Kaj so nam odgovorili kandidati za volitve
31. 5. 2018
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Konfederacija sindikatov Slovenije PERGAM (Pergam) sta konec aprila skupini 20 list kandidatov, ki kandidirajo na prihajajočih predčasnih volitvah v državni zbor, postavili vrsto vprašanj, s pomočjo katerih skušata sindikalni organizaciji članicam in članom pomagati pri odločanju ter si olajšati odločanje o prihodnjem sodelovanju s političnim razredom. Kaj so nam odgovorili, so za Delavsko enotnost, glasilo ZSSS, v letošnji 11. številki analizirali vodstvo ZSSS in predsednik Pergama.
Do zaključka redakcije je svoje odgovore poslalo osem političnih strank, in sicer Levica, Socialni demokrati, Nova Slovenija, Slovenska demokratska stranka, Lista Marjana Šarca, Stranka Alenke Bratušek, Dobra država ter Združena levica – Demokratična stranka dela. Tisto, kar posebej zbode v oči, je dejstvo, da odgovorov nista poslali dve koalicijski stranki, in sicer Stranka modernega centra in Demokratična stranka upokojencev. Kaže namreč na brezbrižen odnos do sindikatov in socialnega dialoga, ne nazadnje tudi do samih zaposlenih in drugih, ki se jih močno dotikajo teme, o katerih smo strankam zastavili vprašanja.
Skrbijo jih delodajalci
Čaka nas čudovito mandatno obdobje. Če se zanesemo na izjave politikov, potem bodo drugo leto plače višje, davki nižji, pokojnine dostojne, subvencije vseh vrst bodo namenjene stimuliranju mladih, družin in zaposlitev, zdravstvo bo še (večinoma) javno, socialni dialog bo tekel gladko in vzorno, skratka, kogarkoli boste volili, ne bo šlo slabo … Je pa res, da nihče ni povedal, kdo bo vso to slaščičarno financiral, sploh glede na to, da skoraj vsi obljubljajo tudi razbremenitev gospodarstva.
Ja, vemo, volitve so in izjave morajo biti všečne, pretirane in nerealne. Nekatere stranke delajo to bolj z občutkom, druge nekoliko manj. Prav je, da si njihove odgovore na najbolj pereča »sindikalna« vprašanja preberete sami in si sami ustvarite mnenje o njihovi realnosti in resnosti.
Tisto, kar generalno skrbi, je odnos med delom in kapitalom. Političnih strank večinoma ne skrbijo zaposleni, iz odgovorov veje, da jih skrbijo delodajalci. Njim je treba zagotoviti ustrezne pogoje, njim je treba olajšati skrbi z delavci, njih je treba razbremeniti … Večina strank nima odnosa do razraščajočih se oblik prekarnega dela. Najdemo sicer nekaj predlogov za izenačevanje vseh oblik dela, pri čemer pa skrbi, da kakšna od strank odkrito zagovarja ukinitev delovnega razmerja za določen čas. V prekarnosti bomo vsi enaki? V gospodarskih razmerah, ki se v večini dejavnosti kažejo s strmo rastočimi pozitivnimi indeksi, se razmišlja o razbremenjevanju. Ko donosnost na kapital raste v oblake (npr. v kovinski industriji je ta 15-odstoten, banke ponujajo na vaš denar bistveno nižje donose, kajne), razmišljamo o dodatnem subvencioniranju, razvojnih kapicah in fleksibilnosti delovnih razmerij? Kaže, da se moramo prijeti za žep, očitno bomo morali kot posamezniki plačati iz lastnih denarnic to, kar sicer zbiramo iz davkov in prispevkov. Skoraj nikjer nisem zasledila navdušenja nad delitvijo dobička med zaposlene in zelo previdno napovedi o obdavčevanju kapitalskih dobičkov in nepremičnin. No, morda z izjemo ene ali dveh strank.
Skrbi tudi, ker ni izrazitih stališč, povezanih z razvojem, s šolstvom, z digitalizacijo, z industrializacijo in ne z univerzalnim temeljnim dohodkom. Na vprašanje o odnosu do dualnega sistema namesto o misli ali dveh o vajeništvu dobimo odgovor o delovnih razmerjih za določen in nedoločen čas. Skrbi tudi praznina odgovorov na političnih soočenjih. Kopica tortic, ki se polagajo pred volivce, brez predlaganih rešitev in izračunov, kaj bodo prinesli s seboj. In skrbi nacionalizem, ki ga je zaznati v marsikateri izjavi in na velikih plakatih po Sloveniji. Smo Slovenci res takšni? Potem me skrbi še kaj več od izjav trenutne politike.
