Iz Delavske enotnosti, št. 26, leto 2017: Delovni čas je velik problem

V Sindikatu delavcev prometa in zvez (SDPZ) namenjajo veliko pozornost problematiki delovnega časa. Ker se v ta sindikat vključujejo delavci zelo raznolikih poklicev, tudi mobilni delavci, je potrebno poznati veliko posebnosti ureditve delovnega časa. Konec junija so o tem pripravili posvet, ki udeležencev ni pustil ravnodušnih.

Predavatelj odvetnik Jure Srhoij je ob primerih in razlagi sodne prakse sindikalistom odgovarjal na številna vprašanja, ki tarejo delavce v njihovem delovnem okolju. Uvodoma je spomnil na nekaj temeljnih določil delovnega prava, povezanih z oblikami dela, plačilom za delo ter s pravicami in obveznostmi obeh strani v delovnem razmerju. Poudaril je, da je delovno razmerje pogodbeno in da je delovni čas pomemben zaradi zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.

Okoli 30 sindikalistov SDPZ je pozorno prisluhnilo predavatelju, mu zastavljalo veliko vprašanj in sodelovalo s svojimi predlogi. Srhoij je zatrdil, da so bili dobri slušatelji. 

Kršitve delavskih pravic so pogosto povezane z delovnim časom, z njegovo dolžino in razporeditvijo pa tudi obliko in plačilom zanj. Skratka, narobe je lahko marsikaj, zato je treba poznati temeljna določila zakonodaje, ki do neke mere delavca ščiti, pa tudi posebnosti ureditve delovnega časa. To pa seveda ni dovolj; če so delavcem pravice kršene, je na kršitev treba opozoriti in zahtevati njeno odpravo. Če je delavce strah izpostavljati se, pogosto to delodajalci izkoriščajo in kršitve nadaljujejo ali še stopnjujejo. Reagirati je treba takoj, ko so pravice kršene, je opozoril Srhoij.

Udeleženci seminarja so se seznanili tudi z mednarodno pravno ureditvijo, konvencijama Mednarodne organizacije dela o nočnem delu in delu s skrajšanim delovnim časom, določili evropske socialne listine, z evropskimi direktivami in sodbami različnih sodišč. Med drugim je opozoril tudi na sodbo sodišča EU C-266/14 iz leta 2015 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki navaja, da je treba v okoliščinah, ko delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim prebivališčem in prostori prve in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, pomeni »delovni čas«.

Definiranje delovnega časa

Delovni čas je efektivni delovni čas in čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Udeležence seminarja je posebej, tudi na lastnih primerih, zanimal efektivni delovni čas. To je po definiciji vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ta čas je osnova za izračun produktivnosti dela.

Srhoij: »Pismonoše niso mobilni delavci, čeprav se veliko gibljejo. Mobilni delavci so delavci v mednarodnem oziroma domačem cestnem prometu, vozniki kamionov, avtobusov in podobno.«

Pomembna je tudi definicija polnega delovnega časa, iz katerega izhaja tudi, koliko je lahko tedenska časovna obveznost delavca in kakšni morajo biti med delovniki počitki. Pri nas je zakonsko določeno, da je polni delovni čas 40 ur na teden, lahko pa je tudi le 36 ur.

Kot je pokazala razprava med udeleženci, je eden večjih problemov poleg počitkov, ki so v nekaterih dejavnostih in družbah tudi kršeni, prerazporeditev delovnega časa, zato so temu poglavju namenili posebno pozornost. Ugotovili so, da se razporeditev in pogoji za začasno razporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Delodajalec mora delavce obvestiti o letnem koledarju delovnega časa pred začetkom koledarskega leta. Kaj če tega ne stori? V delavnici so sindikalisti ugotovili, da bi ga na to najprej opozorili, potem pozvali, če odziva ne bi bilo, pa obvestili inšpektorja za delo. Ena od možnosti je tudi stavka, mogoč pa je tudi kolektivni delovni spor, skrajni ukrep pa je tudi kazenska ovadba.

Veliko razprave so udeleženci namenili tudi nadurnemu delu oziroma delo preko polnega delovnega časa, ki ga je delavec dolžan opravljati le pod določenimi pogoji in mu ga mora delodajalec odrediti pisno, le izjemoma tudi ustno.

