagotovi, da bodo ljudje, ki zanjo opravljajo storitev varovanja, zaslužili vsaj minimalno plačo. Pri tem je nujno omeniti, da je vsaj polovica poslov, ki jih opravijo podjetja za zasebno varovanje, sklenjena z državo: od bolnišnic, centrov za socialno delo, domov za starejše, sodišč itd.

V sindikatu si zato želimo spremeniti zakon tako, da bi v javnih razpisih delavec, ki bi delal v javnem sektorju, imel zagotovljeno osnovno plačo vsaj v višini minimalne plače, ker potem bi morala tudi podjetja naročnikom postaviti takšno ceno, da bi svojim delavcem to zagotavljala. Trenutno je tako, da če varnostnik dela na sodišču, sodišča ne zanima, koliko bo varnostna služba plačala varnostniku, tudi če ga bo ogoljufala. Sodišče zanima samo to, da je bil ponudnik varovanja, ki se financira iz proračuna, najbolj ugoden. Skratka, ko podjetje dobi posel, delavci trpijo, ker delajo za manj kot minimalno plačo – narobe svet.

 

Prihaja pri tem do kakšnega dogovarjanja, verjetno se lastniki večjih podjetij med seboj poznajo, podobno kot v gradbeništvu?

Kolikor jaz vem, je večina varnostnih služb med sabo skreganih in ne prihaja do dogovarjanj, vsak lobira pri ponudnikih na svoj način. Je pa do leta 2000 veljala nekakšna neformalna delitev na regije. Aktiva je obvladovala predvsem severovzhodni del Slovenije, Sintal pa zahodno in osrednjo Slovenijo. Meja je bila postavljena pri Trojanah. Ko so se skregali, je to nehalo veljati.

S pobudo za spremembo zakona o zasebnem varovanju ste poskušali v državnem svetu, kjer pa je bila na glasovanju zavrnjena. Kje se je zataknilo?

Naša pobuda je šla na komisiji državnega sveta gladko skozi, soglasno jo je podprlo vseh 12 navzočih. Pred glasovanjem v državnem svetu pa so delodajalci – v dejavnosti dela okrog 150 podjetij z licenco – zagnali svojo lobistično mašinerijo. Nekateri svetniki so nam celo očitali, da je bila naša pobuda enostranska, kar je navadna laž. Pobudo smo sprožili šele potem, ko smo ugotovili, da se podjetja v zasebnem varovanju na noben način nočejo pogajati, saj jim ustreza neurejenost področja in visoki zaslužki. Kapitalski interesi so na koncu prevladali.

Kako sploh preprečiti plačni damping v zasebnem varovanju?

Poleg celovite prenove zakona o zasebnem varovanju potrebujemo tudi novo kolektivno pogodbo dejavnosti, ki bi veljala za vse zaposlene v zasebnem varovanju. Če bi bili vsi dodatki, se pravi plačni del, za vse postavljeni enako, potem bi morala podjetja naročnikom postaviti takšno ceno, da bi bili varnostniki dostojno plačani tudi v zasebnem sektorju. Na primer konkretno pri nas v Aktivi: mi imamo dobro podjetniško kolektivno pogodbo, nasproti preostalim imamo dosti več ugodnosti. Dodatek na delovno dobo nam recimo izplačujejo ves čas, vsaj odkar sem član sindikata. Sintal je s tem začel šele letos, in ker je povprečna starost njihovih varnostnikov okrog 45 do 50 let, so izračunali, da jih bo do upokojitve vsak stal nekje 15 odstotkov več; pri povprečni plači v dejavnosti okrog 100 evrov bruto na zaposlenega. Oni so šele zdaj »ugotovili«, da je to nujno, če želijo zadržati delavce v podjetju. Kot predsednik sindikata v podjetju se zavedam, da višjih plač ne moreš izsiliti neposredno, ker sicer podjetje začne z očitki o »nekonkurenčnosti na trgu«. Posledice takšnih taktik so hitro lahko zmanjševanje števila delavcev oziroma odpuščanja. Prav zato potrebujemo sistemsko rešitev, saj ni ne logično, ne pravično, da je npr. dodatek za delovno dobo rezultat računanja, ali se to podjetju »splača«. Če bi torej vzpostavili red na ravni dejavnosti, bi tudi jaz v podjetju lahko izpogajal boljše plače.