Pa saj vsi vemo, da so to le volitve, kajne? In da je nekdo že zdavnaj rekel: Če bi volitve dejansko karkoli spremenile, bi jih prepovedali.
Kakorkoli že, kritično poslušanje programov strank vam bo dalo odgovor, za koga boste na volitvah glasovali. In na volitve, dokler še so, le pojdite. Če ne greste, potem ste izbiro prepustili drugim. Po volitvah pa je nov mandat, drugačni politiki kot zdajle in realnost. ZSSS se bo morala za delavske pravice pogovarjati z vsakim aktualnim na vladi in še nikoli ni bilo lahko, ne z levico, ne z desnico in ne s tistimi vmes. Ker v življenju ne živimo od tortic.
Lidija Jerkič, predsednica ZSSS
Brezbrižen odnos do sindikatov in socialnega dialoga
V KSS Pergam in ZSSS smo skupaj pripravili nabor vprašanj, ki smo jih v mesecu aprilu poslali 20 političnim strankam. Gre za celovit nabor vsebin, ki zaokrožajo temeljna področja delovanja sindikatov in zadevajo izzive sedanjosti in prihodnosti, ki imajo oziroma bodo imeli močan vpliv tudi na delavce. Gre za vprašanja, ki so za odgovore terjala nekaj truda in premisleka. Posledično so relativno obsežni tudi odgovori, za katere toplo priporočam, da si jih preberete na spletnih straneh ZSSS ali KSS Pergam, v nadaljevanju pa izpostavljam nekatere vsebinske sklope odgovorov, ki smo jih prejeli.
Vse stranke, razen Levice in Dobre države, so v svojih odgovorih navedle kot enega od svojih ciljev davčno razbremenitev (zlasti SDS in NSi), pri čemer stranke na drugi strani ne pojasnijo nadomestitve izpada v proračunu in drugih javnih blagajnah, ki bi iz tega naslova nastal, medtem pa na drugi strani napovedujejo ukrepe, ki bi terjali povečanje financiranja iz javnih virov (razen SD, ki predlaga znižanje obdavčitve dela in povečanje davčne obremenitve kapitala in premoženja). Povsem jasno je, da zgolj gospodarska rast ne more biti odgovor na to enačbo.
Na načelni ravni se kar nekaj strank zavzema za spodbujanje raziskav in razvoja, in sicer predvsem z obsegom financiranja in davčnimi spodbudami/olajšavami (Levica, NSi, SD), dokaj različna pa so stališča v zvezi z obsegom javnih storitev, glede katerih so se za ohranitev obsega izrecno opredelili Dobra država in Levica, v tej smeri razumemo tudi odgovore ZL-DSD, Stranke Alenke Bratušek in SD, medtem ko se druge stranke do tega vprašanja niso izrecno opredelile. Kar nekaj strank pa je poudarilo administrativno razbremenitev in večjo učinkovitost javnih storitev, pri čemer je razvidno mešano pojmovanje državne uprave/javne uprave/javnega sektorja. Zelo različna so tudi stališča in razmisleki o rešitvah v zvezi z izzivi socialnih zavarovanj, zlasti pokojninskega in zdravstvenega sistema.
Z izjemo SD in Levice nobena stranka ni konkretno odgovorila na vprašanje, kako bi spodbudili večjo vključenost delavcev v vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje, ki bo ključno za soočanje s tehnološkim napredkom.
Na drugi strani je bilo izraženo dokaj enotno stališče, da stranke menijo, da je potrebna reforma Zakona o delovnih razmerjih, pri čemer je smer, v katero bi zakon spreminjali, zelo različna. Podobno velja za urejanje in omejevanje prekarnih oblik dela, za katere bolj ali manj vsi enotno menijo, da bi jih bilo potrebno omejiti, pristopi, kako to storiti, pa so različni – od fleksibilnejše delovnopravne zakonodaje do normativne prepovedi. Med strankami se kaže tudi izredno različno pojmovanje fleksibilnosti delovnega razmerja. Levica in ZL – DSD izrecno nasprotujejo fleksibilnosti v delovnih razmerjih in jo pojmujejo kot zmanjševanje delavskih pravic, v SD jo razumejo kot koncept varne prožnosti, ki ob prenehanju delovnega razmerja delavcu zagotavlja pravno, ekonomsko in socialno varnost, SDS pa kot večjo možnost prilagajanja, ki ne gre nujno na rovaš delavskih pravic. V tem delu, torej reforme trga dela, ki je za delavce ključen, je v odgovorih dokaj konkretna Nova Slovenija, ki svoje predloge v tem delu temelji na predlogih Združenja delodajalcev Slovenije, od katerih po našem mnenju gre kar v smeri zniževanja pravic zaposlenih. Zelo skromne odgovore za to področje je posredovala Lista Marjana Šarca, ki za to področje ne navaja praktično nobenih vsebinskih ukrepov.
