Iz tujine: Kaj se lahko naučimo iz madžarske izkušnje?

7. 1. 2019

Madžarsko sindikalno gibanje je, kot pišemo v 24. številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, v nekaterih elementih podobno kot v naši državi. Od začetka devetdesetih let ga zaznamuje veliko število sindikatov, ki do današnjega dne ni upadlo, ampak le še narašča, ter visok odstotek delavcev, včlanjenih v sindikate v devetdesetih letih, in občutno padanje stopnje sindikaliziranosti, to je odstotka članov sindikatov glede na vse zaposlene in brezposelne, v zadnjih dvajsetih letih.

Na začetku devetdesetih let je imela Madžarska šest sindikalnih central, in sicer: Demokratično ligo neodvisnih sindikatov (LIGA), Konfederacijo poklicnih sindikatov (ESZT), Forum za sodelovanje sindikatov (SZEF), Nacionalno zvezo delavskih svetov (MOSz), Nacionalno konfederacijo madžarskih sindikatov (MSzOSz) ter Samostojno konfederacijo sindikatov (ASZSZ). Takrat je bila za sindikalno gibanje značilna tudi zelo visoka stopnja sindikaliziranosti, ki se je bližala sedemdesetim odstotkom.

Štiri sindikalne konfederacije, MSzOSz, ASZSZ, SZEF in ESZT, so nastale kot reformirane organizacije iz enotnega Nacionalnega sveta sindikatov (SZOT), ki je obstajal pred letom 1989. Preostali dve, LIGA in MOSz (znan tudi pod imenom Munkástanácsok), pa sta se oblikovali iz kombinacije anti-komunističnih aktivistov in lokalnih protestnih gibanj.

Decembra 2013 so se tri od štirih reformiranih sindikalnih konfederacij, MSzOSz, ASZSZ in SZEF, združile v novo konfederacijo – Konfederacijo sindikatov Madžarske (MASZSZ). Razlogi so bili deloma politični – odziv na vlado pod vodstvom FIDESZ-a, želeli pa so tudi zmanjšati razlike med madžarskimi sindikati. Kljub temu, da nova konfederacija obstaja že pet let, pa zaradi notranjih trenj še vedno ni v celoti zaživela. Februarja 2015 se je sindikat SZEF namreč odločil, da bo sicer ohranil svoje članstvo v novi konfederaciji, ne bo pa ji prepustil pravnega nasledstva nad SZEF. Tako v nekaterih primerih nastopa kot član MASZSZ, v drugih pa kot samostojna sindikalna organizacija. Trenja znotraj nove konfederacije so povzročali še nesporazumi o vzpostavitvi enotne strukture v konfederaciji ter različni višini sindikalne članarine, ki je ASZZS in SZEF nista hoteli zvišati na odstotek od plače, kot je  bila v MSzOSz, največji konfederaciji v madžarskem sindikalnem gibanju.

Razdrobljenost in vse slabša sindikaliziranost

Poleg teh konfederacij obstajajo tudi številni neodvisni sindikati. Najmočnejši med njimi  so: Sindikalna organizacija kovinarjev (VASASOK), Zveza sindikatov kemične industrije, energetike in sorodnih delavcev (VDSZ), Demokratični sindikat učiteljev (PDSZ), Sindikat učiteljev (PSZ) ter Zveza sindikatov delavcev, zaposlenih v gradbeništvu, lesarstvu in industriji gradbenega materiala (EFEDOSZSZ).

Konfederacije imajo člane iz različnih sektorjev oziroma delov gospodarstva in negospodarstva. MSzoSz v okviru nove konfederacije MASZSZ naj bi zastopala delavce v predelovalni industriji in zasebnih storitvah, kot je trgovina na drobno, poleg tega pa ima močan sindikat upokojencev. ASZSZ ima člane iz gospodarskih javnih služb, prometa in kemične industrije. SZEF in ESZT imata člane v glavnem iz javnega sektorja, pri čemer jih ima ESZT  večinoma iz visokošolskih in raziskovalnih zavodov, SZEF pa organizira zaposlene v zdravstvu, socialnih službah ter drugih delih izobraževanja in zaposlene v centralni in lokalnih vladah.

Sindikata LIGA in MOSz zastopata delavce iz celotnega gospodastva. V LIGI se je od leta 2005 naprej struktura članstva precej spremenila, saj so se ji začeli pridruževati sindikati, ki so bili neodvisni ali pa člani drugih konfederacij. Prvi je bil FRDESZ, sindikat, ki zastopa zaposlene v vojski in policiji, sledil pa mu je sindikat, ki je zastopal zdravstvene delavce, kar je LIGI omogočilo tudi precejšnjo prisotnost v javnem sektorju. V letih, ki so sledila, pa so jo nekateri sindikati zaradi hudih sporov v vodstvu konfederacije zapustili.

