Iz Delavske enotnosti, št. 37, leto 2017: Zaupniki vplivajo na varnost in zdravje

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ugotavljajo, da zavest o pomenu varnosti in zdravja pri delu narašča. V pripravi je strategija. Ob zaključku evropskega tedna varnosti in zdravja pri delu je bila v ljubljanskem Cankarjevem domu javna tribuna s predstavitvijo zanimivih raziskav in analiz.

V EU pod vplivom sodobnih tehnoloških trendov poteka intenzivna razprava o preoblikovanju delovnega okolja. Ta je spodbujena tudi z demografskimi spremembami. Digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija po eni strani olajšajo naše delo, a odpirajo nove izzive, tudi na področju varnosti in zdravja pri delu. Prav tako ni enoznačen odgovor na staranje prebivalstva in ne more iti le v smeri podaljševanja delovne dobe.

Udeležba na tribuni je bila raznolika, od različnih strokovnjakov do odločevalcev in socialnih partnerjev.

Na MDDSZ so pripravili osnutek strategije varnosti in zdravja pri delu, s katero želijo narediti premik naprej, dvigniti raven kulture in preventive v delovnem okolju. Strategijo je že obravnaval svet za varnost in zdravje pri delu, obravnavali so jo tudi socialni partnerji na ekonomsko-socialnem svetu, do konca leta naj bi dali nanjo pripombe, v začetku leta 2018 pa naj bi jo obravnaval in sprejel državni zbor.

Varnost in zdravje pri delu naj bi bila po besedah državnega sekretarja MDDSZ Petra Pogačarja najvišja prioriteta v delovnem okolju in temelj poslovne uspešnosti, to je tudi nacionalni interes in ne le interes delavcev. Vsako poškodbo in poklicno bolezen je mogoče preprečiti, če se pravočasno upoštevajo pravi ukrepi.

Kaj pomeni delati v EU, je z rezultati šeste raziskave o delovnih razmerah (EWCS6) predstavila Erika Mezger, namestnica direktorja Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound). O sodelovanju delavcev pri upravljanju varnosti in zdravja pri delu ter psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu v EU je na podlagi druge evropske raziskave podjetij (ESENER-2) o novih in nastajajočih tveganjih spregovoril Xabier Irastorza z evropske agencije za varnost in zdravje pri delu, o slovenskih izkušnjah z obema področjema pa sta spregovorila raziskovalca ljubljanske fakultete za družbene vede Aleksandra Kanjuo Mrčela in Miroljub Ignjatovič.

Skupna vsem predstavitvam je ugotovitev, da obstaja pomembna vrzel med zapisano normo in dejanskim stanjem, ki ga doživljajo tako slovenski kot evropski delavci. Predstavljeni raziskavi EWCS6 in ESENER-2 sicer temeljita na mnenjih anketiranih, ki so pristali na to, da bodo odgovarjali, a kažeta pomembno sliko stanja tega področja.

Analiza rezultatov ESENER-2 je potrdila povezanost med obstojem delavskih zaupnikov za varnost in zdravje pri delu v posameznem delovnem okolju ter kakovostjo upravljanja varnosti in zdravja pri delu v tem okolju. Razlike so vidne, žal pa je ugotovljeno tudi, da je za področje varnosti in zdravja na voljo vse manj sredstev. To velja še posebej za Slovenijo, kjer sta varnost in zdravje pri delu pomembna tema, ko so težave, medtem ko v delu EU o tem razpravljajo in odločajo ne glede na to.

Na področju upravljanja varnosti in zdravja pri delu obstajajo določene razlike med podjetji, ki imajo delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu, in tistimi, ki ga nimajo. V Sloveniji ima zaupnika tretjina podjetij, povprečje 28 držav EU pa kaže, da jih je tam več kot dve tretjini.

Kot pričajo vse raziskave, je opolnomočenje ključen dejavnik pri učinkoviti organizaciji za varno delovno okolje. Eden od mehanizmov tega opolnomočenja in s tem kakovosti opravljanja varnosti in zdravja pri delu je tudi obstoj delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Kanjuo Mrčela je ob vse večji prekarizaciji dela med drugim poudarila tudi zdrs od kolektivnega k individualnemu, kar vodi v vse bolj šibek socialni dialog. »Slovenija je država, ki se je ustvarjala s socialnim dialogom,« je bila jasna raziskovalka in se zavzela za njegovo okrepitev. Potrebno je krepiti tradicionalne oblike varnosti in zdravja pri delu in »misliti nove«, pri tem pa
razvijati alternativno sodelovanje delavcev, lokalnih skupnosti in strokovnjakov z univerz. Pomembno pa je tudi izobraževanje in ozaveščanje širše javnosti o pomenu varnosti in zdravja pri delu, kar prispeva k opolnomočenju (bodočih) zaposlenih.

Psihosocialna tveganja kot del problema varnosti in zdravja pri delu zaslužijo veliko pozornosti, zato so raziskovalci o njih govorili posebej. Med zanimivimi ugotovitvami je tudi ta, da smo Slovenci za ta vidik občutljivi, da je vpliv dela na naše dobro počutje in zdravje opazen, pa tudi, da želimo čim hitreje v pokoj, saj menimo, da ne bomo zdržali daljše delovne dobe.

Prezentizem (delavec dela kljub bolezni) je postal v Sloveniji celo večji problem od absentizma, vzrok pa je tudi skrb za izgubo službe.

Veliko je bilo na tem področju že narejenega, a razkorak med teorijo in prakso je velik, smo slišali v razpravi. Še vedno pa pogosto menimo, da je vzrok drugje, ne pri nas in v nas, zato je najprej treba narediti red pri sebi in dvigniti lastno zavest. Potrebno se bo bolj učinkovito soočiti z varnostjo in zdravjem pri delu tudi pri majhnih in mikro delodajalcih. Problem je tudi v neučinkovitem »upravljanju človeških virov« oziroma neobstoju kadrovskih služb, ki bi iskale sistemske rešitve. Težava je lahko tudi v tem, da podjetja najemajo zunanje izvajalce, ki so podrejeni naročniku.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

 

Share