Rešitev bi bila torej v sistemskem dvigu plač?

Vsekakor. Podjetja so trenutno zaradi velikega povpraševanja po varnostnikih prisiljena dvigovati plače. Vendar še vedno najprej dvigujejo plače ključnim kadrom. Zanje so to osebe, ki nosijo orožje, interventi, polnilci bankomatov, vozniki oklepnih vozil, skratka tisti, ki jih je težko z danes na jutri nadomestiti. Namerno pa pozabljajo na vratarje in receptorje pred upokojitvijo, ker vedo, da nimajo kam iti, da so lahko srečni, da sploh kaj delajo. To je problem in tu moramo zadevo sistemsko obravnavati.

Zbornica zasebnega varovanja proti sklenitvi celovite kolektivne pogodbe

Predstavniki pogajalske skupine Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS) za pripravo nove kolektivne pogodbe v dejavnosti zasebnega varovanja so na zadnji seji republiškega odbora sindikata za dejavnost zasebnega varovanja obravnavali zadnji predlog kolektivne pogodbe zasebnega varovanja. S predstavnikom Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja (ZRSZV) spet niso našli skupnega jezika, saj ta že četrtič ni imel pogajalskega mandata. V sindikatu zato ugotavljajo, da v dejavnosti zasebnega varovanja pogajanja za sklenitev celovite kolektivne pogodbe niso mogoča.

Od 22. avgusta lani, ko so prenehale veljati določbe kolektivne pogodbe zasebnega varovanja (KpZV), ki so jo v SKVNS zaradi nespoštovanja zaveze delodajalcev o sklenitvi celovite kolektivne pogodbe odpovedali že februarja 2023, so varnostniki in varnostnice prepuščeni samovolji delodajalcev. SKVNS je svoj predlog nove kolektivne pogodbe Zbornici za razvoj slovenskega zasebnega varovanja (ZRSZV) posredoval 9. maja 2024, ta pa je sindikatu svoj predlog posredovala 24. oktobra in nazadnje 25. februarja. Na zadnjem pogajalskem sestanku 27. maja bi pogajalski strani morali pristopiti k oblikovanju skupnega predloga nove kolektivne pogodbe v dejavnosti zasebnega varovanja, vendar ZRSZV svojemu predstavniku ni podelil pogajalskega mandata, s čimer bi se pogajalski proces lahko začel. Še več, ZRSZV je prek svojega odposlanca Branka Slaka sindikatu posredoval zgolj podpis svojega predloga KpZV, brez pogajanj, kljub temu da je sindikalna stran oba predloga ocenila za enakovredna in bi lahko služila kot osnova za začetek skupnih pogajanj. Ker v SKVNS ne pristajajo na dejstvo, da je bil predlog sindikalne strani neupoštevan in zavrnjen v celoti brez kakršnega koli argumenta, so naposled ugotovili, da v dejavnosti zasebnega varovanja pogajanja za sklenitev celovite kolektivne pogodbe niso mogoča. Soglasno so sprejeli sklep, da bodo ponovno poskušali z zakonodajno pobudo v državnem svetu.

Zasebno varovanje v javnem sektorju večinoma zunanja storitev

Kot je na 9. redni seji republiškega odbora sindikata za dejavnost zasebnega varovanja, ki je potekala pred sejo pogajalske skupine, opozorila predsednica SKVNS Majda Marolt, je bil ključen motiv v prizadevanjih za sklenitev nove KpZV dejstvo, da zaposleni v dejavnosti zasebnega varovanja opravijo več kot polovico svojih storitev v javnem sektorju ozirom, da so delovna mesta zaposlenih v dejavnosti zasebnega varovanja v okviru javnega sektorja (sodišča, upravne enote, šole, zdravstveni domovi itd.).

