Intervju s predsednico ZSSS Lidijo Jerkič: »Plačevanje davkov in prispevkov ne more biti samopostrežna restavracija.«

18. 1. 2021

V novo leto smo prešli s prtljago iz starega, zlasti s pritiski na minimalno plačo in nedopustnimi posegi v sistemsko zakonodajo, pri kateri najbolj izstopa nedopustna interventna uzakonitev odpuščanja delavk in delavcev na podlagi osebne okoliščine, tj. doseganje upokojitvenih pogojev. S predsednico ZSSS Lidijo Jerkič smo se pogovarjali o tem, kako naprej na številnih frontah, na katerih si sindikati prizadevamo za boljši ekonomsko-socialni položaj delavk in delavcev. 

Začniva z odmevno napovedjo ZSSS ob koncu leta 2020, da bo plače zaradi najave posega v zakon o minimalni plači branila tudi s splošno stavko. Tu je bila izkazana močna odločenost sindikatov dejavnosti, pa čeprav v vseh dejavnostih ni veliko minimalne plače. Čemu pripisuješ to odločenost? Je končno »vrag odnesel šalo«, se je zbudil večji čut za solidarnost? 

Če kdaj, potem je grožnja s posegom v tako pomemben zakon, kot je zakon o minimalni plači, točka, ko je treba povedati zelo na glas, da je dovolj. Brez kakršnega koli odlašanja in zelo jasno. Če samo pogledamo, kako se je v PKP7 tik pred zdajci vtihotapila sprememba ZDR (nov poslovni razlog), potem je jasno, da je treba pri minimalni plači biti ves čas na preži. To, da v resnici ne gre za minimalno plačo (ali samo zanjo), temveč za vse plače, čeprav se na prvo oko to ne vidi, pa je razlog, da je bila podpora tako velika. Tudi v dobrih podjetjih bi se zamrznitev poznala v smislu neuskladitve osnovnih plač ali pa manjših uskladitev od mogočih. 

Nemalo slišimo očitkov, da zdaj ni pravi čas za zaostrovanje. Kdaj pa je ta »pravi čas«, kaj odgovoriti kritikom? 

Na ta vprašanja po moje ni treba odgovarjati. Kritiki tudi ne bi našli pravega časa, čeprav bi jim dali možnost, da ga predlagajo. Saj tudi za sprejemanje marsikaterega ukrepa ni pravi čas, pa se to dogaja. 

Vseskozi poudarjaš, da je boj za minimalno plačo boj za vse plače. Kako se to kaže? 

Ja, že v prvem odgovoru sem to omenila. Minimalna plača je v marsikaterem podjetju postala nekakšno merilo. Ko se dvigne minimalna plača, v marsikaterem podjetju dvignejo osnovne plače, zato da držijo razmerja do minimalne plače. Redka so podjetja, kjer vsaj nekaj zaposlenih ni deležnih neposrednih vplivov minimalne plače. In ko se njim plače dvignejo, se znižajo razmerja (govorimo o uravnilovki), zato delodajalci dvigajo tudi druge plače. V marsikaterem podjetju se radi pohvalijo, da pri njih ni minimalne plače. Marsikdaj je to zaradi tega, ker so najnižje plače le nekoliko nad minimalno. In ko se dvigne ta … Marsikje se tudi držijo razmerij odstopanja, npr. 10 ali 20 odstotkov nad minimalno plačo so njihove plače. In spet, če želijo ohraniti razmerje (ni jim treba), potem dvignejo plače. Tudi med seboj se primerjajo. Če imamo dve podjetji v kraju, ki sta edina delodajalca, potem dobro podjetje nikjer ne bo zelo očitno po plačah odstopalo od slabega, dokler ima delavcev dovolj. In ko se v prvem dvignejo plače, se morajo tudi v drugem. In tako dalje in tako naprej. 

Socialni dialog že vseskozi doživlja vzpone in padce, a se zdi, da je v zadnjem času še bolj v krču in si ga socialni partnerji različno predstavljamo. Predvsem problematična je politika. Kakšno je tvoje sporočilo socialnim partnerjem v letu 2021? 

