Iz Delavske enotnosti, št. 17, leto 2017: Naša prihodnost je odvisna od tega, kar se dogaja danes

11. 5. 2017

V veliki dvorani v Domu sindikatov v Ljubljani je bilo predpraznično slovesno že 25. aprila. Na tradicionalni prvomajski prireditvi smo se bolj kot na pretekle boje ozrli na prihodnje. Začela se je z delavsko himno Internacionalo in končala s pesmijo, ki je že postala himna ZSSS, Solidarni bomo vedno.

Voditeljski par Teja Jarc in Želimir Stanić iz Sindikata Mladi plus sta spomnila, da je praznik dela praznik vseh, tako tistih, ki so redno zaposleni, kot tistih, ki so v drugačnih položajih, brezposelni, prekarci. Prekarnost narašča med vsemi generacijami in zdi se, da v prihodnosti ne bomo niti več delavci in delavke, temveč zgolj izvajalci za storitve. Ampak na to enostavno ne bomo pristali in s tem se ne bomo sprijaznili, čeprav nam to vse preveč odločevalcev, politikov, pa tudi gospodarstvenikov želi predstaviti kot nekaj povsem običajnega in normalnega.

Ni res, da si mladi želijo biti »prožni« in »svobodni« in si sploh ne želijo zaposlitve za nedoločen čas, izbire sploh nimajo. Delavke in delavci zaslužimo ohranitev delavskih in socialnih pravic. »Nujno je, da v času bolezni lahko doma okrevamo, da dobimo regres za letni dopust, da imamo omogočeno varnost in zdravje pri delu, da imamo socialno varnost in da imamo vsaj minimalno plačo, ki naj bi omogočala življenje nad pragom revščine, ter konec koncev – da se po vseh letih dela lahko zasluženo upokojimo, brez skrbi za vsakodnevno preživetje. In to pravno, socialno in ekonomsko varnost si zaslužimo vsi – ker smo vsi delavke in delavci,« sta povedala in poudarila, da imamo »v vsakodnevnem boju za ohranitev teh pravic nepogrešljivo vlogo tudi sindikati«. Opozorila sta na nove poskuse spremembe delovnopravne zakonodaje, t. i. mini delovnopravno reformo, in pozvala k skupnemu boju in s tem močnejšemu in uspešnejšemu boju za večjo varnost delavk in delavcev in vseh drugih na trgu dela.

Razbila sta še en stereotip o mladih, češ da ti niso aktivni v sindikatu, in poudarila, da ne smemo pristati na generacijsko, spolno, javno-zasebno in druge delitve delavk in delavcev. Verjeti je treba v povezovanje, združevanje, solidarnost in delavski boj.

Predsednik ZSSS Dušan Semolič je zbrane opozoril na čas novih tehnologij, ki vplivajo vse močneje na vso družbo, po eni strani povezujejo ljudi, po drugi jih razdvajajo in manipulirajo, hkrati pa napovedujejo vse več dela in vse manj zaposlitev. Če teh ne bo, ne bo niti delavskih pravic niti sindikatov, je opozoril na vedno nove reforme, ki so sinonim za kleščenje delavskih pravic. »Naša prihodnost je odvisna od tega, kar se dogaja danes,« je dejal in naštel nekaj napovedanih sprememb, ki pa jih po njegovem Slovenija ne potrebuje, potrebuje pa spoštovanje že sprejetih zakonov. Prožnosti med delavkami in delavci je še preveč, za zahtevami in pritiski za več prožnosti pa se po njegovem skrivajo nesposobni menedžerji.

Semolič je na kratko opozoril tudi na izsledke ankete ZSSS o delovnem času in na bodoče boje v zvezi s tem, pa tudi na boj za dostojne plače in na pomen dostopnega, učinkovitega in solidarnega javnega zdravstva. Opozoril je tudi na to, da velika večina delavk in delavcev težko dočaka 40 let delovne dobe, in na to, da ZSSS ne bo dovolila posega v vdovske pokojnine.