V zvezi z distribucijo in ravnijo plač v Sloveniji stranke v glavnem nimajo odgovorov, ki bi segali preko davčne razbremenitve dela (NSi, SDS, Stranka Alenke Bratušek, SD), dviga produktivnosti (SDS, SD, LMŠ, Dobra država) in dviga minimalne plače (Levica, ZL-DSD, Stranka Alenke Bratušek, SD, LMŠ).
Zelo previdno pa so se stranke odzvale na vprašanje glede podpore enotnemu plačnemu sistemu v javnem sektorju in na vprašanje v zvezi z nadaljevanjem pogajanj s sindikati javnega sektorja. Izrecno so se za ohranitev enotnega plačnega sistema zavzeli v Levici, Dobri državi, SD, ZL-DSD, pogojno v LMŠ, medtem ko jasnega stališča Stranke Alenke Bratušek, SDS in NSi v zvezi s tem ni. Prav tako se nobena od strank, razen ZL-DSD ter deloma Stranka Alenke Bratušek in SD, ni izrecno vsebinsko opredelila do pogajanj s sindikati javnega sektorja, razen tega, da je potrebno nadaljevati pogajanja. Nekatere stranke so to utemeljile s tem, da v pogajanjih niso sodelovale in zato nimajo vseh potrebnih podatkov, Levica je izrazila nasprotovanje linearnim dvigom in večje povišanje najnižjih plač, kar nekaj strank se je opredelilo za to, da najnižja plača v javnem sektorju ne sme biti nižja od minimalne plače, da je potrebno odpraviti anomalije in da je potrebno uvesti variabilno nagrajevanje v javnem sektorju. SD se je zavzel za odpravo varčevalnih ukrepov in usklajevanje plač v javnem sektorju in za zaključek pogajanj o stavkovnih zahtevah sindikatov v vzgoji in izobraževanju, kar sproža vprašanje usode zaključka pogajanj o stavkovnih zahtevah ostalih sindikatov v javnem sektorju. Očitno pa nekatere stranke (zlasti LMŠ in NSi) v svojih odgovorih sindikatom niso želele povsem jasno izraziti svojega stališča, saj so bile v izrecnih vprašanjih novinarjev na to temo bolj konkretne (npr. v Dnevniku, 21. 5. 2018).
Vse stranke (Levica pogojno – odvisno od vsebine) so podprle sklenitev socialnega sporazuma, kar je pozitivno, prav tako so se stranke pozitivno opredelile do pomena krovne/splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Dokaj pozitiven je tudi odziv na vprašanje spoštovanja sklepov Ekonomsko-socialnega sveta, čeprav so nekatere stranke izrazile zadržke (Levica, ZL-DSD) oziroma izrazile potrebo po spremembi sistema usklajevanja stališč (Dobra država, LMŠ), Stranka Alenke Bratušek pa predlaga vključitev mladih v Ekonomsko-socialni svet. Na drugi strani se nobena od strank ni opredelila do vprašanja o financiranju socialnega dialoga in delovanja socialnih partnerjev. To je po našem mnenju z vidika deklaratorne podpore socialnemu dialogu nekoliko kontradiktorno, pri čemer je potrebno izpostaviti tudi javno izraženo stališče SDS, da bo eden prvih ukrepov njihove morebitne vlade ukinitev delodajalčeve obveznosti, da izvaja obračun sindikalne članarine, česar v svojih odgovorih niso zapisali.
Prejeti odgovori na zastavljena vprašanja so zanimivo branje in pozornemu bralcu razkrivajo področja, na katerih so se stranke skušale izogniti jasnemu odgovoru na zastavljena vprašanja, na določenih mestih pri nekaterih strankah kažejo na nepoznavanje veljavne ureditve, pa tudi na poenostavljanje rešitev za aktualne izzive delavstva. Glede na navedeno bo zanimivo spremljati tudi druge izjave, ki jih bodo v zvezi z izpostavljenimi temami v času volilne kampanje javno izražali predstavniki političnih strank, in po volitvah usklajevanje koalicijske pogodbe. Še bolj zanimivo pa bo spremljati dejanske ukrepe in uresničevanje tega, kar so stranke v svojih odgovorih napovedale, pri čemer se med njimi nakazuje kar nekaj takšnih, ki bi v primeru njihovega izvrševanja terjali hiter in učinkovit sindikalni odziv.
Jakob Počivavšek, predsednik KSS PERGAM
Najmanj politične stranke vedo o varnosti in zdravju pri delu, Lučka Böhm
Enakost spolov ni prioriteta političnih strank, Ekonomska služba ZSSS
Nalagam ...