Socialni dialog je temelj za napredek v družbi. Za dolgoročne, pretehtane, vzdržne odločitve, ki ohranjajo stanje v družbi, ki je uravnoteženo za vse, ne le za določene skupine. Posebej v zadnjem letu, pogojeno tudi s korono ali pa vanjo zapakirano, pa se sprejema ad hoc, na videz nekaterim skupinam všečne odločitve, ki pa bodo na dolgi rok vsem delale sive lase. Socialni dialog je seveda težak, naporen, lahko občasno tudi konflikten, a na koncu preprečuje ravno to: konflikte. Če ne želimo konfliktov, nemirov in anarhije, bomo morali pri socialnem dialogu vztrajati, pa če nam gre ali ne. 

Konec leta je bil sprejet sedmi protikoronski paket. Kako ocenjuješ dosedanje ukrepe in kaj bi še bilo treba vanje v prihodnje zapisati? Je čas, da se nehamo v državi iti gasilske vaje in se problemov lotimo bolj sistematično? 

Ukrepe je vendarle treba umestiti v širši kontekst. Slovenija ni edina, ki se spopada z epidemijo, ves čas v valovih poteka spopad po vsej Evropi in širše. Ukrepi, ki se sprejemajo, so podobni ali enaki ukrepom v drugih državah, tudi usmerjani za vse države enako, vključno s finančnimi vidiki. V odstotkih seveda, glede na BDP in število prebivalcev. Dokler ne bomo bolj jasno videli, kdaj je borbe z virusom konec, bodo ti ukrepi potrebni. Nekateri dajejo dobre rezultate, drugi ne, tudi to je različno po državah, Slovenijo v glavnem še kar tepe velika administrativnost, ki je že tako problem cele države in zato marsikateri ukrep niti ne pride do pravega izraza. Velik problem PKP-jev je med drugim nepreglednost pravnega sistema, ki ga ustvarjajo. Z njimi smo posegli v veliko število zakonov, začasno ali trajno, utemeljeno ali pa tudi ne, in tega vozla, ki vpliva na življenje posameznikov, ne bo mogoče kar tako razvozlati. Še bolj pomembno pa je mogoče dogajanje v okviru priprav nacionalnega programa za okrevanje in odpornost, ki bo podlaga za izrabo sredstev Sklada za okrevanje in odpornost ‒ RRF. Sloveniji je v tem okviru na voljo 5,2 milijarde evrov, od tega 1,6 milijarde nepovratnih sredstev in 3,6 milijarde evrov povratnih sredstev. Če tega ne bomo znali uporabiti in izkoristiti za razvoj države, potem bomo izgubili priložnost, da postanemo moderna država. Želim si, da iz tega naslova ne bi bilo krožišč z vodometi in kilometrov pločnikov ali škarp, pač pa priložnosti za razvoj, zeleno ekologijo, digitalizacijo, vlaganje v izobraževanje, zdravstvo in dobrobit državljanov.  

Je spet čas za nov družbeni dogovor, za socialni sporazum, ki ga v tej državi že kaj nekaj let ni?

V tem trenutku ocenjujem, da zanj nismo sposobni. Zanj je potrebno imeti močne socialne partnerje, ki se med seboj spoštujejo in imajo interes preko svojega mandata. Moram to posebej utemeljevati?  

ZSSS se je odločno postavila tudi v bran sistemski zakonodaji, pa čeprav ta ni vedno najbolj idealna in je nedvomno potrebna nekaterih sprememb. A vanjo politika posega z interventno zakonodajo, kar v ZSSS vseskozi ocenjujemo za nedopustno. Gre po tvoje za premišljeno strategijo? Kakšne so lahko posledice? 

Bojim se, da ne gre za nobeno premišljeno strategijo, kar bi človek sicer težko, a še nekako razumel. Včasih se zdi, da ukrepi in ravnanja temeljijo na posameznih primerih, ki jih je treba nujno in brez premisleka vnašati v zakonodajo, s čimer se podira njeno konsistentnost. Pripravljenosti sprejemanja argumentov je malo, ure in ure razprav v parlamentu so namenjene zgolj vajam iz govorjenja, na koncu pa to nima nobenega učinka. Kakšna je odgovornost tistih, ki to sprejemamo, vem: politična. Ko se bodo pokazali učinki tako nepremišljene spremembe ZDR, kot je bila zadnja, bodo sicer lahko prevzeli politično odgovornost. Kdor bo še v politiki … Ni pomembno, da se določilo sprejme brez analize posledic, ne le sistemskih, tudi finančnih, osebnih, za vse, ki na trg šele prihajajo. Ni pomembno, da jih zakonodajnopravna služba opozarja na ustavno spornost in fiskalni svet ravno tako. Glavno, da bo mogoče diskriminatorno odpuščanje. In to posameznikov, ki jih je mogoče odpustiti že sedaj. Kako je že rekel aktualni predsednik države? So what? 