Danes v madžarskem sindikalnem gibanju ni več  visoke stopnje sindikaliziranosti, ki ga je krasila v začetku devetdesetih let. Zaradi hude konkurence med konfederacijami je sicer težko dobiti realne podatke o številu njihovih članov in jih primerjati s podatki o delovni sili. Vendar pa so si različne raziskovalne institucije enotne v oceni, da danes stopnja sindikaliziranosti ne znaša več kot 12 odstotkov. Največ članov naj bi po podatkih Evropske konfederacije sindikatov še vedno imela nova konfederacija MASZSZ – 104.000. Sledijo ji LIGA z malenkost več kot 100.000 člani, ESZT – 66.324 člani, SZEF – 60.486 člani ter MOSz – 53.112 člani. Sami sindikati pa trdijo, da imajo skoraj 600.000 članov, pri čemer se sklicujejo predvsem na močne sindikate upokojencev.

Upadanje članstva je različno vplivalo na posamezne konfederacije. Ker so gospodarske spremembe v devetdesetih letih prejšnjega stoletja veliko bolj vplivale na predelovalne in zasebne storitve kot pa na javne službe, je največji  upad članstva doživela konfederacija MSzOSz, najmanjšega pa SZEF in ASZSZ. V posameznih sektorjih pa so bili največji padci članstva na področu informiranja in komuniciranja (17,3 odstotka) ter v izobraževalnem sektorju, v katerem je članstvo upadlo za 15,5 odstotka. Tudi v madžarskem sindikalnem gibanju je tako kot pri nas včlanjenih v sindikate nekaj več žensk kot pa moških.

Sindikalne finance in pasti razlike član-nečlan     

Nekateri strokovni opazovalci madžarskega sindikalnega gibanja pa menijo, da so madžarski sindikati največ članstva v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja izgubili zato, ker so igrali pomembno vlogo pri razprodaji nekdanje državne lastnine zahodnim podjetjem ter se po tihem strinjali z množičnim odpuščanjem delavcev, zapiranjem podjetij in zmanjšanjem plač. Pri razprodaji podjetij naj bi imeli nekateri sindikati tudi materialne koristi, od prejšnje enotne sindikalne centrale SZOT so podedovali tudi precejšnje premoženje v obliki zgradb in sindikalnih »hotelov«, zato naj bi se bolj ukvarjali s tem kot pa s problemi članov. Znano pa je tudi, da so novi zahodni lastniki madžarskih podjetij ponujali delavcem višje plače, če se ne bodo včlanili v sindikate.

V različnih raziskovalnih poročilih sindikati navajajo, da je njihov glavni vir financiranja članarina ter evropski projekti. Kljub temu pa je splošno znano, da je socialistična vlada, ki jo je vodil Ferenc Gyurcsany, sprejela sklep o finančni pomoči sindikatom. Vsako leto je vlada zagotovila del proračunskih sredstev sindikatom za promocijo države v EU in sodelovanje sindikatov v evropskem socialnem dialogu (beri: za stroške letalskih kart, dnevnic in drugih potovalnih stroškov). Ni pa sama razdelila teh sredstev sindikatom, ampak so se morali o deležih dogovoriti sami med seboj. Da prejemajo vladno podporo, so potrdile LIGA, ESZT, SZEF, MOSz ter MASZSZ, pa tudi v vseh neodvisnih zgoraj naštetih sindikatih.

Sindikati in politika 

Kar se tiče politične pripadnosti, je bila največja konfederacija MSzOSz v preteklosti blizu madžarske socialistične partije (MSZP), s katero je podpisala tudi volilni dogovor. MOSz se opredeljuje za krščansko sindikalno organizacijo in se je povezala z desničarskimi strankami, še posebej tesno sodeluje z vladajočo stranko FIDESZ. SZEF, ASZSZ in ESZT pa dajejo velik poudarek politični neodvisnosti. Politične napetosti med LIGO, ki jo je vrsto let vodil fanatični antikomunist Istvan Gasko, in drugimi konfederacijami, zlasti MSzOSz, so se v letih 2006 in 2007 povečale, ko sta LIGA in MOSz v času precejšnjih političnih nemirov podprli demonstracije in organizirali stavke proti varčevalnim politikam socialistične liberalne vlade. To je okrepilo njune povezave z vladajočo stranko premierja Orbana. Sindikat LIGA v marsičem spominja na naš sindikat KNSS Neodvisnost v času, ko ga je vodil Slavko Kmetič, organizator velike stavke strojevodij v naši državi. Sestavni del LIGE je namreč Svobodni železničarski sindikat (VDSzSz), katerega člani so najbolj militantni in sodijo med najbolje plačane delavce v državi; ta sindikat pa je organiziral veliko železničarsko stavko proti socialistični vladi.

