Jeklarska industrija na prepihu in trud sindikata za ohranjanje dobrih, strateških delovnih mest

9. 9. 2025

V začetku avgusta je Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) z odprtim pismom pristojne opozoril, da so zaskrbljeni zaradi stanja v dejavnosti kovinskih materialov in livarn v Sloveniji. Četrtinski delež v podjetju Slovenska industrija jekla (SIJ) ima namreč še vedno država, zato je v poslovne odločitve preko članov nadzornega odbora podjetja vključen Slovenski državni holding (SDH). »Kar tako si zato ne vlada in ne SDH ne moreta umiti rok,« so zapisali v Skeiu in pristojne ponovno pozvali k pogovorom, do katerih je konec poletja potem tudi prišlo.

Predsednica Skeia Lidija Jerkič nam je po nizu srečanj v kabinetu predsednika vlade, na SDH, gospodarski zbornici ter na koordinacijskem sestanku ministrstev za gospodarstvo in delo povedala, da pravočasno ukrepanje pričakujejo zaskrbljeni zaupniki oziroma delavke in delavci iz firm v tej dejavnosti, ki se zaradi ugibanj in pomanjkanja informacij počutijo negotove. V Skeiu so razmere ocenili kot dovolj kritične, da lahko upravičeno pričakujejo konstruktiven pogovor z vsemi ključnimi deležniki, ki lahko dejavnosti kakorkoli zagotovijo ustrezne razmere in ukrepe.

Dejavnost s tradicijo

»Panoga, ki jo zastopamo, temelji na več kot 500-letni tradiciji na slovenskih tleh. V sindikatu smo prepričani, da imata jeklo in aluminij strateški pomen za materialno neodvisnost Evropske unije in Republike Slovenije. Slovensko jeklo, aluminij in drugi njihovi produkti slovijo po svojih odličnih materialnih lastnostih in so cenjeni na svetovnih trgih. Okoli teh dveh ključnih surovin so zrasla številna podjetja, ki z medsebojnim sodelovanjem in skupnim razvojem ustvarjajo visoko dodano vrednost. Izdelki naše panoge imajo pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju obrambne sposobnosti Republike Slovenije in Evrope. Panogo tvorijo strokovno usposobljeni kadri z vizijo, znanjem in sposobnostjo obvladovanja vseh ključnih industrijskih procesov, katerih zgodbo se zelo dolgo gradi in še vedno se razvija. Kljub temu pa je njen obstoj danes resno ogrožen, razlogov pa je več in verjamemo, da so vam znani. Zavedati se moramo, da je samo v panogi kovinskih materialov in livarn zaposlenih približno 14.000 ljudi, v širši kovinski industriji pa več kot 65.000. Samo v Slovenski industriji jekla (SIJ), ki je v tem trenutku najbolj izpostavljena, je zaposlenih več kot 3500 delavk in delavcev. Zlom te panoge bi imel lahko hujše posledice za gospodarsko in socialno stabilnost države, kot jih je imelo obdobje osamosvajanja Republike Slovenije leta 1991, za posamezno regijo pa to pomeni veliko grožnjo, podobno zapiranju Rudnika v Velenju,« so zapisali v sindikatu.

Težave se nalagajo

Kot pravi Lidija Jerkič, delavke in delavci v tej dejavnosti ta trenutek (še) ne občutijo težav in imajo zagotovljene vse pravice iz delovnih razmerij; plače so, odpuščanj ni. Zdi pa se, da se kuhajo črni oblaki, saj je objav v medijih o težavah v dejavnosti precej, vsaka pa delavkam in delavcem povzroča dodatne skrbi. »Zato, da smo zraven, da sodelujemo, da smo obveščeni, je bil namenjen naš dopis,« pravi sogovornica.

Skei je pristojne opozoril, da gre za veliko število ljudi, da ti ne opravljajo poklicev z nizko dodano vrednostjo, da so njihova znanja strokovna in posebna. Delajo v podjetjih, ki so modernizirana, in delajo za napredne tehnologije, kot so vesoljska, orožarska, ladjarska, avtomobilska in druga strateška industrija. Problem lahko nastopi, če bodo prepuščena sama sebi, saj se bodo ta znanja zgubila, zato je treba vložiti vse napore, da se razmere uredijo, pravi Jerkič.