»Socialni dialog je temelj za napredek v družbi. Za dolgoročne, pretehtane, vzdržne odločitve, ki ohranjajo stanje v družbi, ki je uravnoteženo za vse, ne le za določene skupine. Posebej v zadnjem letu, pogojeno tudi s korono ali pa vanjo zapakirano, pa se sprejema ad hoc, na videz nekaterim skupinam všečne odločitve, ki pa bodo na dolgi rok vsem delale sive lase. Socialni dialog je seveda težak, naporen, lahko občasno tudi konflikten, a na koncu preprečuje ravno to: konflikte.«

Kot eden pomembnih virov okužb s koronavirusom se kaže delovno okolje. Kaj še dodati k temu, kar smo v ZSSS v času epidemije zahtevali in še zahtevamo na področju zaščitnih ukrepov in medicine dela? Kakšne spremembe so v prihodnje potrebne na področju varnosti in zdravja pri delu, ki postaja z epidemijo vse bolj pereče področje? 

Zdi se, da je področje medicine dela nedotakljivo. Verjetno je marsikatera okužba, da ne gremo dlje, posledica dejavnosti, ki je postala profitna. Zanima me, kdaj bomo dobili ministra, pa mi je vseeno, ali gre za zdravje ali za delo, ki bo naredil kaj več od tega, da bo poslušal, kje je problem. Zdi se, da smo se na predsedstvu pogovarjali več o teh problematiki, kot se na ministrstvih. In ko pride epidemija, medicina dela čaka, da jo delodajalec pokliče (in plača), in delodajalec je ne pokliče (ker je to drago). Če medicina svetuje in predlaga ukrepe, je to spet drago, če predlaga preveč ukrepov ali zapiranje proizvodnje, je to absolutno predrago in jih zamenjajo. Ukrep, ki smo ga predlagali, je, da se medicina dela vrne v javni sektor in da finančno ni odvisna od delodajalca. Druge možnosti, če želimo, da je zdravje na delovnem mestu resnično prepuščeno stroki, pač ni. 

Kaj nas po tvoje čaka v tem letu na področju zaposlenosti? Iz kroničnega pomanjkanja delavk in delavcev v času gospodarske rasti počasi zahajamo v višanje številk brezposelnih. Slišimo napovedi, da se bo to število še povečalo. Se po tvoje to lahko zgodi, še posebej ob prenehanju subvencij?  

Če pogledamo številke bolj natančno, lahko iz njih dobimo veliko podatkov. Zagotovo je odstotek rasti brezposelnosti na prvi pogled grozljiv. A vendarle v številkah ni tako hudo. Iz 71.000 je najprej porasla na 90.000, sedaj se je spustila nazaj na cca 80.000. Vedeti moramo, da smo bili januarja 2020 skoraj na ravni naravne brezposelnosti, da so delodajalci iskali cca 50.000 novih delavcev! Kratkoročna napoved novih zaposlitev je blizu 30.000. Moramo pa začeti delo, odpiranje gospodarstva in storitvenih dejavnosti, seveda. Osebno ne pričakujem nič zelo tragičnega, če le uspemo čim prej zagnati družbo. Kmalu bo spet pomanjkanje delavcev in – sem lahko pikra? – prizadevanje, da čim več starejših ostane na trgu. 

Kako ocenjuješ vedno nove katastrofične napovedi delodajalcev glede odpuščanja zaradi dviga plač in delavskih pravic?  

Rada bi razumela argumente in verjela, da so resnični. Pa jih ne. Iste napovedi, za vsako priložnost. Razumem lahko samo v enem delu: da so članske organizacije, tako kot npr. sindikati, imajo tudi oni svoje člane. In nekateri pritiskajo ves čas, da se ne bi nič spremenilo, ker potem njim ni treba ničesar storiti. Ni treba razložiti npr. lastnikom, da tako ne gre več in da so potrebne spremembe kje drugje kot pri plačah in ljudeh. Hkrati pa vsa ravnanja utemeljujejo tako, da se zdi, da večjega socializma še nikoli nismo imeli in da prav vse najprej razdelijo med ljudi, kot lastniki pa so na svetu zgolj zato, da služijo ljudstvu. Itak. 

