Vključenost v sindikat ohranja upanje, da pravice ne bodo ostale le mrtva črka v zakonodaji – Pogovor z novo sodelavko ZSSS Kristino Gomboc Nikolič

2. 2. 2022

Kristina Gomboc Nikolič je od lanskega prvega novembra sodelavka ZSSS. V Domu sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, v drugem nadstropju, dela kot pravna zastopnica delavk in delavcev v regijski organizaciji zahodne Slovenije. Po skoraj treh mesecih svojega dela na sindikatih seveda še nima odgovorov na vsa sindikalna vprašanja, ima pa jasna in nedvoumna strokovna in osebna stališča.

Kakšno delo opravljaš kot pravna zastopnica delavk in delavcev?

Name se obrnejo delavke in delavci s konkretnim problemom, ki ga imajo. Tega poskušamo najprej rešiti na ravni delodajalca, če pa to ne gre, vložimo ustrezna pravna sredstva na sodišču ali na inšpektoratu za delo.

Tudi za Delavsko enotnost si že napisala nekaj nasvetov. Delo si očitno zagrabila takoj, ti sodelavci in sodelavke kaj pomagajo?

Seveda, boljši kolektiv bi si težko želela. V bistvu so me zelo mehko uvajali. (Smeh) Sem pa že imela izkušnje na tem področju, zato mi je bilo mogoče malo lažje.

Kje si nabirala izkušnje?

Delala sem v odvetniški pisarni na primerih zastopanja tako delodajalcev kot delavcev. Tako da imam izkušnje z obeh strani. So se me pa stiske delavk in delavcev vedno posebej dotaknile, in ko sem videla oglas za to prosto delovno mesto, me je kar pritegnil. Sploh zato, ker se mi zdi, da določeni delavci ne bi imeli ustrezne pravne pomoči, če je ne bi dobili kot člani sindikata. Za odvetnika enostavno nimajo dovolj sredstev, za brezplačno pravno pomoč pa se ne odločijo radi. To kar zagotavlja sindikat, je zelo strokovno in pomembno zlasti za tiste, ki drugače ne bi mogli rešiti svojih problemov. In občutek, da lahko pri tem pomagaš, je poseben.

Zakaj se ti zdi, da je brezplačna pravna pomoč, ki jo nudi sodišče, za mnoge problematična?

Mnoge je preprosto sram, zdi se jim ponižujoče. Zanjo je namreč treba dodatno zaprositi in izkazati svoje finančno stanje. Predložiti je treba dokazila o vseh finančnih sredstvih, ki jih prejemajo sami in njihovi družinski člani. To je tako kot pri drugih socialnih transferjih, pogledajo vso lastnino, preverijo cenzuse, vse. Če je delavčevi prošnji ugodeno, mu Služba za brezplačno pravno pomoč (služba za Bpp) določi odvetnika s seznama tistih odvetnikov, ki nudijo Bpp. Poleg tega je pod določenimi pogoji potrebno sredstva za pravno pomoč vračati državi, kar mnoge preseneti. Članom sindikata je ta postopek prihranjen in jim je zagotovljena takojšnja pravna pomoč. Možnost, da jim sindikat brezplačno nudi pravno varstvo in jih po potrebi tudi zastopa na sodišču, je velika prednost, ki jo nudi članstvo.

Kako takšno svetovanje poteka?

Član oziroma članica se oglasi na sestanku ali se oglasi po telefonu, elektronski pošti. Če lahko, skušamo zadevo rešiti takoj s pravnim nasvetom, čim je stvar bolj obsežna, pa sestanku sledi kakšna pisna korespondenca v zvezi z dokumentacijo, potrebnimi listinami. Z gradivi nam izkažejo problem, da ga lahko potem temeljito preštudiramo.

Kaj je pri teh gradivih pomembno, na kaj morajo biti pozorni tisti, ki iščejo svojo pravico?

Temelj vsakega delovnega razmerja je zakonita pogodba o zaposlitvi, slednja določa tudi, katere kolektivne in podjetniške pogodbe zavezujejo delodajalca. Dodatno pravice in obveznosti urejajo še razni interni akti, pravilniki, akti o sistematizaciji dela ipd.

So pomembne tudi plačilne liste?

To je odvisno od tega, kakšen je problem. Vsekakor pa pripomorejo, da lahko izračunamo morebitne odpravnine, odškodnine, dodatke in podobno.

Kako pa je mogoče priti do internih aktov delodajalca?

