V gostinstvu in turizmu so razmere izredno težke, v najtežjem položaju pa so delavke in delavci – Intervju s sindikalistko Bredo Črnčec

15. 12. 2020

Dejavnost gostinstva je bila letos že drugič praktično popolnoma ustavljena. O položaju delavk in delavcev v tej dejavnosti in aktivnostih Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Sgit) smo povprašali generalno sekretarko Bredo Črnčec.

Pred dnevi je Sgit pisal predsedniku vlade in pristojnima ministroma za delo in gospodarstvo, da se stanje za delavke in delavce drastično poslabšuje, in jih prosil za pojasnilo, kakšna mora biti številka odpuščenih (teh je že blizu deset tisoč), da bo vlada začela sproščanje za panogo, v kateri nikoli ni bilo uradnih podatkov, da je izvor okužb. Ste dobili kakšen odgovor?

Sgit vladi in odgovornim na posameznih ministrstvih pošilja pozive in predloge ukrepov ves čas sprejemanja protikoronskih zakonov, tudi v okviru ZSSS, glede nekaterih ukrepov celo skupaj z delodajalci, saj je panoga gostinstva in turizma ena izmed najbolj prizadetih panog zaradi epidemije. Vse več gostincev se odloča za zaprtje svojih lokalov, zaposleni pa pristajajo na zavodu za zaposlovanje. Samo od 13. marca pa do 30. novembra je bilo na Zavodu za zaposlovanje RS prijavljenih iz te panoge že 11.365 oseb, odpuščanjem pa še kar ni videti konca.

Na vse poslano vladi in odgovornim ministrom smo prejeli v oktobru odgovor le gospodarskega ministra Počivalška. Med drugim so zapisali, da se zavedajo težav turističnega gospodarstva in vseh zaposlenih v tem sektorju ter da si prizadevajo za pripravo ukrepov, ki bi nam bili v pomoč in bi omogočali ohranitev delovnih mest ter čim lažje nadaljnje poslovanje. Od lepo napisanih besed pa je realnost popolnoma drugačna. Podatki, ki so v javnosti na razpolago, kažejo, da ukrepi, ki jih vlada sprejema, niso zadostni, niti dovolj učinkoviti, še manj pa pravočasni, predvsem za našo panogo, kar nam med drugim kaže tudi vse bolj zaskrbljujoč podatek o naraščanju števila brezposelnih in ugašanju podjetij! 

Je v gostinstvu po mnenju sindikata mogoče varno opravljati dejavnost? V nekaterih državah z bistveno manj okuženimi in mrtvimi navsezadnje lokali niso povsem zaprti kot pri nas. Kaj predlaga sindikat odločevalcem?

Odločevalcem smo predlagali, da bi z večjim nadzorom spoštovanja ukrepov lahko obratovale tudi gostilne. Tako pa se je zgodil lockdown (zaprtje) in znova spravil na kolena številne delodajalce. Če lahko v tem drugem valu deluje zdraviliški in termalni turizem, za kar je potrebno poleg zdravstvenega osebja tudi gostinsko osebje, sobarice in drugi poklici, bi lahko delovale tudi gostilne. Če bomo dosledno spoštovali ukrepe, nosili zaščitne maske, ohranjali predpisano razdaljo, in morebiti še poostrili nadzore, v sindikatu menimo, da se ni bati širjenja okužb v gostinstvu. Ne nazadnje smo zaprti, okužb pa kljub temu ni nič manj, kvečjemu še vedno naraščajo.

Predvsem pa menimo, da bi bilo treba prisluhniti gostincem, kako si oni predstavljajo izvajanje svoje dejavnosti ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Le na ta način bi tudi državljani lahko sprejeli z uredbami predpisane ukrepe za svoje, jih ponotranjili in spoštovali. Pri vseh pozivih do sedaj glede odprtja nismo naleteli na pozitiven odziv, kvečjemu na »gluha ušesa«. Ne nazadnje pa gre za panogo, ki je letno prinašala od 10 do 14 odstotkov BDP! In lahko potrdim, da nikoli ni bilo zaslediti in tudi ni bilo javno izpostavljeno, da okužbe izhajajo iz gostinskih lokalov, odprtih teras, hotelov itd., zato je takšna odločitev vlade o popolnem zaprtju (razen določenih izjem) nelogična in nerazumljiva. 

V katerem delu dejavnosti je bilo največ dopuščanj? 

Odpuščanja so se pričela že s 13. marcem, ob prvem zaprtju dejavnosti gostinstva in turizma. Takrat je bilo več odpuščanj v večjih družbah in v hotelih, ki so v neposredni državni lasti, seveda pa so se pojavljala odpuščanja tudi pri manjših zasebnih delodajalcih. V drugem valu od 19. oktobra pa je večina delavcev iz večjih družb na čakanju na delo doma, odpovedi je bilo bistveno manj. So pa zato večje pri manjših delodajalcih, turističnih agencijah, turističnih prevoznikih itd. Nekateri se še od prvega vala niso dovolj opomogli, ko jih je znova udarila že druga zaustavitev panoge. Redke izjeme sicer opravljajo dejavnost s t. i. sistemom »take away« (osebni prevzem), vendar je izpad dohodka kljub temu nenadomestljiv.