Eden od problemov je povezan z dejstvom, da je 75-odstotni lastnik SIJ-a Rus z izraelskim potnim listom. To v sedanjih geostrateških okoliščinah pomeni zadržke naročnikov, tudi odpovedovanje naročil. Dalj ko se dogajata Ukrajina in Gaza, bolj problem narašča, saj vse več držav več ne posluje z Rusijo in Izraelom. K težavam te industrije svoje prispevajo tudi ameriške carine in energetska kriza, saj gre za velike potrošnike energije, malo pa jih po besedah Lidije Jerkič tepejo tudi nekatere pretekle poslovne odločitve. Težave se torej nalagajo in so se zgrnile na dejavnost, ki se bo sama iz tega kupa težko potegnila.

K vsemu temu pa prispevajo tudi dolgovi, s katerimi se ukvarja konzorcij devetih bank, kjer se pripravlja reprogram dolgov. Nekateri med njimi so povezni tudi z investicijami. V sindikatu ugotavljajo, da v preteklosti ti lastniki niso povsem zgrešeno delovali, saj je v ozadju več sto milijonov investicij, zaradi katerih je ta proizvodnja danes sodobna, avtomatizirana in digitalizirana ter pri nas še zdaleč ne več tako umazana, kot si jo morebiti večina od nas predstavlja. Umazane dele so, roko na srce, od nas selili drugam.

Res je tudi, da je celotna jeklarska industrija trenutno v Evropi v težavah, so pa razmere seveda različne. V Sloveniji imamo nedvomno manjši obseg proizvodnje kot ponekod drugod.

Kako naprej?

Po besedah Lidija Jerkič podjetje potrebuje po eni strani dokapitalizacijo, po drugi pa reprogram dolgov. Njen občutek z vseh omenjenih sestankov je, da se vsi trudijo po svojih močeh za rešitev težav. Potrebna so nadaljnja vlaganja v podjetja, nekaj naj bi se zgodilo tudi glede lastništva, verjetna je prodaja novemu strateškemu lastniku.

Kar se zaposlenih tiče, samo lastništvo naj ne bi igralo velike vloge, bolj gre za to, da ohranijo možnost zaposlitve. Zlasti na Koroškem, kjer je tovarna Metal Ravne, ki ji že vseskozi pravijo »mati fabrika«, je ta skrb velika. Vsa dolina z okolico in več generacij ljudi, ki so bile tam zaposlene, čuti skrb za »svojo« tovarno.

»Vpletenih je veliko institucij, obveščali nas bodo,« pravi Jerkič. Budno spremlja tudi zapise v drugih medijih, ti pa so pogosto nenaklonjeni reševanju težav na državni ravni in bolj ko ne iščejo le krivce. To pa delavke in delavce še dodatno jezi in zaradi tega niso njihove skrbi nič manjše.

Zaradi spremembe ukrepov na evropski ravni se obeta olajšanje za to industrijo tudi na energetskem področju, pri nas pa bi bil lahko zanjo pomemben ukrep tudi shema skrajšanja delovnega časa. To bi lahko za premostitveno vmesno, predvideno krajše, obdobje pomenilo ohranjanje delovnih mest. Delavkam in delavcem ne bi bilo treba preiti v brezposelnost, delodajalec pa bi ohranil usposobljene in zanj pomembne kadre za nov zagon. V jeseniškem Acroniju imajo recimo že nekaj mesecev del ljudi na čakanju. Preprosto jih ne želijo izgubiti in jih ohranjajo na plačilnih listah.

Ta industrija ima sicer že vseskozi nihanja, zdaj je očitno na spodnji krivulji, a napovedi za naprej niso slabe, saj posel menda je, še izvemo.

Pod črto: »Naše opozorilo gre ves čas v smer ohranitve delovnih mest, ker so dobra, strateška, z veliko dodano vrednostjo. In čim prej je treba najti rešitev, dalj časa kar traja, slabše je,« še zaključi predsednica Skeia. Pristavi, da se premiki v želeno smer dogajajo na več ravneh in sama težko reče, da je kje kakšna ignoranca do sindikata, tudi z delavskimi predstavniki v podjetjih potekajo pogovori. »Tisto, kar bi mi radi vedeli, kaj bo čez nekaj mesecev, pa nihče ne more reči.«

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v petnajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod petnajste letošnje redne številke (4. 9. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!