Z zanimanjem so sindikalisti tudi prisluhnili določilom in pogojem za opravljanje nočnega dela, seznanili pa so se tudi s kategorijama dopolnilnega in dodatnega dela.

Poznati je treba dejansko stanje

Srhoij je sindikalistom svetoval, naj sindikat v družbi od delodajalca zahteva, da ga obvesti o izrabi delovnega časa, upoštevajoč letni razpored delovnega časa, o opravljanju nadurnega dela oziroma o začasni prerazporeditvi delovnega časa. Koristno je tudi, da sindikati analizirajo bolniške odsotnosti in izrabo letnega dopusta. Tam kjer je prisotno nočno delo, pa je dobro, da poznajo tudi pravice v zvezi z njim. Vsi ti podatki so lahko dober pokazatelj stanja na področju pravic delavcev, katerih varuh je sindikat, in ustrezne organizacije dela, ki je domena delodajalca.

Predavatelj je opozoril tudi na omejitve delovnega časa za določene kategorije delavcev in posebno poglavje namenil preračunu delovnega časa. Posebej je poudaril, da je plačevanje voznikov po kilometrih ali na tono prevoženega blaga nezakonito. Sindikalisti SDPZ so opozorili na številne »inovativne« pristope delodajalcev in se seznanili s tem, kako se jim ustrezno zoperstaviti.

Ena posebnosti, ki je natančno zakonsko urejena in o kateri je tudi več sodne prakse, je nočno delo. Kakšne so pravice delavcev, ki delajo ponoči, omejitve nočnega dela in zakaj je potrebno o nočnem delu posvetovanje delodajalca s sindikatom, je zanimajo sindikaliste. Srhoij jih je opozoril, da se delodajalci o določitvi časa, ki se šteje kot nočno delo, o oblikah organiziranosti nočnega dela, o ukrepih za varnost in zdravje pri delu ter o socialnih ukrepih neradi kar sami od sebe posvetujejo s sindikatom, zato naj jih ta na to opozori.

Tri osmice

Konec 19. stoletja so se delavci v Chicagu uprli in zahtevali tri osmice, osem ur dela, osem ur počitka in osem ur za kulturo, rekreacijo in prosti čas. Policija jih je preganjala, nekaj jih je tudi padlo pod njenimi streli. A zdi se, da so bile te žrtve zaman, saj smo danes spet zelo daleč od treh osmic. »Indoktrinacija kapitalizma je tako zelo daleč, da mi mladi že zdaj razlagajo, da morajo delati 12, 13, 14, 15 ur na dan, če hočejo napredovati, če hočejo obdržati službo, in je to postala njihova potreba,« pravi Srhoij. Američani po njegovih besedah že razlagajo, da ne kaže več ločevati med zasebnim in poklicnim življenjem in je potrebno nenehno delati, saj mora biti delo užitek. Tako očitno kar naprej uživajo. To sta po njegovem prinesla Thatcherjeva in Reagan, ki sta načrtno uničevala sindikate in socialne pravice, in tako je družba prav na področju delovnega časa naredila velik korak nazaj.

Odmori, počitki, dopusti

Ti so namenjeni regeneraciji delavca in ta namen zasledujejo tudi zakonodaja in sodbe. Med dnevnim delom ima delavec, ki dela polni delovni čas, pravico do 30-minutnega odmora, tisti s skrajšanim delovnim časom (najmanj štiri ure na dan) pa pravico do sorazmernega dela. Sorazmernost je pomembna tudi pri neenakomerni in začasni prerazporeditvi delovnega časa. Odmor se lahko določi najprej šele eno uro po začetku delovnega časa in najkasneje uro pred njegovim koncem. Čas odmora med delovnim dnevom se šteje v delovni čas.

Kakšen mora biti počitek med delovnima dnevoma in kakšen tedenski počitek, predvsem pa, kakšne posebnosti so lahko določene na tem področju, je udeležence seminarja še posebej zanimalo. Z zanimanjem pa so prisluhnili tudi razlagi o možnostih drugačnega urejanja tega področja v zakonu in kolektivnih pogodbah.