Odnosi med LIGO in reformiranimi sindikalnimi konfederacijami se od takrat niso izboljšali. Reformirane konfederacije menijo, da vlada daje prednost LIGI tako v smislu pogajanj kot pri razporejanju sredstev EU in drugih nepovratnih sredstev, ki so ji omogočili, da poveča število zaposlenih v konfederaciji. Eden od takšnih primerov je projekt s podporo EU, ki je LIGI s pomočjo Orbanove vlade omogočil redno zaposlitev sindikalnih predstavnikov v vseh sedmih regijah Madžarske.

Odnosi sindikatov z vlado premierja Orbana so se še posebej zaostrili po volitvah leta 2010, ko je vlada sprejela vrsto spornih prepisov, ki so oslabili položaj sindikatov. Večina sindikatov je proti njim sicer protestirala, vendar je Orban tedaj nedvoumno izjavil, da mu s sindikati ni treba sodelovati, ker ima njegova stranka dvotretjinsko večino v parlamentu. Posegel je tudi v socialni dialog na državni ravni in ukinil dotedanji tristranski svet za usklajevanje nacionalnih interesov (OET) ter ga nadomestil z novim organom, to je Nacionalnim ekonomskim in socialnim svetom (NGTT), v katerem pa niso samo predstavniki vlade, delodajalskih organizacij in sindikatov, ampak še predstavniki nevladnih organizacij, gospodarskih zbornic, akademije znanosti in cerkve.

Poleg tega je v škodo delavcev najprej močno spremenil zakon o delovnih razmerjih, po pogajanjih z LIGO in MOSz (drugih sindikalnih konfederacij na pogajanja ni povabil) ter prostestih preostalih sindikalnih konfederacij pa je nekatera določila zakona vendarle omilil. Posegel je še na zakonodajno področje o stavkah in njihovo organiziranje v javnih službah močno omejil. Na vprašanje novinarjev vodstvu LIGE, zakaj niso organizirali protestov ali stavk proti omejitvi stavke, na primer na železnicah, je vodstvo odgovorilo, da je konfederacija morala upoštevati precejšnje simpatije njenih članov do stranke FIDESZ in njenega voditelja.

Prevladujoča raven kolektivnega pogajanja na Madžarskem je podjetniška. Povprečna pokritost delavcev s kolektivnimi pogodbami je 36-odstotna. Obstaja sicer mehanizem za razširitev kolektivnih pogodb na splošno veljavne, vendar je bilo to storjeno zelo redko.

Spremembe reprezentativnosti

Med letoma 1992 in 2012 so sindikatom omogočile pravico do sodelovanja v pogajanjih volitve v svete delavcev. Sindikati, katerih predstavnik je na volitvah v svete delavcev dobil vsaj deset odstotkov glasov delavcev, so se lahko pogajali za kolektivno pogodbo na državni oziroma panožni ravni. Podjetniške pogodbe je lahko podpisala koalicija sindikatov v podjetju pod pogojem, da je imela skupaj vsaj 50-odstotno podporo delavcev na volitvah. Če pa je posamezen sindikat dobil več kot 65-odstotno podporo na volitvah, pa se je lahko pogajal sam. Vse to je Orban spremenil in sedaj za kolektivno pogajanje niso več pomembne volitve,  ampak reprezentativnost sindikatov. Sindikat v podjetju mora imeti vsaj deset odstotkov članov izmed vseh zaposlenih, da se lahko pogaja. Isto pravilo velja na ravni industrijske panoge. Poleg tega je uvedel tudi pravilo, da se v podjetjih, kjer ni organiziranega sindikata, lahko kolektivno pogaja svet delavcev, vendar pa ne o plačah.

Iz zapisanega lahko presodimo, da madžarsko sindikalno gibanje v času vladavine Orbana preživlja težke čase in nič ne kaže, da bi se razmere lahko izboljšale. Orban je spretno pridobil na svojo stran nekatere močne sindikalne konfederacije, kot sta LIGA in MOSz, ter povzročil razkol med sindikati. Neenotno sindikalno gibanje pa seveda nima veliko možnosti za spremembe delovnih in socialnih razmer ne samo na Madžarskem, ampak tudi drugod po svetu.

Pavle Vrhovec

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!