Iz tujine: Spregledana največja stavka v zgodovini

12. 2. 2019

Januarja letos je v Indiji potekala največja stavka v zgodovini. Udeležilo se je je kar 200 milijonov ljudi, kar pomeni, da je na ulico odšel skoraj vsak šesti prebivalec te dežele.

Kljub impozantni številki, pa je presenetljivo, da množični mediji omenjenemu dogodku niso namenili skorajda nikakršne pozornosti. Stavko je organiziralo deset največjih sindikalnih central v državi, ki so, nezadovoljni z delom vlade ter z njenimi protidelavskimi in protisindikalnimi politikami, že septembra lani najavili velik delavski protest. Vse od takrat je vlada ostala nema za njihove pozive k dialogu. Še več, spremeniti je želela zakon o sindikatih, ki je v veljavi že od davnega leta 1926. Sindikate bi namreč morala oblast po novem priznati na različnih ravneh, kar bi privedlo do zmanjšanja njihove moči. Obenem je vlada sprejela ukrepe, ki gredo še bolj na roko kapitalu. Tako je omogočila, da podjetja najamejo delavce samo za določene kratkotrajnejše projekte, ne da bi bila pri tem zavezana k spoštovanju kakršnihkoli rokov glede njihove zaposlitve, ki ponavadi pripradajo redno zaposlenim. To pa je pripeljalo do povečanega izkoriščanja delavk in delavcev, ki so že pred tem delali v težkih in nevarnih pogojih, in sicer za izjemno nizko plačilo.

Modijeve prelomljene obljube

Indijsko vlado sicer vodi Narendra Modi, ki je bil za predsednika izvoljen leta 2014, in sicer z obljubami o napredku in razvoju. Obljubljal je 10 milijonov novih delovnih mest letno. Toda v prvih treh letih njegovega vladanja je prišlo zgolj do zvišanja za 400 tisoč delovnih mest. Lani pa je prišlo celo do nasprotnega, do velike izgube delovnih mest, največje v zadnjih nekaj desetletjih. Na nezavidljivo stanje kaže podatek, da se je za 63 tisoč delovnih mest v indijskih železnicah prijavilo neverjetnih 19 milijonov ljudi. Stopnja brezposelnosti med mladimi se je od 2011 do 2016 močno povišala. Analiza z Univerze Azim Premji je pokazala, da je med najbolj izobraženimi, tistimi s fakultetno izobrazbo, v omenjenem obdobju brezposelnost več kot podvojila, in sicer s 4,1 odstotka na 8,4 odstotka.

Neoliberalne reforme s katastrofalnimi posledicami

Modijeva vlada je s svojimi ukrepi še poglobila neoliberalne reforme, ki so v Indiji dobile zagon s padcem Sovjetske Zveze. Od takrat se je država še bolj izrazito kot prej obrnila k deregulaciji, liberalizaciji in privatizaciji javnih dobrin ter storitev. Leta 1991 je položaj finančnega ministra presenetljivo prevzel Manmohan Singh, ki je pred tem delal za Svetovno banko. Kot se je izkazalo, je nato desetletja dolgo pomembno prispeval k neoliberalnemu modelu indijskega razvoja. Maja 2004 se je zavihtel na položaj predsednika vlade, na katerem je ostal deset let. Ne preseneča, da je bil s svojimi politikami, ki so indijsko gospodarstvo odprle tujim multinacionalkam, ljubljenec Zahoda. Toda te politike so še povečale že tako velike razredne razlike in revščino v državi. Izjemna gospodarska rast se ni odrazila v večji dobrobiti vseh. Kot kaže spodnji graf, v nasprotju s tem, kar pravi prevladujoča teorija, tudi ni prinesla večjega povečanja stopnje zaposlenosti.

Najrevnejši niso dobili veliko

Pogled v zgodovino indijskih neoliberalnih reform kaže, da kapitalistični razvoj nikakor ne pomeni samodejnega boljšega življenja vseh.

Podatki Svetovne banke tako pokažejo, da se je povprečni dnevni dohodek najrevnejših Indijcev od leta 1981 do leta 2010 dvignil zgolj za dvanajst centov, iz 84 na 96 centov. Povprečen Indijec je danes tako »bogat«, kot je bil povprečen Britanec že davnega leta 1860, njegova življenjska doba pa je na ravni Evropejca sredi prejšnjega stoletja.