Eno od področij, povezanih s sklenitvijo delovnega razmerja in s tem z delovnim časom, je tudi pravica do letnega dopusta in s tem pripadajočega regresa za letni dopust. Kakšno je minimalno trajanje letnega dopusta (štiri tedne, pri tem je pomembno koliko dejansko traja delovni teden delavca) in kako se določa njegovo daljše trajanje, je pomembna tema sindikalnega zanimanja.

Srhoij je s sindikalisti spregovoril tudi o povsem konkretnih sodbah in primerih, povezanih z izrabo letnega dopusta. Delavec ga lahko izkoristi v več delih, s tem da mora del dopusta trajati najmanj dva tedna. Delodajalec lahko od delavca zahteva načrtovanje izrabe letnega dopusta za tekoče koledarsko leto, v tem času pa mu ga je tudi dolžan zagotoviti najmanj dva tedna, preostanek pa po dogovoru do 30. junija prihodnje leto.

Način izrabe letnega dopusta je zelo pomemben. Pri tem morajo biti upoštevane tako potrebe delovnega procesa kot delavčeve potrebe po počitku in regeneraciji. Posebej so pri tem zaščiteni starši šoloobveznih otrok, ki imajo pravico izrabiti najmanj teden dni letnega dopusta v času šolskih počitnic. En dan letnega dopusta ima pravico delavec izrabiti po lastni želji, vendar mora o tem delodajalca obvestiti vsaj tri dni prej. Če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces, ima delodajalec pravico odreči izrabo letnega dopusta.

Ni si odveč zapomniti tudi, da se delavec ne more odpovedati pravici do letnega dopusta in da je vsakršna izjava ali sporazum o tem neveljaven.

Delavec ima možnost plačane odsotnosti z dela tudi zaradi osebnih okoliščin (trajanje je določeno v kolektivnih pogodbah), zaradi praznovanja, zdravstvenih razlogov  in opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih. Bolniškim odsotnostim so na seminarju namenili največ pozornosti. Predavatelj je zbranim povedal, na kakšen način delodajalci opravljajo nadzore in kakšne so lahko posledice zlorabe bolniških odsotnosti, in jih še posebej opozoril na to, naj bolni delavci pridobijo zdravnikova navodila o zdravljenju, ki bodo pokazala, kje in kako se delavec lahko giblje.

Za aktivne sindikaliste na funkcijah je pomembno tudi, da poznajo določila o plačani odsotnosti z dela zaradi opravljanja sindikalnega dela.

Pogoste kršitve in posebnosti

Delovni čas je ena pogosteje kršenih kategorij. Srhoij je opozoril tudi na »črno statistiko«, po kateri se v zadnjih letih stalno povečuje število umrlih delavcev, predvsem poklicnih voznikov, kar je nedvomno povezano s kršenjem določil delovnega časa, zlasti pa obveznih počitkov. Na kratko je pojasnil tudi, kaj na tem področju dela inšpektorat za delo in kakšne so njegove pristojnosti.

Zadnji del seminarja pa so udeleženci namenili kolektivnemu dogovarjanju v zvezi s področjem delovnega časa. Zlati so obravnavali kolektivni pogodbi, ki urejata pravice delavcev na dveh za SDPZ zelo pomembnih področjih, kolektivni pogodbo za cestni potniški promet (v kratkem naj bi se začela pogajanja za novo) in kolektivno pogodbo za poštne in kurirske dejavnosti. Pogodbi upoštevata številne specifike, s katerimi so sindikalisti v SDPZ povečini že dobro seznanjeni. To je zelo pomembno, saj lahko le tako tam zapisane pravice tudi ustrezno branijo in zahtevajo.

Čisto na koncu pa je udeležence, med njimi tudi veliko voznikov, predavatelj vodil med predpisi, ki urejajo pravice mobilnih delavcev, ki imajo zaradi narave dejavnosti delovni čas tudi z mednarodnimi akti določen drugače. Zlasti si kaže zapomniti, da se zanje lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če v štirih mesecih ne preseže povprečja 48 ur. To določa zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, ki ga morajo vsi v dejavnosti dobro poznati. Srhoij je na tem področju opozoril tudi na pomembno sodno prakso in na druge prepise, ki urejajo položaj mobilnega delavca.

Seminar je minil v dobrem sodelovalnem vzdušju, udeleženci pa so pokazali, da jih problematika zelo zanima.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

 

Share