Osnovna plača večine teh varnostnikov še vedno ne dosega minimalne oziroma jo mora delodajalec doplačevati, in to kljub dejstvu, da opravljajo storitve za javni sektor, kjer naj ne bi bilo zaposlenega pod minimalno plačo. Tako naj bi vsaj zagotavljal zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju. Na tem mestu po mnenju predsednice SKVNS prihaja do dvojnih meril: varnostnik, ki je neposredno zaposlen v javnem sektorju, ima osnovno plačo najmanj v višini minimalne plače, medtem ko varnostnik, zaposlen v podjetju zasebnega varovanja, ki opravlja delo na primerljivem delovnem mesto, prejema nižjo osnovno plačo, kot znaša minimalna plača. Gre torej za dve kategoriji delavcev: bolje in slabše plačane, ki pa oboji delo opravljajo v javnem sektorju oziroma za javni sektor. Kot je izpostavila Marolt, je to stanje nepravično do zaposlenih v zasebnem varovanju, saj se v dejavnosti preko javnih naročil ustvarjajo visoki dobički. SKVNS in ZSSS sta že pred leti zahtevala dodatni kriterij pri javnih naročilih z obrazložitvijo, da ne more biti pri izbiri ponudnika kot edini kriterij upoštevana najnižja cena, s čimer pa nista uspela.

Na problematičnost tovrstnega outsourcinga v javnem sektorju je opozoril tudi samostojni svetovalec ZSSS za pravno področje Matija Drmota, ki je pojasnil, da gre sicer za dovoljeno in zakonito obliko dela, vendar se velja spomniti na koalicijsko zavezo o odpravi outsourcinga v javnem sektorju. V sindikatu so sklenili, da bodo vlado in pristojno ministrstvo opozorili na anomalijo prekarno zaposlenih varnostnic in varnostnikov v javnem sektorju ter vzpostavili stik z relevantnimi deležniki v zakonodajnem postopku.

M. P.

Omenil si, da je povprečna starost delavcev v dejavnosti od 45 do 50 let. Koliko mladih pa se dejansko še odloča za ta poklic?

Poznamo izjeme, a za večino je to začasno delo, dokler ne najdejo boljšega oziroma ugodnejše opcije, tudi v smislu dohodkov. Ko si mlad in želiš imeti družino, je težko opravljati delo varovanja objektov in premoženja. Tistim, ki varujejo lokale, nogometne tekme in koncerte, je običajno lažje. Naredijo nacionalno poklicno kvalifikacijo in so potem usposobljeni samo za to delo. Zdaj pa je v večjih podjetjih, ki dejansko zaposlujejo, mladih vedno manj in lastniki bi se morali malo zamisliti glede plačila in pogojev dela, da bi jih privabili. Kar opažam, ko se pogovarjam z direktorji, je, da se zavedajo, da dolgoročno potrebujejo mlajši kader, ki bo zmogel podjetje obdržati na gladini, ko starejši ne bodo mogli opravljati več vseh del. Tako da je situacija resna in upam, da večja podjetja pristopijo k pogajanjem za podpis neke oblike kolektivne pogodbe, da bi se lahko zadeve jasno opredelile in v prihodnosti izboljšale. Zdaj v dejavnosti vlada divji zahod.

Kako pomembno je po tvojem mnenju sindikalno delovanje v takšnih razmerah?

