Hvalnica norosti, drugič: Ko je pot iz krize – ukinitev minimalne plače

11. 8. 2013

V torek, 6. avgusta 2013,  smo na javni tribuni Gospodarske zbornice Slovenije o rasti gospodarstva in novih delovnih mestih, lahko med drugim slišali tudi izjave o tem, da je treba ukiniti minimalno plačo ter regulacijo plač v celoti prepustiti trgu.

 

Za začetek poglejmo, kaj o tem predlogu menijo mednarodne organizacije in institucije.

 

Mednarodna organizacija dela (ILO) je 7. decembra 2012 pozvala svojih 185 držav članic k sprejetju politike minimalne plače, in sicer kot načina za zniževanje revščine in zagotavljanja socialne varnosti za ranljive delavce. Ali kot je povedal generalni direktor ILO Guy Ryder: »Minimalna plača pomaga varovati nizko plačane delavce in preprečuje padec njihove kupne moči«.

 

Tudi Poročilo ILO o plačah 2012/2013 ne pozabi omeniti Globalni pakt o zaposlovanju (Global Jobs pact), v katerem spodbujajo vlade, naj »upoštevajo tudi možnost  minimalne plače, ki lahko znižajo revščino in neenakost, povečajo povpraševanje in doprinesejo k ekonomski stabilnosti«.

 

Prav tako izpostavljajo primer Brazilije, kjer so v luči povečevanje domače potrošnje minimalno plačo opazno zvišala leta 2005 in se redno usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Brazilska vlada je tako februarja 2009 dvignila znesek minimalne plače za 12 odstotkov, kar je po oceni ILO dvignilo brazilski BDP za 0,7 odstotne točke. In še nekaj: februarja 2009 je bila brazilska minimalna plača 465 realov oziroma okoli 230 ameriških dolarjev, kar je skoraj dvakrat več od zneska minimalne plače iz februarja 2002 (264 realov). V vmesnem obdobju je Brazilija doživela opazno povečanje zaposlovanja in znižanje dela na črno.

 

Evropska komisija (EK) je v dokumentu z imenom »K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti« (18. 4. 2012) med drugim zapisala: »Tveganje za revščino zaposlenih je visoko, zlasti v državah z neenakomerno porazdelitvijo dohodka in nizkimi minimalnimi plačami, med posamezniki s pogodbami o začasni zaposlitvi ter v gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela in enostarševskih gospodinjstvih. Določitev ustreznih ravni minimalnih plač lahko prepreči naraščanje revščine med zaposlenimi in je pomemben dejavnik za zagotavljanje dostojne kakovosti zaposlitve.«

 

Kaj nam torej povedo pozivi gospodarstva k ukinitvi minimalne plače, še posebej kot »ukrepu za rast gospodarstva in nova delovna mesta«? Preprosto to, da je slovenskemu gospodarstvu očitno še vedno ljubši kratkoročni stroškovni pogled kot pa dolgoročni razvojni model. A prav kratkoročni stroškovni pogled je slovensko gospodarstvo pripeljal v slepo ulico, kjer je v veliki večini bodisi vedno znova premalo konkurenčno na zahodu oziroma vedno znova predrago na vzhodu. In prav ta kratkoročni stroškovni pogled je spravil na kolena lesno in pohištveno industrijo, saj tudi sami gospodarstveniki priznavajo, da je bilo v lesno predelovalni industriji že pred krizo štirikrat manj razvojnega kadra in kar sedemkrat manj vlaganj kot v sosednji Avstriji.

 

In medtem ko v ZDA, zibelki neoliberalnega kapitalizma, predsednik Barack Obama poziva k dvigu minimalne plače, medtem ko Nils Schmidt, finančni minister nemške dežele Baden Württemberg izjavi, da okostje nemškega gospodarskega modela, to pa so »Mittelstand« mala in srednja družinska podjetja, sledi načelu »ne poskušam biti cenejši, temveč boljši« (Time, 12. avgust 2013), pa se v slovenskem gospodarstvu očitno še vedno željno spogledujejo z nizkocenovnim dereguliranim gospodarskim modelom, katerega končne točke lahko vidimo tudi izven naših meja. Tako 56. člen Zakona o zimbabveških izvozno predelovalnih conah pravi naslednje: »Zakon o delovnih razmerjih se ne bo nanašal na delujoče prijavljene investitorje in zaposlene delavce v izvozno predelovalni coni«.

 

Leta 1914 je celo ameriški industrialec Henry Ford, ki ni ravno zgled delavskega gibanja, podvojil plače svojim zaposlenim. Skoraj natanko sto let kasneje moramo v Sloveniji še vedno pojasnjevati, zakaj je pomemben inštitut minimalne plače.

 

To pove vse o dolgoročni razvojni naravnanosti slovenskega gospodarstva.

 

 

Goran Lukić

Izvršni sekretar ZSSS za politike zaposlovanja, migracije

in odnose z javnostmi

Share