Ti morajo biti dostopni za vpogled vsem delavcem, zaposlenim pri delodajalcu. Dostopni so jim v kadrovski službi ali pri sindikalnem zaupniku. Zdi pa se, da mnogi delavci ne vedo, da imajo pravico vpogledati v te akte, oziroma celo, da ti akti sploh obstajajo. So pa lahko zelo pomembni za natančno preučitev primera. Tudi pisna korespondenca med delavcem in delodajalcem je lahko veliko vredna. Če se dogaja mobing, delavcem svetujemo, da pišejo dnevnik, vanj pa datum, kaj mu je bilo rečeno, storjeno in kdo je kaj rekel, morebitne priče, ki so to slišale, videle. Take stvari se v sodnih postopkih zelo obnesejo.

Je mobinga veliko?

Ja, mobinga je veliko, uspeha na sodiščih pa zelo malo. Predvsem zato, ker je mobing težko dokazati. Gre za trajajoče, ponavljajoče se negativno, diskriminatorno in žaljivo ravnanje ali vedenje na delovnem mestu. Gre za sovražno, ponižujočo in neetično komunikacijo. Čeprav je po zakonu dokazno breme obrnjeno, kar pomeni, da mora delodajalec kot tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da trpinčenja ni bilo, mora tudi delavec izkazati, da se je to res dogajalo. In to je težko. Gre pa za hude kršitve, ki posameznika zelo prizadenejo. Na delovnih mestih preživimo osem in več ur in delati v takem okolju je zelo stresno, škodljivo za zdravje. Dalj časa trajajoče žaljivo, ponižujoče in negativno ravnanje tudi globoko prizadene delavčevo čast in dobro ime, zaradi česar lahko trpi duševne bolečine. Gre torej za nezakonit in protiustaven poseg v njegovo osebno dostojanstvo in osebnostne pravice.

V ZSSS si začela delati v času zaostrenih razmer zaradi epidemije, ko so kršitve specifične. Kaj je posebnost tega časa?

Veliko je vprašanj, povezanih z interventno zakonodajo, raznimi dodatki in podobno. Vsa ta problematika je zakrila druge probleme, ki so ostali nekako v ozadju.

Tempo sprejemanja interventne zakonodaje je sicer malo popustil. Je pravnikom težko slediti spremembe, ki jih prinašajo?

Ja, kar težko. Zlasti na začetku je bilo treba ujeti njihov tempo. Bilo je hektično, bila sem še v odvetniški pisarni in zastavljalo se nam je veliko vprašanj, s katerimi smo se obračali na različna ministrstva po pojasnila. Težko je bilo priti do konkretnih odgovorov. Zdaj je že lažje, vzpostavile so se prakse oziroma nas več nič ne more presenetiti.

V glavnem pokrivaš probleme delavk in delavcev javnega sektorja. Kaj so njihovi glavni problemi?

Tako je, pokrivam javni sektor, vendar si s kolegi razdelimo tudi druge delovne naloge. Veliko problematike je v zvezi z dodatki v nevarnih pogojih dela, tudi razna vprašanja, povezana z dopusti, ki so se spreminjali s PKP-ji, podaljšala se je namreč pravica do izrabe dopusta. Vprašanja so povezana tudi z bolniškimi, karantenami, testiranji.

Trenutno se spreminja tudi nekaj aktov o sistemizaciji zavodov. Te pregledujemo, svetujemo. Pri tem pogosto zaznavamo, da so delavcem določene preobširne naloge. V bistvu gre za diskrecijsko pravico delodajalca, da odloči, kaj bo nekomu odredil za delo. Od delavca pa je potem odvisno, ali bo tako delo tudi lahko opravil: potem pa pogosto slišijo, da lahko gredo »drugam v službo, če jim kaj ni všeč«. Kar malo frustrirajoče je, da nimamo podlage za to, da bi lahko to vsebino omejili. Delavcem se preveč nalaga. Delavcu je enostavno ponujena nova pogodba, če je ne podpiše, mu delodajalec lahko odpove pogodbo iz poslovnih razlogov.

Veliko število vprašanj je povezanih tudi s cepljenjem, PCT-pogoji. Zaznavamo tudi precej velik pritisk na necepljene. Ne bi mu mogli več reči delodajalčeva spodbuda, ampak že kar prisila. To smo zaznali tudi v več javnih zavodih. Gre za dejanske grožnje z odpuščanji, znižanji plač, zmanjšanjem plačilnih razredov. Ponekod so bile grožnje tudi udejanjene. Določeni delodajalci izplačujejo nagrade zaposlenim, če je oddelek 100-odstotno precepljen. S tem se zaostrujejo odnosi med cepljenimi in necepljenimi. Ponekod necepljeni dobivajo nižje ocene uspešnosti zgolj zaradi tega. To je precejšnja diskriminacija, če ne celo nadlegovanje. Navidezno pa se ustvarja vzdušje, da gre za splošno dobro, da gre za solidarnost do sodelavcev, lojalnost do delodajalca.

