Kape ne, klobuk dol! – Glosin klobuk letos lutkarici Poloni Kores
9. 12. 2022
Letošnje priznanje Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa, ki ga ta podeljuje ob praznovanju rojstnega dne Franceta Prešerna, je prejela dramska igralka, animatorka, glasbenica in predsednica sindikata Lutkovnega gledališča Ljubljana Polona Kores.
Idejo za priznanje je v začetku leta 2008 predstavil takratni predsednik sindikata Doro Hvalica, ki je bil strasten ljubitelj klobukov. Glavni odbor sindikata je nato sklenil, naj bo priznanje nekoliko drugačno od običajnih sindikalnih priznanj. Nagrajenec ali nagrajenka poleg klobuka, ki si ga po navdihu izbere v eni izmed klobučarn, prejme diplomo in hranilnik, napolnjen s kovanimi Prešerni. Za prejemnico prvega priznanja Glosin klobuk je bila izbrana Elizabeta Fičur, sindikalna zaupnica na območni izpostavi Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) v Piranu, v naslednjih petnajstih letih pa so nagrado podelili širokemu spektru ustvarjalk in ustvarjalcev na področju dramske in filmske umetnosti, uprizoritvene kulture, književnosti in varovanja narave in okolja, če omenimo zgolj nekatere.
Predsednik sindikata Mitja Šuštar je slavnostno podelitev začel z daljšim govorom, v katerem si je za izhodiščni motiv izbral 222-letnico rojstva Franceta Prešerna in njegov lik in delo, kot ju v svoji polemični noveli »Resnica o Prešernu« okarakterizira slovenski pesnik in pisatelj Ivan Sivec: »Mnoge, ki so se posvetili Prešernovim mojstrovinam in razčlenjevanjem njegovega opusa ter osebnosti, zmotijo zelo slabe, obrobne, nesmiselne, nedokazane označbe,« je povedal Šuštar. Nadalje je s praktičnimi primeri nekaterih Prešernovih sodobnikov in novejših interpretov postavil antitezo njegovemu domnevnemu ženskarstvu in alkoholizmu. Pesnika je vzpostavil kot čustveno in moralno zrelo avtoriteto, ki se je v svoji predanosti vprašanju narodnega buditeljstva in slovenskega jezika odrekel tako ljubezni in družini kot druženju in užitkarstvu. V svojo vzneseno fabulo je Šuštar spretno vpeljal tudi ekonomsko in družbeno kritiko sodobnosti, ob hkratnem poudarjanju dejstva, da je bil Prešeren v prvi vrsti humanist in šele nato družbeni delavec, enako kot drugi velikan slovenskega slovstva Ivan Cankar. Pri branju odlomka iz Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica so nato predsednika sindikata naposled premagala čustva in na pomoč mu je morala priskočiti interpretka iz občinstva. Govoru je sledil glasbeni premor, v katerem nas je z dvoglasno interpretacijo Francetove Vrbe v jesensko zasanjanost popeljal slovenski filmski in gledališki igralec ter član sindikata Glosa Renato Jenček. Občinstvo pa je pozorno prisluhnilo tudi deklamaciji Prešernove Glose in Slovesa od mladosti.
Poleti se kuhajo, pozimi prezebajo
Sindikat Glosa je v svojem sporočilu ob decembrskem veselejšem dnevu kulture opozoril tudi na položaj prizadevnih delavk in delavcev v kulturi, ki je pogosto prezrt, podplačan, a hkrati zelo pomemben. To so zaposleni v potujočih knjižnicah oz. bibliobusih. »Pozabili ste nanje, prav je, da jim po dolgih letih ignorance priznate veljavo. Njihova stiska je velika, delajo v težkih pogojih, izgorevajo na terenu, z neprestanimi premiki, poleti se v vozilih kuhajo, pozimi prezebajo. Delovno okolje ne odraža minimalnih standardov, podvrženi so stresu zaradi nepredvidljivih razmer v prometu. Kot dele posameznih splošnih knjižnic imamo 13 vozil potujočih knjižnic (11 večjih bibliobusov in dva bibliokombija), ki delujejo na območju 85 slovenskih občin, obiskujejo pa tudi zamejce v sosednjih državah (Hrvaška, Italija, Madžarska). Vozila mesečno obiščejo več kot 820 postajališč. Širom po Sloveniji vsak mesec tako vznikne 820 majhnih, a popolnoma opremljenih knjižnic, pravljičnih sob in družabnih prostorov, v katerih se ne le izposojajo knjige, marveč se v njih tkejo pristne vezi med ljudmi. Potujoče knjižnice so pogosto edina oblika knjižnične dejavnosti, ki je na voljo prebivalcem. Bibliobusi, poleg manjših in večjih naselij, obiskujejo tudi osnovne šole, vrtce, domove starejših občanov, prevzgojne zavode in ustanove, v katere so vključene osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju. To terja zahtevno prilagajanje posebnim oblikam dela, ki potekajo v teh institucijah. Zaposlenih na bibliobusih ni veliko, vsega skupaj šestintrideset. Zaradi narave dela so posadke bibliobusov na terenu povprečno šest do sedem ur dnevno, poslanstvo opravljajo z veseljem in vnemo, se pa ob tem soočajo z vsemi problemi terenskega dela. Zagata je že zagotavljanje najosnovnejše higiene, kot je umivanje