Zelo pomembno. Ne da kdo komu gleda pod prste, so kršitve še večje. Na splošno je bil sindikalizem v mojih začetkih močnejši. V varovanju so že takrat velike firme delale vse po svoje, npr. izkoriščale ogromno brezposelnost. Rajši so plačevale kazni, kot da bi se držale zakonov. V mojem podjetju je bilo zato zame pred petnajstimi leti težje delati kot sindikalist. To dejansko pomeni, da so bili večji pritiski, manj se je držalo zakonov, ker se je točno vedelo, kakšne so kazni delovnega inšpektorata. Direktorji so vedeli, da bodo imeli več profita, če plačajo kazen, kot če zagotovijo svojim delavcem vse pravice, ki so določene v zakonu.

Sčasoma, predvsem v zadnjih nekaj letih, so se te zadeve začele spreminjati, vsaj pri nas v Aktivi se res držijo zakonov. A to ni dovolj, saj so standardi nastavljeni na minimalne pravice. Mnogi člani ne vedo, da zakoni definirajo samo minimalne pravice in zato dejanske dosežke sindikata jemljejo za samoumevne, kot da jim »pripadajo«. Še vedno ni zavedanja, da brez sindikata mnogo izboljšav ne bi bilo.

S kakšnimi problemi se sicer člani še obračajo na vas?

Dejansko največ vprašanj je povezanih s samimi dohodki. Zlahka rečem, da so varnostniki med najnižje plačanimi delavci v Sloveniji, se pravi, s pravičnim plačilom je povezano njihovo lastno preživetje ali ne. Potem imamo pa situacije s kršitvijo počitka, odpravo presežka ur, izplačilom dodatkov in regresa in nenazadnje tudi s komunikacijo. Sindikati smo v zasebnem varovanju namreč pogosto obvod za reševanje težav v delovnem kolektivu. Področni vodje, če kaj zafrknejo, znajo del problema zatajiti. In stvari se nato kopičijo, zadeva pa naenkrat eskalira. Sindikat se zato trudi poskrbeti, da glas delavca pride mimo področnih vodij in direktorjev do glavnega direktorja. Mi lahko na seji predstavimo problem delavca v pravi luči, brez vmesnih filtrov, ki jih predstavljajo nadrejeni. Torej, če imajo naši člani probleme, sindikat poskrbi, da informacije pridejo na pravo mesto.

Tu ste sindikalni zaupniki verjetno najbolj na udaru?

Res je. Dejansko se name kot na sindikalnega predsednika obračajo s številnimi, tudi osebnimi problemi. Včasih potrebujejo zgolj pogovor, drugič nasvet. Tako člani kot nečlani. Pri tem je pomembno, da so tudi v podjetju zaznali korist socialnega dialoga. Zdaj razumejo, da se določeni problemi z nami prej razrešijo, zato nas pri delu tudi ne ovirajo in nam omogočijo vsa sredstva, ki so za to potrebna.

Za konec: kaj so po tvojem mnenju lastnosti dobrega sindikalnega zaupnika?

Da zna prisluhniti ljudem pri vseh problemih, ki so povezani s službo, mora biti dober poslušalec. Znati mora in zmoči povezati skupaj tako člane kot nečlane. Ljudem mora znati problem predstaviti v drugi luči, kot ga oni vidijo. Se pravi, da ni vse črno-belo, da so tudi nianse. Skratka, biti mora človek, razumeti mora drugega človeka, da se lahko postavi v kožo tega človeka, ker samo tako lahko razume dejansko, kako se v tem trenutku počuti in kako razmišlja. V odnosu do delodajalca pa, ko ima argumente, ko ve, da za njim stojijo člani in zakon, takrat mora biti neomajen.

Miha Poredoš,
foto Scott Webb/Unsplash

Delavska enotnost

To zapis je skupek dveh posameznih tekstov, Darko Škerlak: »Delavci v zasebnem varovanju si zaslužijo, da zanje poskrbi država, če delodajalcem ni mar.« in SKVNS: Zbornica zasebnega varovanja proti sklenitvi celovite kolektivne pogodbe, avtorja Mihe Poredoša, ki sta bila najprej objavljeni v enajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod enajste letošnje redne številke (12. 6. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!