Sindikat kot delavska organizacija lahko marsikaj naredi, žal ne vsega, da nekateri procesi ne bi bili neprijazni do delavstva, je opozoril Semolič. Delo v sindikatih v podjetjih in zavodih je izredno težko, v nekaterih okoljih je veliko sovraštva do sindikatov in primitivizma nekaterih, ki gledajo na sindikat kot v 18. stoletju, namesto da bi ga obravnavali kot partnerja in s tem lažje in bolj uspešno delali, da bi bili odnosi boljši. »Ampak mi se ne damo. Pravzaprav se sindikalno delo začne takrat, ko nekdo reče ne. In mi smo že dokazali, da takrat, ko slišimo ne, smo uspešnejši,« je bil jasen predsednik ZSSS in spomnil na boj za višjo minimalno plačo, na izločitev nekaterih dodatkov iz nje in na prizadevanja za ohranitev drugega maja kot dela prostega dne. V tem duhu je zbranim tudi voščil za praznike.

Državna sekretarka ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk je ob slovesnosti sindikalistom izrekla priznanje za njihovo delo rekoč, da sindikalno delo, stališča, mnenja in akcije izjemno zaznamujejo celotno družbo. Spomnila je na pravico do stavke, sindikalnega in drugega zbiranja, do poštenega plačila za pošteno delo, osemurni delavnik, to niso samoumevne pravice, ampak so bile izborjene. Nič ni večnega in nikoli ne smemo pozabiti okoliščin, v katerih jih je bilo potrebno izboriti, je poudarila Vukova in opozorila, da se nekatere okoliščine v zgodovini ponavljajo, zato je treba to ozavestiti in izročilo prenašati na bodoče generacije. V prihodnje si želi čim več povezovanja, skupnega dela in takih odločitev, ki bodo v korist vseh generacij in vseh tistih, ki živijo od tega.

Prireditev je zaznamovala tudi podelitev prvomajskih plaket Svobodnih sindikatov Slovenije (predstavljamo jih posebej) in priznanj, ki jih po svoji presoji vsako leto podeli predsednik ZSSS. Letos jih je dal aktualnim izvršnim sekretarjem ZSSS, pa tudi posthumno nekdanjemu izvršnemu sekretarju Gregorju Mikliču (prevzela jo je njegova vdova), predsednici sindikata in predsedniku sveta delavcev vipavskega Agroinda Silvani Turina in Andreju Furlanu, ter sodelavcema ZSSS Ireni Prusnik in Željku Eranoviču.

Prireditev sta s svojim nastopom zelo dobro zaokrožila tudi odlična glasbenika, pevka Katarina Juvančič in kitarist Dejan Lapanja, s pesmimi upora in aktualno problematiko: Češnjev cvet, This mashine kills fashists, Luknjarska in Na kateri strani si.

Več kot nas bo, več bomo imeli od sindikata

»Vest, da sem dobitnica plakete ZSSS, me je presenetila, hkrati pa tudi razveselila, da so bila moja in naša prizadevanja za krepitev solidarnosti, kolegialnosti in medsebojnega zaupanja v sindikalnih vrstah opažena,« pravi članica Sindikata gostinstva in turizma Slovenije (SGiT) v Termah Krka Janja Škoda, ki je v sindikatih na vseh ravneh opravljala že več odgovornih funkcij. Trenutno je predsednica nadzornega odbora SGiT Slovenije.

Janja Škoda je leta 2007 aktivno sodelovala že pri ustanavljanju podružnice SGiT v Termah Krka, saj so bili pred tem člani povezani v sindikalno organizacijo na ravni delniške družbe. V času ustanavljanja samostojne sindikalne podružnice je sklicevala sestanke članov, prepričevala sodelavce, naj vstopijo v sindikalne vrste, delila promocijska gradiva, skrbela za oglasne deske ter organizirala izlete, na katerih so se člani med seboj bolje spoznali. Sodelavci jo poznajo kot predano sindikalistko, ki priskoči na pomoč vsakemu, ki je potreben pomoči. Zelo se je angažirala v akcijah za zbiranje pomoči prizadetim po požarih in poplavah.