V katerem delu Slovenije je najhuje? Bi izpostavila kakšen primer?

Kar se tiče odpuščanj, je zagotovo bilo najtežje v Postojnski jami, kjer je bilo odpuščenih večje število delavcev, pa v Termah Maribor in HBP, kjer je večina zaposlenih doma na čakanju že od 13. marca in v totalni negotovosti, kdo od njih se bo sploh še vrnil nazaj na delo. Najkrajše pa so jo v tej krizi potegnili zaposleni v RG Hotel Slovenija iz Rogaške Slatine, kjer so v začetku novembra delavci sami vložili predlog za stečaj, zaradi neizplačanih plač za mesec avgust, september in oktober.

Kaj naj rečem, razmere so izredno težke, v težkem položaju so delodajalci, v še bistveno težjem pa so delavci.

Kako so vavčerji ublažili to krizo, če so jo sploh?

Turistični boni so pomagali ali pa bolje rečeno ublažili posledice epidemije, predvsem obmorskemu, alpskemu in zdraviliškem turizmu ter vsem tistim, ki so imeli možnost prenočitve z zajtrkom. Turističnim agencijam, gostilnam, lokalom, slaščičarnam itd. niso prispevali ničesar. Tudi mestnemu turizmu niso bili v pomoč, saj so turisti izbirali predvsem destinacije ob morju, v gorah, ob rekah … V pozivu, ki smo ga vladi poslali 2. decembra, smo med drugim ponovno predlagali, da morajo biti turistični boni, katerih veljavnost porabe se bo podaljšala, v pomoč tudi vsem drugim v gostinstvu in turizmu in ne le tistim, ki imajo možnost nastanitve z zajtrkom.

Ali se ti zdi, da vladni odločevalci ne razumejo razmer v dejavnosti, in kako se to kaže? Razumejo bolj delodajalce kot delavsko stran?

Absolutno sem mnenja, da ob vseh teh milijonskih svežnjih finančnih pomoči, ki jih sprejema vlada, ostaja za delavce še najmanj. Še za izplačilo kriznega dodatka zaposlenim, ki dnevno izpostavljajo svoja življenja za druge, zavedajoč se, da lahko kadarkoli postanejo okuženi tudi sami, je problem pravočasnega izplačila. Problem je, da ne želijo razumeti, da delavci z 80-odstotnim nadomestilom plače, ob vseh življenjskih stroških, položnicah, kreditih, ne zmorejo več poravnavati svojih obveznosti, da v marsikateri družini ni več niti za golo preživetje ali pa so se že znašli pod pragom revščine … Podatek, da v Sloveniji živi 268.000 ljudi pod pragom tveganja revščine, je pretresljiv. Vprašanje, koliko je še prikrite revščine, saj je še vedno veliko ljudi sram in o tem ne želijo spregovoriti!

Zdi se, kot da v tej državi živimo »dvojni ljudje« in imamo »dvojna merila«, tisti, ki nesramno bogatijo, in delavci, ki smo s sprejetimi odloki in ukrepi vlade pahnjeni v vse slabši ekonomski in socialni položaj.

Dali ste pobudo za izplačilo kriznega dodatka. Kakšen bi moral biti, da bi ublažil največje udarce za ekonomski položaj zaposlenih v dejavnosti?

Če se osredotočim na našo panogo, je naš poziv odločujočim v  državi, naj prejmejo krizni dodatek vsi, ki delajo in skrbijo, da je določen del populacije preskrbljen s toplimi obroki, malicami …, delavci, ki delajo v zdraviliškem in termalnem turizmu, kot tisti, ki skrbijo za te goste (gostinci, sobarice in drugi kadri), ter delavci, ki so »ne po svoji volji in ne krivdi« bili primorani ostati doma in jih večina prejema nadomestilo plače, ki jim več ne omogoča dostojnega življenja. Če pa gledamo širše, pa bi morali krizni dodatek v enem najtežjih časov v zgodovini samostojne Slovenije prejeti vsi v državi, ne glede na to, kakšno delo delajo in v katerem sektorju!

Dali smo tudi pobudo za 100-odstotno nadomestilo plač vsem zaposlenim delavcem, ki so zaradi lockdowna na čakanju na delo doma in prejemajo le 80-odstotno nadomestilo plač, to bi namreč pomenilo tudi večjo kupno moč, večjo potrošnjo, predvsem pa izboljšanje socialnega položaja delavcev.

 

Na sindikat se obračajo obupani delavke in delavci, ki že mesece na čakanju dobivajo 80 odstotkov že tako uborne svoje plače. Kaj poročajo?