Je pri delodajalcih potreben večji nadzor ali več spodbud, da bodo izborjene delavske pravice bolj spoštovane? Torej, korenček ali palica? 

Nisem pristaš nadzorov. A so očitno potrebni. Nikoli nisem razumela, zakaj je le nekaj kilometrov naprej čez mejo samoumevno, da se zakonodaja spoštuje, pri nas pa šele takrat, ko so kazni visoke in inšpekcije v podjetju. Morda je delček krivde tudi v zakonodaji, ki je včasih zelo zapletena, a to je že naslednji problem. 

Kar dve tretjini zaposlenih ima plače pod povprečno plačo. Kako si to razložiti?  

Med bistvenimi razlogi je struktura gospodarstva. Če pogledamo, katere poklice trenutno delodajalci iščejo, bomo hitro ugotovili, da gre za nizko kvalificirana delovna mesta. Slovenska ekonomija se ni preoblikovala v večinsko tako, ki s tehnologijo ustvarja več, temveč ves čas ostaja odvisna od dela rok. Tudi v zadnji konjunkturi se je delalo več z več ljudmi, ne pa z novimi tehnologijami. Z dviganjem spodnjih plač zato v enem delu resnično ostaja manj v žaklju za vse, in dogaja se nam zbijanje plač na spodnjem delu lestvice. Tudi tu minimalna plača igra svojo pozitivno vlogo: zaradi nje se bo treba posloviti od dela, ki se ne more več delati na roke, ljudi pa prekvalificirati za bolj zahtevna in bolje plačana dela. 

Verjetno se del odgovora, da plače ne rastejo, skriva tudi v tem, da še vedno nimamo kolektivne pogodbe za gospodarstvo zasebnega sektorja. Nekateri tarifni razredi pa se v kolektivnih pogodbah začenjajo pri sramotnih zneskih. Kaj moramo na tem področju po tvoje še narediti? 

Tudi tu seveda je del odgovora. Je pa še eno dejstvo, na katero je treba opozoriti. V podjetjih smo kot sindikat vedno manj organizirani. So seveda podjetja, kjer imamo sindikati člane in notranje strukture, s tem pa tudi vzvode za sklepanje podjetniških pogodb, za pritiske na posamezne delodajalce. Tam, kjer nimamo članstva ali pa le-to ni organizirano, notranjih pritiskov ni. In potem se gleda le, kaj se bo zgodilo na nacionalni ravni in bo seveda obvezno. Prepričana sem, da je več članstva, organiziranega na osnovni ravni, garancija za večji uspeh na vseh ravneh. To se pokaže tudi ob napovedi posameznih stavk pri delodajalcih, kjer se običajno pride do uspeha, tudi za povišanje plač, ne da bi bilo treba čakati na dvig minimalne plače ali osnovnih plač na ravni dejavnosti.   

»Zdi se, da je področje medicine dela nedotakljivo. Verjetno je marsikatera okužba, da ne gremo dlje, posledica dejavnosti, ki je postala profitna. In ko pride epidemija, medicina dela čaka, da jo delodajalec pokliče (in plača), in delodajalec je ne pokliče (ker je to drago). Če medicina svetuje in predlaga ukrepe, je to spet drago, če predlaga preveč ukrepov ali zapiranje proizvodnje, je to absolutno predrago in jih zamenjajo. Ukrep, ki smo ga predlagali, je, da se medicina dela vrne v javni sektor in da finančno ni odvisna od delodajalca.«

Brezposelnosti se lahko lotimo tudi s skrajševanjem delovnega časa, ki bi omogočilo več delovnih mest in imelo pozitivne učinke tudi na okolje. Kako zagotoviti, da ne bodo delavke in delavci s tem obremenjeni še bolj in da ne bo pritiskov nanje , da morajo v krajšem času narediti toliko kot zdaj?

Zdi se, da za skrajševanje delovnega časa kot družba še dolgo ne bomo pripravljeni. Tam, kjer te poskuse poznamo (dve ali tri podjetja v Sloveniji), pa osnovni namen ni bila dodatna obremenitev delavcev, tudi mi ni znano, da bi bili zaradi tega obremenjeni bolj. Če se vrnem k prejšnjemu odgovoru: dokler bomo v Sloveniji delali stvari z rokami in nam bo zato primanjkovalo delavcev, kot nam jih je še na začetku 2020, je razmislek o skrajševanju delovnega časa tema, o kateri je treba razpravljati, a veliko je še drugega, kar bo treba urediti pred tem. 