»Tisto, kar nam v sodobnem svetu najbolj manjka, je druženje, medsebojno tovarištvo, medsebojna pomoč, sprostitev in tudi ‘odklop’ … Vse to lahko najdemo v sindikatu, če se za to vsi potrudimo,« pravi Škodova. »Sem pozitivna in rada dajem pozitivno energijo tudi drugim. Sama verjamem, da če si nečesa močno želiš, to tudi dobiš, torej upanje umre zadnje. Je pa tudi res, da dobiš toliko, kolikor daš. To pomeni, da bomo tudi od sindikata imeli vsi skupaj več, če nas bo več v njem.«

Janja si prizadeva, da bi se število članov sindikata povečalo. »Če nas bo več, bomo lažje ohranili pravice, ki jih že imamo, prav tako pa si bomo na pogajanjih o novi podjetniški kolektivni pogodbi lažje izborili kakšno dodatno pravico, saj je poslovanje podjetja uspešno.«

V sindikat je vključenih 90 odstotkov zaposlenih

»Plakete ZSSS sem se razveselil. V njej vidim nekakšno nagrado za čas in energijo, ki jo že vrsto let posvečam sindikalnemu delu, pa tudi priznanje za uspehe, ki smo jih skupaj dosegli pri sindikalnem delu v podjetju, sindikatu dejavnosti in na območju,« pravi Jožef Horvat, predsednik podružnice Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije (Stupis) v podjetju Planika v Turnišču.

Horvat je član sindikata od prvega dne, ko se je zaposlil v Planikinem obratu v Turnišču. Iz tega obrata se je po stečaju Planike razvilo samostojno podjetje. Ob stečaju je Horvat kot sindikalni zaupnik sodelavcem pomagal pri prijavi terjatev, prav tako pa si je prizadeval, da v novem podjetju, ki je zraslo na pogorišču nekdanje velike Planike, še naprej proizvajajo športno in pohodno obutev.

»Naša sindikalna podružnica je razvila dober socialni dialog z vodstvom podjetja. Tudi zaradi tega prejemamo plače in vse druge prejemke v skladu s kolektivno pogodbo. Podjetje spoštuje tudi delovno zakonodajo,« pravi Horvat in dodaja, da bodo morali v bodoče izboljšati še odnose med delavci in njihovimi nadrejenimi. »Da je naša sindikalna podružnica uspešna, dokazuje tudi podatek, da je vanjo vključenih 90 odstotkov vseh zaposlenih.«

Kot pravi Horvat, mu pomeni priznanje spodbudo za nadaljnje delo. »Sedaj imamo v podjetju samo delno podjetniško kolektivno pogodbo. Prizadeval si bom, da bi sklenili popolno. Prav tako si bom še naprej prizadeval za sistemsko ureditev priznavanja poklicnih bolezni. Sedaj delavci, ki bi radi dokazali, da so dobili poklicno bolezen, nimajo skoraj nobenih možnosti, saj nimajo dovolj sredstev za številne drage preiskave, ki bi jih morali plačati sami. Ne nazadnje pa si moramo v Stupisu in v vseh sindikatih zasebnega sektorja skupaj prizadevati za dvig plač na ravni države.«

Lani upor, letos optimizem

Dolgoletno sindikalno dela Milana Sovinca v žirovski Alpini je opaženo, še posebej so predlagatelji, Sindikat tekstilne in usnjarksopredelovalne industrije Slovenije (Stupis), poudarili, da je »z različnimi oblikami sindikalnega boja uspel zavarovati delavce Alpine pred izgubo dela in s tem socialno-ekonomske varnosti v načrtu prestrukturiranja družbe«.

