Iz Delavske enotnosti, št. 41, leto 2017: Z razredno solidarnostjo proti prekarizaciji

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo je letos že peto leto zapored organiziralo nacionalno konferenco »Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela«.

Kot je dejal predsednik gibanja Marko Funkl, se položaj prekarnih delavcev kljub pozivom številnih organizacij in strokovnjakov še vedno ni uredil. Zato so prekarci prisiljeni živeti v stalni negotovosti in pod pritiski trga dela, delodajalcev in države, ki je do njih mačehovska, namesto da bi jih zaščitila kot najšibkejši člen na trgu dela. Delavce v atipičnih oblikah zaposlitve še vedno tudi podcenjujejo in ponižujejo na vsakem koraku. »Čas pasivnega čakanja je minil, saj vse več organizacij opozarja na težave prekarnih delavcev in se bori za izboljšanje njihovega položaja, svoje prve terenske akcije pa že izvaja tudi Sindikat prekarcev,« je poudaril Funkl, ki je tudi na čelu tega sindikata. Zbrane je pozdravil tudi predsednik Svobodnega sindikata v okviru ZSSS David Švarc.

Na konferenci, na kateri so problematiko prekarnih delavcev osvetlili strokovnjaki in raziskovalci različnih strok, je bila najbolj pretresljiva osebna zgodba Nataše Kramžar, ki je delala kot »prisilna podjetnica« v trafiki. Čeprav bi po franšizni pogodbi morala prejeti deset odstotkov od izkupička, ni tega, kot je dejala, nikoli dobila. Vpliva ni imela na nič (ne na nabavo blaga, ne na asortiment, ne na odpiralni čas itd.), odgovarjala pa je za vse in to občutila tudi v svojem žepu. Kot je povedala, je spočetka v dogovoru s franšizodajalcem začela strankam ponujati tudi kavo in pecivo, vendar na koncu za to ni dobila niti toliko, da bi pokrila dodatne stroške. V trafiki je morala biti praktično ves dan, celo jedla je v njej. Če je šla v toaletne prostore v bližini, pa jo je franšizodajalec že klical, kje je. Ker vsega dela ni zmogla opraviti sama, sta ji priskočili na pomoč sestri. Kljub temu ji nakazila na koncu meseca niso zadostovala niti za plačilo prispevkov in računovodje ter najnujnejših stroškov. Po petih letih je bila, kot je dejala, fizično in psihično čisto na tleh. Zato je izstopila iz suženjskega razmerja, ostali pa so ji dolgovi državi in blokiran transakcijski račun. Čeprav je v opravljanje svojega dela vključila celo družino, je na koncu bankrotirala. Po njenih besedah so v podobnem položaju tudi številni drugi trafikanti v Sloveniji, vendar jih je strah javno spregovoriti. Kramžarjeva jih je pozvala, naj vendarle začnejo javno govoriti o svojem suženjskem položaju, saj brez tega sprememb na bolje ne bo.

Kot je dejal Funkl, je to samo ena od žalostnih zgodb prekarnih delavk in delavcev v trafikah, ki jih franšizodajalci izkoriščajo, namesto da bi jih redno zaposlili, saj ima delo, ki ga opravljajo, vse elemente delovnega razmerja. Funkl je najavil, da bo Sindikat prekarcev 12. decembra ob 12. uri v podporo trafikantom organiziral protestni shod pred vlado.

Raziskovalka Valentina Franca je govorila o sindikalnem organiziranju prekarnih delavcev. Po njenih besedah so sindikati zadržani do prekarcev, saj so nekateri s statutom zamejili članstvo samo na zaposlene. Tudi pri kolektivnih pogodbah so prekarci izvzeti, saj zanje ne veljajo. Zato imamo absurdne razmere, ko imajo delavci na enakih delovnih mestih različne pravice. Prekarni delavci nimajo niti pravice do stavke, temveč lahko samo protestirajo in demonstrirajo. Prikrajšani so tudi do soupravljanja v podjetjih. Zaradi velikega števila prekarnih delavcev se sistem soupravljanja v nekaterih podjetjih že razkraja. Govornica je nakazala tudi možne rešitve za sedanje razmere, pri iskanju katerih imajo pomembno vlogo tudi sindikati.

Barbara Samaluk je predstavila temo »Vstopanje na trg dela: Sizifovo delo?«. Po njenih besedah smo priče prenosu javnih služb na nevladni sektor, ki živi od projektnega financiranja. Zaradi zaposlovanja pri projektih pa se spreminjajo tudi javne institucije, ki že dolgo ne nudijo več varnih in stalnih služb. Za mnoge projekte namreč potem, ko se pri njih zaposleni ravno naučijo delati, zmanjka denarja. V času splošne liberalizacije, ko države prisegajo na varno prožnost, ki prinaša na trg dela več prožnosti kot socialne varnosti, mladi marsikdaj ne vedo kako in kaj, rezervna armada poceni delovne sile pa se povečuje.

Živa Humer je spregovorila o minimalni plači in minimalnem dohodku oziroma o prekarnosti in revščini. Po njenih besedah teza, da je zaposlitev varovalka pred revščino, ne velja več, saj število revnih zaposlenih narašča. Na socialne pravice, ki so dediščina socializma, smo lahko ponosni, vendar pa te pravice postopno ukinjajo. Opozorila je tudi, da spremembe socialne politike različno vplivajo na življenje moških in žensk, ki imajo v povprečju nižje plače za enako delo.

O razredni solidarnosti za reševanje prekarnosti je spregovoril Andraž Mali. Opozoril je, da je moč delavstva tem večja, čim bolje so delavci organizirani in čim manjša je brezposelnost. Prekarizacijo na trgu dela pa lahko zajezijo samo sindikati, ki morajo na široko odpreti vrata prekarcem, njihovo organiziranje pa mora sloneti na organizacijskem in ne na storitvenem principu. Po njegovih besedah bi morali širiti in krepiti zavest delavstva, poskrbeti za izobraževanje sindikalnih zaupnikov in aktivacijo delovnih kolektivov ter za razredno solidarnost.

Maša Dolenc in Boštjan Jurič sta na osnovi izkušenj prevajalske zadruge Soglasnik predstavila zadružništvo kot način boja proti prekarizaciji.

T. K.

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share