Vse bolj se razrašča prekarno delo, v zadnjem času tudi delo prek spletnih platform, še posebej dostava na dom. ZSSS je na ESS že predlagala, da bi se tudi to vprašanje reševalo prek subvencij za zaposlovanje prekarcev za nedoločen delovni čas. Kako se je treba v prihodnje lotiti nadaljnje razgradnje bolj stabilnih in varnih delovnih razmerij in njihovega nadomeščanja s skrajnim izkoriščanjem in prožnostjo na škodo delavk in delavcev?

Tema je aktualna in epidemija je pokazala vso njeno razsežnost. V prvi vrsti moramo kot družba šele ugotoviti, kaj štejemo kot pekarno delo. Meni je blizu definicija, da gre za oblike dela, ki pomenijo zlorabo delovnega razmerja. A prave raziskave o tem nimamo. Eden od odgovorov se morda skriva v enotni davčni obravnavi vseh oblik dela, pa bodisi da gre za klasično delovno razmerje za določen čas ali pa platformsko delo. Plačevanje davkov in prispevkov ne more biti samopostrežna restavracija. Ne za delodajalca, da lahko delavca sili v prekarne oblike dela, niti za posameznika, če špekulira, da bo zaslužil več in manj dal družbi. Gre pa za zahtevno tematiko, ki terja veliko dialoga, ki se ga sicer sindikati skušamo ves čas lotevati, a na drugi strani pravega posluha ni. 

»Slovenska ekonomija se ni preoblikovala v večinsko tako, ki s tehnologijo ustvarja več, temveč ves čas ostaja odvisna od dela rok. Tudi v zadnji konjunkturi se je delalo več z več ljudmi, ne pa z novimi tehnologijami. Z dviganjem spodnjih plač zato v enem delu resnično ostaja manj v žaklju za vse, in dogaja se nam zbijanje plač na spodnjem delu lestvice. Tudi tu minimalna plača igra svojo pozitivno vlogo: zaradi nje se bo treba posloviti od dela, ki se ne more več delati na roke, ljudi pa prekvalificirati za bolj zahtevna in bolje plačana dela.«

Še ena od tem, o katerih se vse več govori, je univerzalni temeljni dohodek, ki bi ljudem v teh negotovih časih omogočil minimalna sredstva za življenje. Obenem pa bi preprečil tudi tekmovanje proti dnu pri plačah, ker se ljudi ne bi več sililo v sprejem vsakršnega delovnega mesta za preživetje. Kako ti gledaš na to? 

Kot način redistribucije skupnih dobrin v prihodnosti. Vsi ljudje imamo pravico participirati na premoženju in naravnih dobrih, četudi nimamo vsi neposredne možnosti sodelovati pri neposrednem izkoriščanju le-teh. Norveška družba je tako dosegla konsenz in koristi iz nafte deli med vse. Na drugi strani imamo države, kjer je vse z nafto povezano bogastvo v rokah zgolj nekaj ljudi. S prehodom v visokotehnološko družbo bo vedno manj ljudi, ki bodo delali in plačevali davke, ali drugače, vedno več strojev bo proizvajalo vedno več, davkov pa ne bo plačevalo. Obstoječi sistem socialnih prejemkov je sicer utečen in ga bo težko spreminjati, a vendarle ne pride do vseh enako, do nekaterih pa sploh ne. Počasi se na idejo navajamo s PKP-ji. Ta jih je uvedel kar nekaj, čeprav morda nismo niti zaznali, da gre zanj: dodatki, za vse enaki (upokojenci, študenti, družine …), dohodek v višini 700 evrov za samozaposlene ‒ vse to so v bistvu že univerzalni dohodki, le trajni niso.   

Stari in mladi, starizem, prisilno upokojevanje, neenaka obravnava … kaj lahko dodaš še k tem temam? Zakaj je zelo narobe, da ljudi ločujemo po spolu, starosti in drugih osebnih okoliščinah? Kaj moramo na tem področju čim prej storiti?

