Kdo je delodajalec?

7. 6. 2018

V delovnem razmerju in na t. i. trgu dela sta ključna akterja delavec in delodajalec. Če so se slovenski teoretiki tega področja v zadnjem času predvsem in zelo ukvarjali s pojmom »delavec« in poskušali odgovoriti na to, kdo je upravičen do delavskih pravic in delovnopravnega varstva, so na nedavnih dnevih delovnega prava in socialne varnosti, ki jih je že sedemnajstič organiziral Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, obrnili ploščo. Več o tem iz 12. številke Delavske enotnosti, glasila ZSSS.

Treba je definirati pojem delodajalca, saj se delodajalci temu statusu pogosto izogibajo zaradi odgovornosti, obveznosti in funkcij, ki jih prinaša, je bila jasna profesorica Barbara Kresal. Po njenih besedah se vse vrti okoli tega, kdaj učinkuje delovno pravo in kakšno naj bo, kdo naj bo obremenjen z delodajalskimi obveznostmi, kakšne naj te bodo in kako naj bodo razdeljene. Današnje stanje je daleč od enostavnih razmerij en delavec – en delodajalec – ena pogodba, porajajo se nova, različna razmerja. V stoletnem razvoju se je spreminjal zlasti pojem delodajalca, to, kako so organizirane gospodarske družbe, kakšna so razmerja med njimi.

Polna dvorana povečini pravnikov, od teoretikov do praktikov, delovnega in socialnega prava, je kazala na veliko potrebo po poglobljenem razmisleku o številnih vprašanjih delovnega prava. Razmere se tako za delavce kot delodajalce naglo spreminjajo. Teorija težko sledi praksi.    

Imamo množico zapletenih struktur, ki se spreminja dnevno, veliko je razgrajevanja samega pojma »delodajalec«. Ne le hčerinska podjetja, zdaj imamo že tete in strice, cele verige delodajalcev in podizvajalcev, kjer ni več na prvi pogled jasno, kdo odloča o čem, in »pravi« delodajalci niso več tisti, ki z delavcem podpišejo pogodbo o zaposlitvi. Tako tudi delavci in njihovi predstavniki pogosto ne vedo, koga naslavljati, s kom se pogajati, kdo ima za to formalne in kdo dejanske pristojnosti.

Sodelovalna solidarna odgovornost

Opravljanje delodajalskih funkcij ima v rokah tisti, ki vodi in dejansko sprejema odločitve. Morda se te pristojnosti in funkcije delijo med več akterjev, pravnih subjektov. Vzpostaviti je treba opravljanje delodajalskih funkcij na sodelovalen način. Z vidika delavca je delodajalec celotna struktura, zato je prav, da so vsi elementi znotraj teh struktur solidarno odgovorni, da delavec prejme pravice, ki mu pripadajo. Ne samo delovno pravo, tudi gospodarsko in še kakšno bi moralo biti manj togo in odpirati druge možnosti, odgovarjati tem spremembam in upoštevati dogajanje, je še zaključila Kresalova.

Kanadski profesor Brian Langille je na primerih pojasnil delovanje zapletenih t. i. dobavnih verig in njihov vpliv na pravice iz dela. Tisti, ki nadzira in določa, kaj in kako bo potekalo delo, je delodajalec in svojim odgovornostim ne sme ubežati, je poudaril ter navedel nekaj sodb s tega področja. Odgovornost mora biti deljena, osredotočiti se je treba na vodilno družbo in ne le na zadnjega izvajalca v verigi.
Langille zagovarja odmik od standardnega togega razmišljanja o delovnem pravu in pozornost usmerja na lokalne delodajalce. Čeprav nas ti pogosto prepričujejo, da je kapitalizem zaradi svoje globalnosti postal nekaj popolnoma drugega, to ni res. Še vedno gre za izkoriščanje, za vpliv. In tisti, ki ima vpliv in moč, mora tudi prevzeti delodajalske funkcije in odgovornosti. Globalnost po njegovem ni problem, problem je veriženje.

Trend razgrajevanja podjetij, fragmentiranja dela se kaže tudi v trendu naraščanja t. i. franšiznih podjetij. Profesorica Darja Senčur Peček je analizirala, ali lahko v razmerju med dajalcem in jemalcem franšizinga obstajajo elementi delovnega razmerja, in odgovarjala na vprašanje, ali bi moral dajalec prevzeti del delodajalskih obveznosti in ali lahko trdimo, da je jemalec ekonomsko odvisna oseba. Nemško pravo in še nekaj drugih pozna tudi pojem »delavcu podobna oseba«, v naši zakonodaji tega pojma ni, je opozorila. Delavca in delodajalca bi po njenem moralo pravo prepoznati tudi, če med njima ni bila formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi, in delavcu, ki je šibkejša stran in mu je delovno pravo tudi namenjeno, zagotoviti delovnopravno zaščito. Kot model ureditve po njenem lahko služi ureditev agencijskega dela, kjer nekomu, ki delavcu ni formalen delodajalec, pravo določa nekaj obveznosti, recimo ureditev na področju varnosti in zdravja pri delu, ki prinaša neke obveznosti, odgovornosti tudi naročniku. Zgledi so lahko tudi ureditev pri opravljanju čezmejnih storitev ali pri prenosu delavskih pravic ob prevzemih podjetij.

S tem bi delavcu dali poleg pristojnosti tudi odgovornosti, je bila jasna Senčur Pečkova. To bi pomenilo, da bi bili delavci v enakem položaju, kar sedaj niso, saj so eni zaposleni pri malih nestabilnih subjektih, drugi pa pri nosilcih poslov, kjer lahko uveljavljajo svoje pravice.

Poleg tega je bil v sklopu prispevkov o delovnih razmerjih »brez delodajalca« govor tudi o vprašanju sindikalne svobode in avtonomije kolektivnega pogajanja pri tistih, ki delo opravljajo v nestandardnih oblikah, ter preglednosti in predvidljivosti delovnih razmerij. V nadaljevanju pa so razpravljavci obravnavali še številna druga delovnopravna vprašanja. V Delavski enotnosti jih bomo obdelali postopoma, predvidoma v vsaki  številki po eno.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share