Sovinc poudarja, da je to priznanje vsem zaposlenim. »Če ne bi bilo takrat enotnosti, ne bi uspeli,« pravi.

Spomnimo se lanske zgodbe, ko je bil v prvih vrstah boja potem, ko je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) prevzela Alpino in jo želela popolnoma prestrukturirati v škodo delavcev. Postavili so novo vodstvo, ga opremili s tujimi izredno dobro (pre)plačanimi zunanjimi svetovalci, družbo so počasi izčrpavali in uničevali, načrtovali pa so tudi odpuščanja in selitev proizvodnje.

Sindikat z Milanom na čelu se je temu škodljivemu ravnanju DUTB uprl in začel aktivnosti, ki presegajo običajno sindikalno delo. Skupaj s svetom delavcev so se aktivno uprli vodstvu družbe in nadzornemu svetu ter zahtevali njihovo razrešitev in opustitev njihovih poslovnih uničevalnih načrtov. Bitko so preselili tudi onkraj tovarniških zidov, v javnost in lokalno skupnost. Ta jih je podprla, podprla jih je tudi strokovna javnost. Iz Žirov so se odpravili tudi v Ljubljano ter problem in svoj pogled nanj predstavili tudi politiki; ministrom, poslancem, vladi.

Drugega marca lani so pred tovarno Alpina v Žireh pripravili odmeven protestni shod in na njem zahtevali ohranitev družbe. Boj je obrodil sadove, sindikat je dosegel zamenjavo vodstva in odslovitev zunanjih svetovalcev, umaknjen je bil program presežnih delavcev, delavci pa so dobili tudi zagotovila, da bo Alpina ohranjena, s tem pa tudi njihova socialno-materialna varnost.

Sovinca smo povprašali, kaj se dogaja sedaj v Alpini. Sicer »svež« upokojenec namreč njeno usodo budno spremlja, saj mu ni vseeno, pravi. V Alpini je zdaj veliko optimizma, sproščenosti, sedanji direktor gre med ljudi v proizvodnjo, kadar ima le čas, pravi. »Prav lepo je pogledati, ko ljudje gredo nasmejani s šihta. To je čisto nekaj drugega. Kupujejo nove mašine, kar se ni zgodilo že 15, 20 let. Edino, kar nas skrbi, je DUTB. Po dveh, treh letih bo Alpino prodal. Komu jo bo, se ne ve,« razmišlja naš sogovornik, ki se spominja lanske zgodbe s hvaležnostjo do novinarjev. Z njimi je imel dobre stike, in ko se je začela zgodba odvijati in so spoznali, da delavci ne bodo odnehali, je prišlo še več podpore javnosti in enotnosti ravno po zaslugi medijskega poročanja, meni Sovinc. »Imeli smo tudi sestanke, ki ne smejo v javnost, nam je bilo vseeno, ali so bili levi ali desni, samo da rešimo fabriko,« dodaja smeje.

Maja naj bi Sovinc dobil prvo pokojnino. »Ko smo začeli in je bilo mišljeno odpuščanje zlasti mladih in sposobnih, sem obljubil, tako sem motiviral ljudi, da smo se uprli in bili enotni, da bomo vsi starejši šli raje na čakanje, mladi naj pa delajo. Jaz sem svojo obljubo izpolnil, marsikdo je ni, ampak večina pa nas je,« izvemo od Sovinca, ki se sicer ne nadeja velike pokojnine, ampak stresa pa bo gotovo manj, doda.

Boj za ohranitev delovnih mest

»Plaketa ZSSS mi pomeni izredno veliko. Je priznanje za delo v sindikatu in potrditev, da si skupaj s sodelavci prizadevam za prave sindikalne vrednote,« pravi predsednik podružnice Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) v podjetju Arosa Mobilia v Mariboru Branko Štiberc.