Antropolog Jason Hickel, avtor knjige Divide: A Brief Guide to Global Inequality, je izračunal, da imajo v Indiji otroci, ki živijo z 1,90 dolarja na dan še vedno 60 odstotkov možnosti, da so podhranjeni. Kot ugotavlja predavatelj na univerzi v Newcastlu Peter Edward, tudi podatki o številu ljudi, ki živijo z manj kot dolarjem na dan, kažejo, da se v Indiji od leta 1993 do leta 2001 ekstremna revščina ni zmanjšala. Medtem se je seveda povečal prepad med revnimi in bogatimi. Najbogatejši človek v Indiji Mukesh Ambani, je tako samo za decembrsko poroko svoje hčerke zapravil približno 100 milijonov dolarjev. Ambani si je po smrti svojega očeta leta 2002 z mlajšim bratom dvojčkom Anilom razdelil njegovo premoženje, ki ga je ustvaril z različnimi posli, predvsem z trgovanjem z nafto in plinom. Ambani pa je temu dodal tudi posle na področju telekomunikacij. Premoženje enainšestdesetletnika znaša po ocenah revije Forbes 50 milijard dolarjev.

Stavkovne zahteve

Ni presenetljivo, da vse to zbuja frustracije, jezo in revolt pri ljudeh, kar je po letu 2016, ko se je na ulicah iz podobnih razlogov kot zdaj zbralo 180 milijonov ljudi, tokrat nanje poneslo še večje število nezadovoljnih. Kot so opozarjali protestniki, na mesec za dvanajsturno delo zaslužijo od 100 do 170 evrov. Tisti v prekarnih zaposlitvah pa celo manj kot toliko. Sindikati iz javnega in zasebnega sektorja so zato kot eno od zahtev izpostavili zvišanje minimalne plače na vsaj 220 evrov. Med dvanajstimi zahtevami so se znašle tudi zahteve po splošnem zvišanju plač, znižanju brezposelnosti, pa nasprotovanje višanju cen in privatizaciji javnega sektorja ter zahteve po odpravi prekarnih zaposlitev in po uvedbi zagotovljenih pokojnin.

Razlogi za opisane razmere v indijski družbi se gotovo skrivajo tudi v nizki stopnji sindikaliziranosti. Od približno pol milijarde vseh zaposlenih jih je v sindikate včlanjenih le okrog 2 odstotka. Pri tem gre večinoma za zaposlene v javnem sektorju. Vladna študija o zaposlenosti iz leta 2012 je pokazala, da je kar prek 62 odstotkov vseh delavk in delavcev zaposlenih sezonsko in so zato močno odvisni od nihanj na trgu. Tudi številni kmetje se komaj prebijajo iz meseca v mesec. To je končna posledica fleksibilizacije trga dela, o kateri tako radi govorijo tudi pri nas. Obenem nas omenjene številke opozarjajo, da brez organiziranega in dolgotrajnega delavskega pritiska in pomembne vloge, ki jo pri tem igrajo sindikati, ne gre pričakovati bolj človeškega kapitalizma.

Ignoriranje zahodnih medijev

Kot lahko vidimo, obdobje po letu 2008 in krizi kapitalizma, ne povzroča turbulentnih časov samo na Zahodu, temveč tudi v državah v razvoju. Kljub velikemu številu stavkajočih, pa v zahodnih medijih o protestih nismo mogli zaslediti ravno veliko informacij. Kaj šele, da bi dogodke umestili v kontekst, ki ne ustreza prevladujočim predstavam o vsesplošni dobrobiti prostotržnega modela kapitalizma. Zahodni mediji so raje več časa namenili vesti o množični bikoborbi, ki je v Indiji pokončala dva človeka in o milijonih na največjem verskem dogodku na svetu. Posledice vdora tržnih zakonitosti v vse pore družbe se tako kažejo tudi v poročanju medijev, ki v težnji po boljši prodaji, na škodo vseh nas, niso več zmožni slediti javnemu interesu.

Hud udarec pred volitvami

Stavka je vsekakor hud udarec za Modijevo vlado pred bližajočimi se volitvami v mesecu aprilu ali maju. Po eni izmed raziskav naj bi se Modiju podpora od novembra do januarja znižala za 15 odstotkov. Velika stavka gotovo ne bo pripomogla h krepitvi njegove podpore. Vendar pa bi lahko pomen stavke zvodenel, če ji ne bodo sledile tudi naslednje politične akcije in zahteve. V preteklosti namreč tovrstne akcije niso imele pomembnejšega vpliva, če niso trajale več časa. Za najboljše strategije za drugačen razvoj lahko poskrbijo predvsem novi politični subjekti, ki pa se morajo šele oblikovati. Pri tem pa jim da lahko veter v jadra prav velika stavka. Množična udeležba je pokazatelj, da si ljudje v največji demokraciji sveta še kako želijo alternativnih politik, s pomočjo katerih bodo bolje slišani.

Matej Klarič