Diskriminacija na katerikoli osnovi je prepovedana. Kot družba smo za vsebino te prepovedi še premalo občutljivi. Včasih je niti ne prepoznamo. Na aktualnem primeru upokojevanja je to lepo vidno. Marsikdo meni, da je povsem upravičeno, da gredo tisti, ki izpolnjujejo pogoje, v pokoj. In dajo mesto mlademu, na primer. Zakaj je to diskriminacija? Ravno zato, ker je edini pogoj za odpust dejstvo, da je nekdo izpolnil pogoje. Mednarodne konvencije, ustava in zakon pravita, da je delovno razmerje pod enakimi pogoji dostopno vsakem. In da je vsakega, pod enakimi pogoji mogoče odpustiti. Pogoje za odpust zakon pozna – presežki, krivdni, nesposobnost, izredna. Tudi starejšega je mogoče iz teh razlogov odpustiti, kot vse preostale. Tu seveda ni diskriminacije, a le starejšega je mogoče odpustiti brez razloga. Tu pa diskriminacija je, in to očitna. 

Kot ZSSS bomo seveda storili vse, da na to šlamastiko opozorimo: zagovornik načela enakosti, varuh človekovih pravic, mednarodne sindikalne organizacije, ustavno sodišče … vsi ti v začetku leta prejmejo naše predloge, zahteve, opozorila. 

V letu 2020 smo morali zaradi epidemije odpovedati prireditev »Dan zaupnikov«, ki bi bil zlasti praznovanje 30-letnice ZSSS. Bomo to nadoknadili v letu 2021, če bo mogoče? 

Če bo le mogoče. Lani smo prvič načrtovali srečanje vseh sindikalnih zaupnikov, vse je bilo pripravljeno, da se srečamo, spoznamo, izmenjamo izkušnje in tudi kot organizacija pokažemo, kako pomembni so naši kolegi v podjetjih in zavodih. In potem se je zgodilo, kar se pač je. A tak dan počaka, življenje pač ne. 

»Mednarodne konvencije, ustava in zakon pravita, da je delovno razmerje pod enakimi pogoji dostopno vsakem. In da je vsakega, pod enakimi pogoji mogoče odpustiti. Pogoje za odpust zakon pozna – presežki, krivdni, nesposobnost, izredna. Tudi starejšega je mogoče iz teh razlogov odpustiti, kot vse preostale. Tu seveda ni diskriminacije, a le starejšega je mogoče odpustiti brez razloga. Tu pa diskriminacija je, in to očitna.« 

Kakšen je tvoj osebni odnos do omejitvenih ukrepov? Ti je kot vneti pohodnici težko, ko ne moreš izven meja svoje občine? Pogrešaš več osebnih stikov, stiskov rok, odkritih obrazov?

Nimam težav s tem. Nedavno tega sem razmišljala, da sem svojo mladost, vsaj tja do srednje gimnazije, preživljala čisto enako: v svoji občini, nikamor dlje nismo šli, razen enkrat na leto na morje. Trgovine so bile redke in zaprte od sobote popoldan, ko so bile odprte, so bile vrste, pa tudi povsod drugje so bile vrste (pošta, banke). In ne spomnim se nobenega občutka pomanjkanja, utesnjenosti, ogroženosti … Zdi se mi, da se moramo v določenih trenutkih odločiti in delati, kar lahko, ter to početi z veseljem, ne pa se oklepati tistega, kar ne moremo. Okolico domovanja in mestne pobčine Ljubljana sem spoznala tako, kot je sicer nikoli ne bi, in ni bilo prostega dneva, da ga ne bi izkoristila za pohod, izlet, raziskovanje. Poti so šle bolj v dolžino kot v višino, če pa je želja narediti veliko višinskih metrov, se pa tudi da. Zakriti obrazi so sitni, a zdaj bolj gledam, kaj piše v očeh. Nasmehi so varljivi.

Pogrešaš odprte trgovine ob nedeljah? 

Zadnjih nekaj let nisem bila v trgovini v nedeljo. Nedelje porabim za kaj bolj lepega, predvsem pa sem s tem na čisto majhen način kazala tudi solidarnost s trgovkami in trgovci. Če mi ne bi hodili v trgovine ob nedeljah, tudi odprte ne bi bile.  

Kako si preživela praznike, drugače kot prejšnja leta?

Čisto nič drugače. Že leta jih praznujem doma, če mi le uspe, počakam polnoči in potem grem spat. Proste dneve sem šla pa v hribe. Zdaj, ko je dovoljeno gibanje za rekreacijo po regiji, jih je nekaj več, vreme pa nikoli ni bilo ovira.  

Za konec?

Zdravo, srečno, srčno in solidarno 2021. 

Mojca Matoz, foto Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta pogovor je izšel v najnovejši, prvi januarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!