Štiberc se je v sindikat včlanil pred 39 leti, ko se je zaposlil v tedanjem Marlesu, ki je moral v stečaj. Čeprav je s sodelavci ves čas delal na isti lokaciji, je menjal več delodajalcev in doživel ter preživel več prodaj in stečajev podjetij, ki so najbolj prizadeli delavce. Štiber je bil zaposlen v Marlesu Pohištvo, Gorenju Notranja oprema, nemškem Cobe Capitalu AM ter v podjetju Arosa Mobilia, kjer dela še danes.

»Ves čas se je sindikat boril za ohranitev čim večjega števila delovnih mest. Medtem ko nas je bilo v Gorenju Notranja oprema zaposlenih okoli 540, nas je trenutno v podjetju Arosa Mobilia še okoli 95. V zadnjih letih sem skupaj s sodelavci ‘preživel’ več kot deset postopkov za ugotavljanje presežnih delavcev. V sindikatu smo si vedno prizadevali za ohranitev čim večjega števila delovnih mest. Za vsako delovno mesto smo se borili,« pojasnjuje Štiberc. »Sindikat v postopku ugotavljanja presežnih delavcev po zakonu sodeluje, vendar pa njihove odpustitve ne more preprečiti.«

Kot pravi Štiberc, v podjetju, kjer se nenehno menjavajo lastniki, ki vedno znova odpuščajo presežne delavce, ni lahko biti sindikalist. Sam vidi svoje poslanstvo v tem, da se bori za ohranjanje delovnih mest in da pomaga delavcem v stiski.

»Poleg tega se naš sindikat podjetja pogaja z delodajalcem, da bi ohranili čim več že pridobljenih delavskih pravic in da bi si izborili še kakšno dodatno. Tako nam je kljub vsem težavam uspelo v sindikatu ohraniti 70 odstotkov vseh zaposlenih. Upam, da so najtežji časi že za nami in da je pred nami lepša prihodnost.«
Iz skromnih začetkov je zrasla velika zgodba

Izvršni odbor regijske organizacije Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei) Posočje je za dobitnika plakete svobodnih sindikatov v letu 2017 predlagal komisijo za kulturo, šport in rekreacijo pri sindikatu Skei. Komisija v tem sindikatu skrbi za pomoč pri organizaciji in izvedbi športnih letnih in zimskih iger ter kulturnih prireditev. Poleg tega organizirajo tudi ribolov, kegljanje in vsakoletni pohod na Triglav, v katerega je vedno aktivno vključenih najmanj 1700 članov Skeia, pravijo, da jih je vsako leto več. Ponosni pa so tudi na to, da Skeieve ekipe nastopajo tudi na mednarodnih športnih dogodkih.

Komisijo sestavljajo zanesenjaki, ki jih druži spoznanje, da šport združuje ljudi. Ivana Beondiča, ki komisijo vodi in je nagrado v imenu komisije tudi prejel, smo povprašali o poslanstvu in načrtih komisije. »Zberemo se iz cele Slovenije, malo se družimo, malo spoznavamo, izmenjujemo mnenja in na koncu se še zabavamo,« pravi in dodaja, da je pomembno delavcem ponuditi nekaj več, jim nekaj vrniti za njihovo podporo sindikalnim aktivistom. Po njegovem se tako razvijajo pomembne vrednote, veča se krog poznanstev. »Ko smo začeli pred 16 leti, smo najprej organizirali letne igre. Na njih je bilo recimo 150, 170 tekmovalcev, na zimskih pa nekje 350. Zdaj smo imeli na letnih igrah že 450 ljudi. To pomeni, da se vsako leto udeležba povečuje,« pove. Po njegovem se bo nekaj podobnega zgodilo letos z igrami ZSSS; najprej bo udeležba skromna, prijavljenih je okoli 190 članov 22 sindikatov, sčasoma pa bo gotovo narasla, napoveduje.

Mojca Matoz in T. K.

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!