rok. A največja tegoba je vsekakor dostop do sanitarij, ki jih na vozilih ni. Zaposleni so celo primorani spreminjati način prehranjevanja, da se prilagodijo pogojem na terenu, kjer ni možnosti uporabe sanitarij. Na vozila in z njih je treba vsakodnevno prenašati velike količine gradiva; govorimo o tonah. Nekatera vozila so parkirana daleč od skladišč (ki ponavadi niso opremljena z dvigali), kar pomeni nalaganje gradiva na vozičke, nato prenašanje v osebne avtomobile in dostavljanje na bibliobuse. V vseh vremenskih pogojih! Vse to slabša njihovo zdravje in jim krajša življenje. V zimskih mesecih povzročajo dodatne težave razmere v prometu, ko morajo vozniki marsikdaj kidati sneg, da se sploh prebijejo na postajališča oziroma z njih. Vozniki bibliobusov se nenehno soočajo z odgovornostjo upravljanja 10 do 12 metrov dolgih in nad 15 ton težkih vozil na ozkih in zavitih cestah. Postajališča potujočih knjižnic niso namenska postajališča in niso opremljena z obračališči, kar zahteva obilo spretnosti, manevriranja in vzvratne vožnje. Ponekod je dostop do postajališč v naseljih tako ozek, da odločajo dobesedno milimetri,« je odločevalcem, ki imajo odgovornosti na področju kulture, sporočil predsednik Glose Mitja Šuštar in jih pozval, naj po dolgih letih ignorance takoj zagrizejo tudi v ta »kulturni« delavski problem in rešijo krivico, ki jo je z malo volje mogoče odpraviti. Tudi v Delavski enotnosti, kjer ne le, da spoštujemo vse poklice in se zavzemamo za ljudi, ki te poklice opravljajo, ampak tudi vedno znova ustvarjamo pisano besedo, se zavezujemo, da bomo tudi ta problem kmalu spet izpostavili, tokrat tudi s težkimi izkušnjami tistih, ki delajo na bibliobusih.
Mojca Matoz
Polonca ‒ predana delavka in sindikalistka
Uvodnemu je nato sledil ceremonialni del s predstavitvijo letošnje nagrajenke, ki se je mnogim v začetku zdela precej nenavadna. Od vsepovsod so v utemeljitev jadrali presežki, dokler nam na koncu Šuštar ni pojasnil, da so slišane stavčne povedi izbor utemeljitev zadnjih petnajstih let, prav vse pa naj bi veljale tudi za letošnjo nagrajenko Polono Kores. Ta je že v zgodnjih letih sodelovala v predstavah Slovenskega narodnega gledališča Opera in Balet Ljubljana ter z glasbenikom Janijem Kovačičem. Vrhunska violinistka s popolnim posluhom je diplomirala na Akademiji za glasbo in se hkrati izobraževala v Lutkovno-gledališkem studiu. Po zaključku šolanja je, poleg poučevanja violine, začela delati v tej ustanovi. Od leta 2008 je stalna članica ansambla, nastopa v vlogah za otroke in odrasle. Za sabo ima številne vloge in predstave, med njimi ogromno nagrajenih – tako za animacijo, igro, grand prix kot tudi komedijantko večera. Je tudi prejemnica Pengovove listine, najvišjega možnega priznanja za dosežke na področju lutkovnega ustvarjanja za obdobje najmanj zadnjih štirih let. Ali v bolj zvenečih besedah predsednika sindikata Glosa: »Polonca je v več kot šestih letih, odkar je predsednica sindikata Lutkovnega gledališča Ljubljana, tam postavila nove temelje sindikalne organiziranosti. Pod njenim vodstvom je sindikat precej napredoval, za več kot trikrat se je povečalo tudi članstvo. Pri svojem sindikalnem delu si Polonca prizadeva za kakovostnejšo podobo sindikata in zavoda. Je angažirana pogajalka za vse delavce, posebno tehnične kadre in tiste z nižjo izobrazbo. Pri tem se izkazuje s strokovnim znanjem, z vztrajnostjo pri razčiščevanju vprašanj, razumevanjem delovnih pogojev in nepopustljivostjo pri uveljavljanju vrednot socialnega dialoga. Sodeluje s krovnim sindikatom in z našo službo pravne pomoči ter z dosežki seznanja in prenaša dobro prakso v obe smeri. Je prodorna, v kratkem času je uredila več, kar nekaterim dolga leta ni uspelo. Ker se na kulturen način bori za ponižane in razžaljene in ker je varuhinja zakonitosti in transparentnosti, jo imajo ljudje radi, vodstvo zavoda pa malo manj. Vložila je pomembno vzorčno tožbo na delovno in socialno sodišče ter se na ta način izpostavlja za druge in njih pravice, v svojem delovnem okolju pa uživa zaupanje in spoštovanje.«
Ker je bila Polona Kores zaradi dela na podelitvi odsotna, so nagrado v šegavi maniri simbolno podelili njenemu portretu, prevzel pa jo je njen partner Andrej, tudi sam vrhunski glasbenik, ali kot ga je muzavo predstavil Mitja Šuštar: »Iste vrste ptiči skupaj letijo.« Njena fotografija bo odslej krasila sindikalno pisarno Glose, mi pa za konec dodajmo le »Kape ne, klobuk dol« ob taki slovesnosti.
Miha Poredoš
Delavska enotnost
Ta članek je bil najprej objavljen v najnovejši, prvi decembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...