 

Vladanje z odloki, kršitve in posegi v človekove pravice … Se ti zdi, da je v času korone pravna država pri nas zelo na preizkušnji?

Kot pravnica sem velikokrat zgrožena in prizadeta nad tem, kar slišim, berem. V državi se vse bolj odmikamo od vladavine prava in to je to, kar me najbolj žalosti. Napadi na sodišča, če med sodniki ni simpatizerjev politike vladajoče garniture, napadi na tožilstvo, na medije, pri čemer naj izpostavim trenutno dogajanje na RTV Slovenija, razmere vzbujajo resne pomisleke in bojazen.

Zaznavaš tudi problem ločenosti vej oblasti?

Veje oblasti bi morale uravnoteževati druga drugo, se nadzirati, vendar si ena veja oblasti lasti večje pravice in pristojnosti, kot ji pripadajo, zaradi česar so meje med vejami oblasti zabrisane. Vladanje z odloki, javna diskreditacija sodnih odločb. Dolgoročne posledice takega ravnanja nas še čakajo.

Pogosto se tako delavci kot delodajalci izgovarjajo na nepoznavanje prava. Glede na to, da smo delavci šibkejši člen delovnih razmerij, je to še posebej problematično. Je ob tej množici pravnih aktov sploh mogoče poznati vse relevantne?       

Če se pogovarjava samo o delovnem pravu, na tem področju tega še ni tako veliko, pa je delavcu sigurno težko slediti vsemu. Ne samo slediti, tudi razumeti. Če pogledava samo zakon o delovnih razmerjih (ZDR), je zelo veliko stvari, ki jih dopolnjuje sodna praksa. Ni mogoče pričakovati, da bo delavec poznal tudi to. Nekatere dele zakonodaje pa bi bilo treba malo posodobiti. Poglejmo samo delo na domu, ki je sedaj eno od pogostih vprašanj. ZDR ga ureja zelo skopo in relativno neživljenjsko, delodajalcu na primer nalaga, da mora delavcu zagotoviti varne pogoje dela na domu. Kaj je s tem mislil zakonodajalec in v kakšnem obsegu, ni jasno. Ko je bil zakon pisan, dela na domu ni bilo oziroma ga je bilo zelo malo.

Znan je podatek, da naj bi se delo na domu od leta 2019 do danes povečalo v Sloveniji za stokrat. Katera so glavna vprašanja, ki jih kot sindikalna pravnica dobivaš v zvezi z delom na domu?

Predvsem me sprašujejo o tem, ali je treba, ker gre za spremembo kraja opravljanja dela, skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Zakon namreč to določa. Pogodbe je treba podpisati na novo in delavce je strah, da bi jim delodajalci z novimi pogodbami predlagali še kakšno drugo spremembo njihovih pravic. In v resnici tu ni nobene varovalke. Včasih se bojijo za pravice, ki jih že imajo, zato bi raje videli, da podpišejo v zvezi z delom na domu le aneks k pogodbi o zaposlitvi. V praksi se aneksi sicer uporabljajo in tudi inšpektorat, če je sklenjen aneks, to kar spregleda in ni neka kršitev, ki bi jo sankcionirali. To pa se lahko po končani epidemiji spremeni. Mi smo dolžni slediti zakonodaji, zato svetujemo nove pogodbe, a ko delavec predstavi svoje strahove, ga čisto razumem.

Omenila si sodno prakso. Najbrž bi je imeli več, če bi se delavke in delavci večkrat odločili tožiti svoje delodajalce. Se ti zdi, da je strah prisoten?

Absolutno. Ljudje se bojijo delodajalca, bojijo se sodišča. To je za njih izjemno stresno. Tudi ljudje, ki so se zdeli neustrašni, so lahko na dan, ko bi morali biti zaslišani na sodišču, samo še lupina.

Je tvoja naloga tudi, da presodiš, ali je neko zadevo mogoče dobiti na sodišču?