Iz zgodb ljudi, ki nas kličejo, izhaja pretresenost, psihične in socialne stiske, negotovost, zdi se, kot da jih že večina »diha na škrge«. Pomagati jim skušamo z vlivanjem optimizma, z napotili, naj poiščejo pomoč na centru za socialno delo, pri Rdečem križu, Karitasu in drugih humanitarnih organizacijah. Velikokrat pomaga že sam pogovor, prijazna in topla beseda. 

V izrednih socialnih primerih pa smo našim članom že pomagali tudi z dodelitvijo solidarnostne pomoči sindikata. Žal pa se stiska vse bolj izraža tudi pri delavcih, ki delajo in prejemajo minimalno plačo, ki jim kljub temu, da grejo vsak dan na šiht, ne omogoča dostojnega življenja. Ti isti ljudje, ki so nekoč pomagali šibkejšim in ranljivejšim, so se danes znašli na mestu, ki jih je same pahnilo na rob preživetja ali že pod prag revščine.

Glede na stanje v državi, ob vseh pretresih delavskega razreda, pretresih najranljivejših, se resno vprašam, ali se vladajoča struja zaveda, kaj v resnici pomeni živeti v demokratični, pravni in socialni državi.

Zdaj praviš, da se tudi delodajalci upirajo že dogovorjenemu povišanju plač in ga želijo ustaviti. Kaj se dogaja v okviru socialnega dialoga? Kakšno stališče zastopa Sgit?

V spomladanskem času smo se z delodajalci izpogajali za dvakratni petodstotni dvig najnižjih osnovnih plač; prvi dvig je bil opravljen s 1. marcem, drugič bi se moral zgoditi 1. avgusta, a smo ga zaradi epidemije in zaustavitve panoge v marcu z novim aneksom preložili na 1. januar 2021. V novembru pa smo z delodajalske strani znova prejeli predlog, da se dvig najnižjih osnovnih plač prestavi še za eno leto, zaradi ponovnega zaprtja panoge, kar pa je za Sgit nesprejemljivo!

Delodajalski strani smo poslali nov predlog aneksa, s preložitvijo dviga za krajši čas, in verjamemo, da bomo skupaj našli razumno rešitev in ponovno sedli za pogajalsko mizo v drugi polovici meseca marca 2021. Takrat bo zagotovo že bistveno več znanega, kam pluje ladja, na kateri smo oboji. Ne glede na položaj, v katerem se je znašel domala cel svet, smo v Sgitu prepričani, da stagniranje plač zaposlenih nikakor ne bo rešilo panoge!

V dejavnosti gostinstva je znašala povprečna plača v obdobju od januarja do septembra 2020 le 1.190,21 evra in se je v primerjavi z istim obdobjem lani znižala za 1,9 odstotka! Pregled po posameznih dejavnostih pokaže, da je gostinstvo edina dejavnost, v kateri se je povprečna bruto plača v letošnjem letu znižala, v večini dejavnosti se je zvišala. Za primerjavo, povprečna mesečna bruto plača v RS za obdobje januar‒september 2020 je znašala 1.823,05 evra in se je v primerjavi z istim obdobjem lani zvišala nominalno za 5,5 odstotka, realno pa za 5,3 odstotka. Upam, da so podatki že sami po sebi dovolj zgovorni.

Sgit že vseskozi opozarja, da bo po koncu krize spet problem dobiti dobre in kvalificirane delavce za delo v storitveni dejavnosti, kjer so pomembni predvsem ljudje. Je slogan »Turizem smo ljudje« že pozabljen?

Še pred letom dni, pred epidemijo smo se ukvarjali s kroničnim pomanjkanjem kadra; delodajalci so ga iskali poleg že izropanega trga dela v bivših republikah Jugoslavije tudi v drugih evropskih državah. In tudi vsa ta odpuščanja sedaj, ki jim še kar ni videti konca, bodo zagotovo pustila za seboj katastrofalne in težko popravljive posledice. Očitno se odgovorni še premalo zavedajo, da tudi ponoven zagon in celo večletno okrevanje panoge ne bo mogoče brez dobrih in kvalificiranih delavcev. In če bodo sedaj odpuščeni, je velika verjetnost, da se bodo zaposlili v drugih dejavnostih, in ostaja le majhna možnost, da si bodo še želeli delati v panogi s težkimi delovnimi pogoji, neugodnim delovnim časom in nizkimi plačami.

Kljub vsej digitalizaciji je osebni stik z gosti še vedno prednost, kot je prednost vrhunska kulinarika, kot je prednost preživeti počitnice ali dopust v eni izmed najbolj zelenih in varnih držav. In vse to ima naša Slovenija. Slogan »Turizem smo ljudje« ni in ne more biti pozabljen, saj bodo uspešne zgodbe v turizmu vedno ustvarjali ljudje!

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši, prvi decembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!