Ja, mi članu oziroma članici povemo, ali bi zadeva dejansko »pila vodo« na sodišču. Včasih se pač ne splača, saj gre veliko živcev, stresa za negotov izid. Včasih pa je enostavno prav in je treba, zato delavca spodbujamo, da se odloči za tožbo. Če ne želi, pa ga seveda ne silimo. Marsikdaj se recimo obrnejo na nas prepozno, ko je kakšna zadeva zastarana, ali pa podpišejo kaj, preden so se posvetovali z nami. Če bi morala poslati nekakšno sporočilo članom, je to, da naj nihče nič ne podpisuje, če se prej ne posvetuje z nekom, ki je prava malo bolj vešč. Ravno zato, ker je kakšne določbe včasih težko razumeti in delavec ne ve vedno, kakšno širino lahko imajo. Včasih kdo na hitro podpiše kaj, na primer sporazum o prenehanju delovnega razmerja, tudi zaradi grožnje, da bo recimo prijavljen policiji za zadevo, ki je ni niti zagrešil. Dejansko ga ustrahujejo. A s podpisom lahko izgubi vse pravice, preneha mu delovno razmerje in izgubi pravico do nadomestila za brezposelnost na zavodu. Se pravi, čez noč je na cesti in brez dohodka.

Je mogoče takšen podpis izpodbijati?

Vrhovno sodišče je ostro začrtalo sodno prakso, po kateri grožnja s kazensko ovadbo zaradi domnevno storjenega kaznivega dejanja ne predstavlja nedopustne grožnje. Zato taka grožnja na sporazum o prenehanju delovnega razmerja ne more vplivati. Drugače je z grožnjami, ki bi objektivno lahko povzročile občutek strahu za življenje ali telesno celovitost (grožnja s pištolo, odvzem prostosti itd.), a to so že skrajni primeri.

Sodišča v vseh fazah postopka ponujajo strankama poravnavo, mediacijo. Kakšne izkušnje imaš s tem?

Mislim, da je poravnav v delovnih sporih precej, celo večina. Na delavski strani je premislek tudi zaradi stresa, ki ga povzročajo sojenja, delodajalci pa, če so finančno malo bolj močni, naredijo vse, samo da se znebijo delavca. To lahko pomeni, da se tisti, ki imajo dovolj denarja, lahko znebijo kogarkoli se želijo, če postavijo pravo ceno. Če so odpovedi iz poslovnega razloga speljane skladno z zakonom, od rokov, odpravnine, odškodnine, mi praktično zelo težko napademo. Vsak delodajalec ima v praksi pravico optimizirati svoje poslovanje. Lahko pa napademo nezakonito odpoved recimo v primeru, da je bil v aktu o sistematizaciji spremenjen naziv delovnega mesta, delovne naloge pa so dejansko ostale iste, na to delovno mesto pa je bila zaposlena nova oseba. Tukaj gre za očitno fiktiven poslovni razlog.

Kako vidiš problem prekomernega zaposlovanje po drugih pogodbah, ne po pogodbi za nedoločen čas?

Kar se tiče pogodb za določen čas, je v zakonu dobra varovalka, da se po drugem letu, se pravi običajno po drugi enoletni pogodbi za določen čas, ta pogodba avtomatično transformira v pogodbo za nedoločen čas. Kar se tiče pogodb civilnega prava, pa to težko komentiram, saj še nimam toliko izkušenj. So pa znani primeri, da so uporabljali študente za redno potrebo po delu, konkretno je šlo za stevardese v Adrii, ki so vtoževale in so dejansko dobile priznana vsa ta leta za nazaj in pravice, ki so jim pripadale ipd.

Domišljija lastnikov kapitala pa je sicer neizmerna; eno je na primer platformno delo, saj naj platforme ne bi bile delodajalec. Imaš tukaj kakšno izkušnjo?

Še ne. Gre pa za grdo izkoriščanje, ki je prišlo do te točke, da se delavci znajdejo celo v življenjsko nevarnih razmerah, saj je njihov prihodek časovno pogojen, delo pa opravljajo v vseh vremenskih razmerah. Drug primer je lahko delo od doma, saj predstavlja cenejše delovno mesto, delavce pa priklepa na računalnik na domu, kjer so s časom na razpolago več kot osem ur na dan, oziroma se to od njih pričakuje.

Kam torej pelje takšna razgradnja delovnega prava in delavskih pravic?

Delavske pravice se čedalje bolj izgubljajo v novih oblikah dela, zakonodaja in sodna praksa pa trendom ne sledita. Da pravice ne bodo ostale le mrtva črka v zakonodaji, menim, da vključenost v sindikat ohranja upanje, da bodo med seboj povezani, združeni delavci in delavke lahko ponovno ubranili delavske pravice, ki so si jih v zgodovini že pridobili oziroma so si jih priborili. Pri tem bi zaključila z afriškim pregovorom: če bi rad šel hitro, pojdi sam, če bi rad prišel daleč, pojdite skupaj.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta intervju je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi januarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!